Jedro

Prištevnost kot element kazenske odgovornosti se domneva, zato je sodišče dolžno preizkusiti njen obstoj le, če nastane sum, da je ta zaradi okoliščin, naštetih v 1. odstavku 265. člena ZKP, izključena ali zmanjšana.

Pritožbeno sodišče ni kršilo določb kazenskega zakona, s tem ko je pri odmeri kazni upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj ter s tem, da je drugače kot sodišče prve stopnje ovrednotilo že ugotovljene okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo D.R. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, za katero mu je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje goljufije po 3. odstavku 217. člena kazen 1 mesec zapora ter mu za tem določilo enotno kazen 6 mesecev in 15 dni zapora ter preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.2.2005 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu določilo za kaznivo dejanje velike tatvine kazen 5 mesecev zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa kazen 2 meseca zapora ter mu za tem po določilih v steku izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 10.12.2002 od 12.15 ure do 11.12.2002 do 14.40 ure. Obe sodišči sta obdolženca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Če sodišče druge stopnje ne posega v ugotovitve prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem to ugotavlja, da je bil ob storitvi kaznivega dejanja obdolženec prišteven, to ne pomeni da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, niti da so si razlogi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja obsojenčeve prištevnosti opredelilo, ko je navedlo, da se je svojega dejanja zavedal in ga načrtoval, pri vsem tem pa vedel, da dela nekaj, kar je prepovedano. Ugotoviti je sicer potrebno, da se sodišče druge stopnje do vprašanja prištevnosti ni opredeljevalo, tega pa ni storilo zato, ker glede prištevnosti ni našlo razlogov, ki jih navaja vložnica zahteve za varstvo zakonitosti. Sicer pa je to sodišče preverilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti in ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti. Vprašanje, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja prišteven ali ne, je dejansko vprašanje, iz tega razloga pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

S tem ko je sodišče druge stopnje obsojencu izreklo nepogojno zaporno kazen, ni kršilo zakona, temveč je le drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnice zahteve sodišče ni ugotavljalo učinka drog na obsojenčevo prištevnost, niti v obrazložitvi ni navedlo razlogov o subjektivnem elementu kaznivega dejanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj gre za odločilno dejstvo, od katerega je sploh odvisna obsojenčeva kazenska odgovornost. Navedeno pa je posledično pripeljalo tudi do zmotne uporabe materialnega zakona.

Iz podatkov v spisu v zvezi z očitki v zahtevi izhaja naslednje: Obdolženec je storitev obravnavanih kaznivih dejanj priznal, jih časovno in krajevno opredelil ter tudi sicer natančno opisal ves potek dogodkov.

Njegov zagovor je glede bistvenih okoliščin potrjen z ostalimi izvedenimi dokazi (izpovedba oškodovanke, izpoved priče A.J. in listinska dokumentacija).

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, to ni ugotovilo okoliščin, ki bi vzbudile dvom v obdolženčevo prištevnost, je pa to problematiko presojalo (obrazloženo v delu, ki se nanaša na obliko krivde). Sodišče namreč ugotavlja, da je obtoženec dejanja načrtoval, oziroma izbiral primerno žrtev, to je starejšo žensko, za katero je menil, da se mu ne bo mogla upirati in da bo na ta način lažje prišel do denarja za svoje potrebe, kar je nadalje realiziral, ko je plačeval z ukradeno kartico.

Obsojenec (tedaj obtoženec) se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev določb ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči v zvezi s kazensko odgovornostjo obsojenca nista kršili določb ne materialnega in ne procesnega zakona.

Načelo iskanja materialne resnice (17. člen ZKP) zavezuje sodišče, da po resnici in popolnoma ugotovi vsa (obremenjujoča in razbremenjujoča) dejstva, ki so pomembna za razsojo. Sodišče ima tako ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da za ugotovitev pravno relevantnih dejstev izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Eno takšnih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost. Glede tega elementa kazenske odgovornosti ZKP vzpostavlja domnevo prištevnosti in se torej ta posebej ne ugotavlja. Drugače povedano, če ni bila ugotovljena obdolženčeva neprištevnost ali bistveno zmanjšana prištevnost se šteje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v prištevnem stanju. Sodišče bo dolžno preizkusiti obstoj tega elementa kaznivega dejanja (s pomočjo izvedenca psihiatra) le, če nastane sum, da je zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (1. odstavek 265. člena ZKP). Za presojo, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje v neprištevnem ali bistveno zmanjšanem prištevnem stanju, zadošča torej že ena najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo okoliščine vzbuditi pri sodišču, da je dolžno postaviti izvedenca psihiatrične stroke.

V konkretni kazenski zadevi se, kot je razvidno iz podatkov v spisu, sodišču glede na ugotovljene okoliščine tak sum ni porodil, niti izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo niso predlagale stranke. Ker se torej prištevnost domneva, sodišče tega elementa kaznivega dejanja tudi ni bilo dolžno posebej presojati in izostanek razlogov v zvezi s prištevnostjo ne more pomeniti kršitve določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevanje vložnika zahteve, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, pa ne pomeni očitka kršitve določb kazenskega zakona, temveč se s tem sodišču očita le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP), niti trditve v zahtevi niso takšne narave, da bi pri Vrhovnem sodišču vzbudile dvom v pravilnost ugotovljenega dejstva - prištevnosti v zvezi s katerim naj bi bil po navedbah vložnika kršen materialni oziroma procesni zakon (427. člen ZKP).

Pritožbeno sodišče je po mnenju zagovornice kršilo kazenski zakon s tem, ko je drugače ocenilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, kot je to storilo sodišče prve stopnje oziroma je iste in že upoštevane okoliščine ponovno in neutemeljeno uporabilo in izreklo obsojencu višjo kazen, pri čemer je upoštevalo kot obteževalne okoliščine vztrajnost in predrznost, ki jih je izkazal obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja, oziroma okoliščine, ki so zajete že v samem opisu tega dejanja. Nadalje zagovornica opozarja še, da sodišče ni dovolj upoštevalo, da je obsojenec spremenil način življenja in da sedaj povsem abstinira, da obiskuje tudi Visoko šolo za podjetnike in da se je v letu 2004 tudi zaposlil kot samostojni podjetnik.

Z izpodbijano odločbo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo nepogojno - prostostno kazen. Zaključilo je, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo teže kaznivega dejanja velike tatvine, oziroma izredne predrznosti in vztrajnosti pri storitvi kaznivega dejanja. Obtoženec je namreč oškodovanki sredi belega dne pred ljudmi (vpričo 4-letne vnukinje) skušal iztrgati torbico z ramen in jo potem, ko se je torbice oklepala, še nekaj časa vlekel po tleh. Sicer pa je ocenilo, da je pri izrekanju kazenske sankcije pred sodiščem prve stopnje bilo tudi premalo upoštevano dejstvo, da je bil obtoženec že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba. Ob navedenem pa je presodilo, da ni mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče s tem, ko je pri odmeri kazni upoštevalo težo obravnavanih kaznivih dejanj ter s tem, da je drugače ovrednotilo že ugotovljene okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ni kršilo določb kazenskega zakona. Drugi odstavek 41. člena KZ namreč le primeroma določa okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (stopnja storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine), kar pomeni, da lahko sodišče poleg v zakonu naštetih upošteva še druge okoliščine, med katere nedvomno spada tudi sam način storitve kaznivega dejanja. Teža oziroma nevarnost določenega kaznivega dejanja je sicer predvidena v zakonu že s predpisano kaznijo, vendar pa se lahko znotraj posameznih znakov kaznivega dejanja pokažejo razlikovanja tako v korist kot v breme storilca. Pri obravnavanem kaznivem dejanju je takšna okoliščina vztrajnost, ki jo je obsojenec izkazal pri storitvi kaznivega dejanja tatvine na predrzen način s tem, ko je oškodovanko, ki se je oklepala torbice, še nekaj časa vlekel po tleh. Gre namreč za okoliščino, ki nedvomno presega običajen način storitve tega kaznivega dejanja. Do kršitve kazenskega zakona pri izreku kazenske sankcije bi prišlo le v primeru, če bi sodišče z izrekom sankcije prekoračilo pooblastila, določena v splošnem ali posebnem delu KZ (4. odstavek 370. člena ZKP). Te kršitve pa, kot rečeno, napačna presoja (po mnenju zagovornice) olajševalnih in obteževalnih okoliščin ne predstavlja. Vložničine nadaljnje navedbe (sprememba načina življenja, abstinenca itd.) pa ne predstavljajo očitka kršitve določb ZKP temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, zahteva pa je deloma podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče višino povprečnine določilo ob upoštevanju teže in zapletenosti te kazenske zadeve ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov v spisu.