Jedro

Tožnik je za obdobje, ko ni hodil na delo k toženi stranki, ampak je v okviru svoje redne delovne obveznosti opravljal sindikalno dejavnost, upravičen tudi do povračila stroškov za prehrano, saj je opravljanje sindikalne dejavnosti v delovnem času potrebno obravnavati enako kot delo.

Izrek

1) Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka razveljavi v drugi, tretji in četrti alinei v delu, ki se nanaša na odločitev o potnih stroških za leto 2001, 2002 in 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se tožba v tem delu zavrže. 2) V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 152,16 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

4) Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki se nanaša na izplačilo regresa za prehrano tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti potne stroške in regres za prehrano in sicer: od 4. 6. 1999 do konca leta 1999 potne stroške in regres za prehrano v višini 125.000,00 SIT/521,62 EUR; za leto 2001 potne stroške v višini 354.480,00 SIT/1.479,22 EUR in regres za prehrano v višini 128.710,00 SIT/537,10 EUR; za leto 2002 potne stroške v višini 357.000,00 SIT/1.489,73 EUR in regres za prehrano v višini 139.000,00 SIT/580,04 EUR; za leto 2003 do 4. 6. 2003 potne stroške v višini 147.840,00 SIT/616,93 EUR in regres za prehrano v višini 61.424,00 SIT/256,32 EUR; vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004 dalje do plačila. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo v P. sindikatu Slovenije, dnevno je prihajal na sedež sindikata, kjer pa niso vodili klasične evidence prisotnosti na delu. Tožnik je vsa dela opravljal na sedežu oziroma iz sedeža sindikata. Za ure, ki tožniku v skladu s pogodbo niso bile priznane kot plačane, je tožnik, kot je izpovedal, dajal dopust ali ure iz preteklega obdobja, ko je še opravljal delo na svojem delovnem mestu. Glede na to je potrebno zaključiti, da tožnik v celotnem vtoževanem obdobju ni pri toženi stranki opravil niti enega delovnega dne na svojem delovnem mestu, ampak vse na sedežu sindikata. V pravno (in skoraj tudi v celoti dejansko) identični zadevi (opr. št. Pdp 506/2004 z dne 9. 6. 2005) je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Noben splošni predpis ne določa, da pripada delavcu povračilo stroškov (prevoznih, prehrane) tudi v primeru, če delavec ne hodi na delo. Tožena stranka opozarja tudi na pravnomočno sodbo opr. št. Pd 510/2005 z dne 11. 1. 2008 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (pravilno Delovnega sodišča v Mariboru), s katero je bil v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, ki je bil tudi sindikalni funkcionar pri toženi stranki in ki dejansko svojega dela ni opravljal, zahteval pa je plačilo stroškov prevoza in regresa za prehrano. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na 130. člen ZDR. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik v vtoževanem obdobju svojega dela ne opravlja – ves čas je opravljal delo sindikalnega zaupnika, je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Pravno podlago za povračilo stroškov v zvezi z delom so v vtoževanem obdobju predstavljali Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 18/91), Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97), Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo ter interni akti delodajalca. Skupna značilnost teh predpisov je, da je delavec upravičen do povračila stroškov v zvezi z delom le za dneve prisotnosti na delu. Delodajalec tako ni dolžan izplačati povračila stroškov prevoza in nadomestila za prehrano sindikalnim zaupnikom za dneve, ko opravljajo sindikalno delo in ne opravljajo nalog svojega delovnega mesta. V skladu s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med P. in P. sindikatom Slovenije pripada članom sindikata za sindikalno delo 100 % plača z vsemi stalnimi dodatki, med te pa ne sodijo povračila stroškov v zvezi z delom. Če delavec ni obvezen delati in torej prihajati na delo (profesionalni sindikalni zaupnik) potem tudi nima stroškov prevoza oz. prihoda in odhoda na delo in v zvezi z delom.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, medtem ko v zvezi s preostalim delom njegovega tožbenega zahtevka bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, glede tega je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal povrnitev potnih stroškov za prevoz na delo in z dela ter regres za prehrano za obdobje od 4. 6. 1999 do konca leta 1999, za leto 2001, 2002 in za leto 2003 do 4. 6. 2003, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in ga s sodbo opr. št. II Pd 775/2004 z dne 29. 11. 2005 v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 115.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 618/2006 z dne 2. 3. 2007 razveljavilo v delu odločitve, ki se je nanašal na zavrnitev plačila stroškov prevoza na delo in z dela ter regresa za prehrano za leto 1999 v višini 250.000,00 SIT, medtem ko je za preostalo vtoževano obdobje razveljavilo le zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo regresa za prehrano (za leto 2001 v višini 128.710,00 SIT, za leto 2002 v višini 139.000,00 SIT in v letu 2003 v višini 61.424,00 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 775/2004 z dne 29. 11. 2005 v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev potnih stroškov za leto 2001 v višini 354.480,00 SIT, za leto 2002 v višini 357.000,00 SIT in za leto 2003 v višini 147.840,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2004 dalje do plačila.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje kljub delno pravnomočni sodbi opr. št. II Pd 775/2004 z dne 29. 11. 2005 (v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za leto 2001, 2002 in 2003) z izpodbijano sodbo ponovno odločalo tudi o povrnitvi stroškov prevoza na delo in z dela za leto 2001, 2002 in 2003 in jih v višini, kot jo je tožnik vtoževal, tožniku tokrat prisodilo. Ker je torej sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo tudi o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, je v tem delu bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in ta del tožnikove tožbe zavrglo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova regresa za prehrano (za obdobje od 4. 6. 99 do konca leta 99 v višini 125.000,00 SIT/521,62 EUR, za leto 2001 v višini 128.710,00 SIT/537,10 EUR, za leto 2002 v višini 139.000,00 SIT/580,04 EUR in za leto 2003 do vključno 4. 6. 2003 v višini 61.424,00 SIT oziroma 256,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnik je bil namreč do povrnitve stroškov regresa za prehrano v navedenem obdobju upravičen ne glede na to, da je opravljal delo sindikalnega funkcionarja in na delo k toženi stranki zaradi svoje sindikalne dejavnosti ni hodil. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 618/2006 z dne 2. 3. 2007 zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za prehrano za čas, ko mu je tožena stranka priznavala delovno obveznost. Nesporno je bil tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženi stranki, za opravljeno delo je od tožene stranke mesečno prejemal ustrezno plačilo. Glede na to je po stališču pritožbenega sodišča tožnik za obdobje, ko je opravljal sindikalno delo v okviru svoje redne delovne obveznosti, upravičen do povrnitve stroškov iz naslova prehrane. Opravljanje sindikalne dejavnosti v delovnem času je namreč potrebno tretirati kot delo, v primeru, ko delavec dela, pa je upravičen do povrnitve stroškov za prehrano. Navedeno izhaja tudi iz Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev pri toženi stranki (B1; člen 23/1) in tudi iz prvega odstavka 28. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkov delavcev MNZ in Policije (B2, B3). Po stališču pritožbenega sodišča pravice delavca, ki opravlja sindikalno dejavnost, do povrnitve stroškov prehrane ne omejuje niti določba 45. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.), saj ta člen zagotavlja sindikalnemu zaupniku za čas opravljanja profesionalne funkcije plačo v višini, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnik do regresa za prehrano ni upravičen zato, ker na delo na sedež tožene stranke ni hodil. Bistvenega pomena za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je namreč ugotovitev, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju priznavala profesionalno sindikalno delo tožnika kot njegovo delovno obveznost, to delovno obveznost mu je plačevala, glede na to pa je tožnik upravičen tudi do plačila stroškov za prehrano med delom.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožene stranke na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 506/2004 z dne 9. 6. 2005, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev citirane sodbe nanaša predvsem na utemeljevanje zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika v zvezi z vtoževanimi stroški prevoza na delo in z dela, ne pa tudi v zvezi z vtoževanimi stroški prehrane, kar je bilo ugotovljeno že v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 618/2006 z dne 2. 3. 2007. Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 506/2004 z dne 9. 6. 2005 ne vsebuje argumentov za zavrnitev dela tožbenega zahtevka tožnika za izplačilo regresa za prehrano.

Ker je bila pritožba tožene stranke delno utemeljena (glede na preizkus po uradni dolžnosti – 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in v tem delu izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožnikovo tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodišča prve stopnje, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je dolžan tožnik povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožena stranka izpodbijala s pritožbo, ugotavlja, da je tožena stranka s pritožbo uspela do 65 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe 500 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/3) in 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 234,09 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke s pritožbo (65 %) ji je dolžan tožnik povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov v znesku 152,16 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko in za obvestilo stranki, saj sta nagradi za ti opravili že vključeni v nagrado za sestavo pritožbe.

Ker niti vrednost prisojenega zneska glavnične terjatve iz naslova regresa za prehrano, niti vrednost vtoževanih stroškov prevoza na delo in z dela (v zvezi s katerimi je bila tožba tožnika zavržena) ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je sklenilo, da revizije ne dopusti. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 506/2004 z dne 9. 6. 2005 do pravnega vprašanja povrnitve stroškov iz naslova regresa za prehrano ni opredeljevalo, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča ni nastopil primer, zaradi katerega bi bilo potrebno dopustiti revizijo. Na odločitev pritožbenega sodišča, da v tem individualnem delovnem sporu ne dopusti revizije, ne vpliva niti sodba Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 510/2005, saj ta sodba ne pomeni, da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.