Jedro

Pritožnica nima prav, ko vztraja, da tožeča stranka ni imela pravne podlage, da bi vtoževane račune zapirala v skladu z 287. členom OZ. Drži sicer, da se pri vračunavanju po navedenem členu lahko upoštevajo zgolj obstoječe (nesporne) terjatve, vendar je bil ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da terjatve tožeče stranke po vseh vtoževanih računih obstojijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42213/2013 z dne 26. 3. 2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe v višini 12.999,09 EUR s pripadki je postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 990,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 dalje (III. točka izreka), skupaj s stroški pravdnega postopka v višini 848,30 EUR s pripadki (VI. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 990,91 EUR od 22. 12. do 30. 12. 2012, kot tudi pobotni ugovor tožene stranke v višini 990,91 EUR je zavrnilo (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka vtožuje delno plačilo osmih računov v višini 13.990,91 EUR oziroma po delnem umiku tožbenega zahtevka še v višini 990,91 EUR. Tožeča stranka je za vsak posamezni račun pojasnila katere opravljene storitve so bile podlaga za njihovo izdajo, v katerem časovnem obdobju je te storitve izvedla, v kakšnih količinah in po kakšni ceni. Kot dokaz svojim navedbam je predložila vtoževane račune skupaj s potrdili o oddaji pošiljk, prevoznice, v katerih so opravljena dela natančno specificirana, ter račune svojega podizvajalca. Tožeča stranka je torej (tudi po oceni pritožbenega sodišča) navedla vsa pravno odločilna dejstva za utemeljenost njenega zahtevka (in zanje predložila relevantne dokaze), kar pa ni mogoče trditi za ugovore tožene stranke (in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene). Slednja je namreč svojo obrambo gradila na tezi, da tožeča stranka ni izkazala, da je dela po računu št. 0013/2012, 0023/2012, 0024/2012 in 0030/2012 v zatrjevanem obsegu dejansko opravila. Navedeno pa je premalo konkretno, saj manjkajo navedbe o tem, katere točno dobave/količine so bile za toženo stranko sporne in zakaj oziroma kateri podatki v predloženih dokazih niso pravilni (še zlasti, ker je imela tožena stranka za podajo konkretnega ugovora v trditvah in dokazih tožeče stranke na voljo vse potrebne podatke, iz njenih navedb pa tudi ne izhaja, da ji dejstva, katera dela je tožeča stranka opravila, niso bila znana(1)). Sodišče prve stopnje tako pavšalnih ugovorov tožene stranke pravilno ni upoštevalo. Ugovora tožene stranke glede računov št. 0023/2012 in 0030/0212 še dodatno, ker iz predloženih listin (glej A19 in A30) jasno izhaja, da je podizvajalec tožeče stranke beton dobavil na gradbišče v Domžale, tožena stranka pa ni zanikala, da bi tam v kritičnem obdobju imela gradbišče in da je na njem sodelovala s tožečo stranko, niti ni podala nobenih navedb, ki bi vzbudile dvom v resničnost podatkov na računih podizvajalca.

6. Nadaljnje navedbe pritožnice, da vse prevoznice niso podpisane, za odločitev niso pravno relevantne, saj je bil takšen način poslovanja očitno običajna praksa med pravdnima strankama (glede na to, da je tožena stranka tožeči stranki delno plačala večji del vtoževanih računov, polja „prevzel“ pa so na večjem številu prevzemnic prazna), protispisne pa navedbe pritožnice, da je tudi glede ostalih vtoževanih računov podala konkretne ugovore (iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka izrecno ugovarjala le računom št. 0013/2012, 0023/2012, 0024/2012 in 0030/2012) in da je tožeča stranka v zvezi z računom št. 0013/2012 in št. 0024/2012 predložila le dve prevoznici (glej priloge v spisu od A33 do A37, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka k navedenemu računu predložila deset prevoznic, oziroma glede računa št. 0024/2012 priloge A23 do A28, med katerimi je priloženih 12 prevoznic).

7. Glede v pobot uveljavljanih terjatev pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala ustreznih navedb o (vseh) predpostavkah, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti. Na primer že glede obstoja škode, saj tožena stranka ni zatrjevala, še manj dokazala, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti tožeče stranke prišlo do zmanjšanja njenega premoženja (konkretno, da je znesek 140,00 EUR(2), 330,00 EUR, 546,00 EUR oziroma 1.400,00 EUR dejansko sama plačala investitorju oziroma delavcem), zato o pravno priznani škodi, s tem pa tudi o odškodninski odgovornosti tožeče stranke ni mogoče govoriti(3). Enako preskope in zato nezmožne preizkusa so bile ostale v pobot vtoževane terjatve (glede 10% zadržanih sredstev in stroška delavca, ki je upravljal valjar), kar je sodišče prve stopnje toženi stranki pojasnilo v 13. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, nanju v celoti sklicuje.

8. Navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno očitalo, da ni predložila dokazov, s katerimi bi dokazala svoje trditve in da se ni opredelilo do listinske dokumentacije tožene stranke, so pavšalne (tožena stranka ne pojasni do katerih listinskih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma kateri dokazi naj bi bili po njenem mnenju relevantni in bi jih zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati). Tudi sicer pa pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da bistvo zavrnitve toženkinih ugovorov ni bilo pomanjkanje dokazov, temveč že samo dejstvo, da so bili njeni ugovori nesklepčni. To pa pomeni, da je bilo vsakršno dokazovanje odveč (dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev), zato sodišče prve stopnje predlaganih ustnih dokazov pravilno ni izvedlo in graja takšnega postopanja sodišča prve stopnje ni utemeljena.

9. Končno pritožnica tudi nima prav, ko vztraja, da tožeča stranka ni imela pravne podlage, da bi vtoževane račune zapirala v skladu z 287. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Drži sicer, da se pri vračunavanju po navedenem členu lahko upoštevajo zgolj obstoječe (nesporne) terjatve, vendar je bil ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da terjatve tožeče stranke po vseh vtoževanih računih obstojijo. Ker obenem tožena stranka ni izkazala, da je s plačilom 13.000,00 EUR plačala kasneje izstavljene račune, pa je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 287. člena OZ s prejetim zneskom pravno upravičeno zaprla starejše (vtoževane) račune.

10. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prej nasprotno – iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožeči stranki opravo storitev po vtoževanih računih delno poravnala, s čimer implicitno priznava, da je kontrolirala opravljene storitve tožeče stranke (sicer ni logično, da bi ji priznala delno opravo storitev).

Op. št. (2): Zgolj predložitev računa investitorja št. 947/2012 za obstoj škode ne zadošča. Op. št. (3): Za obstoj odškodninske odgovornosti mora protipravnost ravnanja (opustitve) odgovorne osebe (ki jo tožena stranka vidi v tem, da tožeča stranka ni očistila ceste in dvorišča, da ni sama odstranila prikolice velikega rovokopača oziroma je poškodovala asfalt) povzročiti pravno priznano obliko škode, sicer odškodninska odgovornost ne nastane (prim. 132. člen OZ in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem,1. knjiga, str. 756).