Jedro

Nepravilno je pritožbeno stališče prvega toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje po zaključku stečajnega postopka vabila ponovno vročati njegovemu pooblaščencu, ki mu je, kot že obrazloženo, z začetkom dneva objave oklica o začetku stečajnega postopka pooblastilo prenehalo. Le-to ni ponovno „oživelo“ oziroma stopilo v veljavo z zaključkom stečajnega postopka, kot to zmotno meni prvi toženec, ampak bi moral slednji, v kolikor je želel, da ga tudi po zaključku stečajnega postopka zastopa (prejšnji) pooblaščenec, le-tega ponovno pooblastiti. Vročitev zadnjega vabila prvemu tožencu osebno je bila torej pravilna.

Ker je v skladu z 837. členom OZ plačilo posrednika odvisno prav od sklenitve pogodbe, je obsežnejša aktivnost druge toženke v tej „predpogodbeni“ fazi povsem razumljiva. Za opravila po sklenitvi kupoprodajne pogodbe (primopredaja, urejanje kredita), kamor sodi tudi oprava vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa bi bil upoštevaje, da od njih plačilo posrednika po posredniški pogodbi ni več odvisno, tudi po presoji sodišča druge stopnje potreben še dodaten dogovor z drugo toženko poleg posredniške pogodbe, tožnika pa niti z njima sklenjene posredniške pogodbe po vsem zgoraj obrazloženem nista uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem (I. točka izreka) in zavrnilnem delu (III. točka izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje pritožbene stroške, druga tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožnikov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvemu tožencu naložilo, da je dolžan tožnikoma plačati odškodnino za materialno škodo v višini 55.163,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, da se ugotovi obstoj prerekane terjatve upnikov – tožnikov v višini 55.846,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2010 pa do 5. 5. 2011, ki znašajo 1.955,38 EUR, ter z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2011 dalje pa vse do plačila, vse v breme stečajnega dolžnika – prvega toženca ter da je druga toženka dolžna obema tožnikoma nerazdelno, skupaj s stečajnim dolžnikom - prvim tožencem, plačati znesek 55.846,18 EUR skupaj s pripadki, prvi toženec kot stečajni dolžnik in druga toženka pa sta dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Tožnikoma je v roku 15 dni naložilo povrnitev pravdnih stroškov druge toženke v višini 2.232,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), prvemu tožencu pa povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 2.232,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka uvodoma navedene sodbe (odločitev glede druge toženke) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta tožnika iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno poudarjata, da sta z drugo toženko sklenila ustno pogodbo o posredovanju, na podlagi katere naj bi slednja zanju opravila ves nepremičninski posel v zvezi z nakupom stanovanja na G. c. x v Mariboru od začetka do konca, torej vključno s predlogom za vpis te nepremičnine v zemljiško knjigo. Navedeno po mneju tožnikov izhaja tudi iz ravnanj druge toženke pri tem poslu, ko je storila neprimerno več kot zgolj tožnika spravila v stik s prvim tožencem zaradi pogajanj za sklenitev prodajne pogodbe za navedeno stanovanje (izdala je napotnice za oglede, preverjala zemljiškoknjižno stanje oz. ostale relevantne listine, sestavila predpogodbo in glavno pogodbo glede nakupa stanovanja, ponujala možnost posredovanja pri pridobitvi kredita za plačilo kupnine, bila navzoča pri primopredaji,...). Po prepričanju pritožnikov je druga toženka „igrala dvojno posredništvo“, saj je imela posredniško pogodbo sklenjeno tako s prvim tožencem kakor tudi s tožnikoma. Sodišče prve stopnje naj bi nekritično verjelo neverodostojnima izpovedbama zakonite zastopnice druge toženke in priče M., da se poslanstvo nepremičninske družbe konča s trenutkom podpisa predpogodbe oziroma najkasneje kupoprodajne pogodbe. Ni pa posvetilo zadostne pozornosti vsebini splošnih pravil poslovanja, ki so sestavni del posredniške pogodbe z dne 5. 2. 2003, iz katerih izhaja, da le-ta ne povzema zgolj zakonske dikcije Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak je vsebina te pogodbe s splošnimi pravili poslovanja razširjena. Tožnika izpostavljata, da sta kot laični stranki v celoti zaupali obsegu in uspehu poverjenih del drugi toženki in sta bila v prepričanju, da je zanju vse urejeno, neaktivna vse do dneva, ko je hipotekarni upnik pričel v postopku izvršbe rubiti sporno stanovanje. Sicer pa druga toženka, ko je sestavljala predpogodbo in pogodbo, sploh ni ustrezno in pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj je namesto pravih podatkov iz zemljiške knjige nepravilno vnesla stare podatke, le-te pa naj bi napačno vnesla tudi v zemljiškoknjižno dovolilo. Primarno predlagata spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe in v tem delu ugoditev njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ter priglašata pritožbene stroške.

3. Prvi toženec prvostopno sodbo, smiselno pa le njen obsodilni del (I. točka izreka) in odločitev o pravdnih stroških, ki se nanaša nanj (V. točka izreka), s pritožbo, pravočasno vloženo po svojem pooblaščencu, izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka prvi toženec sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti postopka, saj naj mu ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da ga je pred prekinitvijo pravdnega postopka zaradi začetka postopka osebnega stečaja zastopala pooblaščena odvetniška pisarna. Pred zaključkom pravdnega postopka v obravnavani zadevi je prišlo do zaključka stečajnega postopka, s tem pa je po prepričanju prvega toženca nastopilo stanje kot pred prekinitvijo (pravdnega) postopka, ko je prvega toženca zastopal pooblaščenec, izkazan s pooblastilom ob vložitvi odgovora na tožbo. Vabilo na narok po zaključku stečajnega postopka pa ni bilo vročeno prejšnjemu pooblaščencu prvega toženca niti ne prvemu tožencu osebno, temveč očitno zgolj stečajni upraviteljici. Ker sodišče v pravdnem postopku vsa sodna pisanja vroča preko pooblaščenca, naj bi bilo vročanje vabila prvemu tožencu osebno nepravilno. Sicer pa iz vročilnic osebni prejem prvega toženca ne more biti razviden. Zmotna naj bi bila tudi prvostopna odločitev glede ugovora zastaranja, s čimer prvi toženec sodišču prve stopnje smiselno očita zagrešitev pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je v obravnavani zadevi škoda nastala z zaključkom storitve posredovanja, torej 7. 2. 2003, je od tega trenutka do vložitve tožbe petletni zastaralni rok po mnenju prvega toženca že potekel. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njega in priglaša pritožbene stroške.

4. Druga toženka se v odgovoru na pritožbo tožnikov zavzema za njeno zavrnitev in potrditev z njo izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožnika v odgovoru na pritožbo prvega toženca predlagata njeno zavrnitev in potrditev prvostopne sodbe v delu, ki se nanaša nanj. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglašata.

6. Druga toženka v odgovoru na pritožbo prvega toženca predlaga njeno zavrnitev in potrditev prvostopne sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

9. Neutemeljena je pritožbena graja prvega toženca, da naj mu sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega vabljenja ne bi dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Do začetka postopka osebnega stečaja nad prvim tožencem je slednjega v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna (X. & Y. o.p., d.o.o.), kateri je sodišče prve stopnje v tej fazi postopka v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP tudi vročilo vabilo na glavno obravnavo z dne 10. 5. 2011 (kot izhaja iz vročilnice, pripete list. št. 41 spisa). Pooblastilo prvega toženca za zastopanje pa je v skladu z drugim odstavkom 101. člena ZPP prenehalo z nastopom pravnih posledic začetka stečajnega postopka, torej v skladu s prvim odstavkom 244. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (v postopku osebnega stečaja prvega toženca s 5. 5. 2011 – priloga A51). Od takrat naprej je sodišče prve stopnje na narok na strani prvega toženca vse do sklepa o končanju postopka osebnega stečaja (30. 11. 2011 – priloga A58) pravilno vabilo stečajno upraviteljico, na zadnji narok za glavno obravnavo, ki se je vršil že po koncu stečajnega postopka (15. 12. 2011), pa je vabilo zgolj prvega toženca osebno. Nepravilno je pritožbeno stališče prvega toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje po zaključku stečajnega postopka vabila ponovno vročati njegovemu pooblaščencu, ki mu je, kot že obrazloženo, z začetkom dneva objave oklica o začetku stečajnega postopka pooblastilo prenehalo. Le-to ni ponovno „oživelo“ oziroma stopilo v veljavo z zaključkom stečajnega postopka, kot to zmotno meni prvi toženec, ampak bi moral slednji, v kolikor je želel, da ga tudi po zaključku stečajnega postopka zastopa (prejšnji) pooblaščenec, le-tega ponovno pooblastiti. Vročitev zadnjega vabila prvemu tožencu osebno je bila torej pravilna. Sicer pa je prvostopno sodišče na vse v obravnavani zadevi izpeljane naroke za glavno obravnavo, tudi ko je prvi toženec še imel pooblaščenca oziroma ko ga je v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena istega zakona zastopala stečajna upraviteljica, vabilo (tudi) prvega toženca (kot izhaja iz vročilnic, pripetih list. št. 41, 53 in 70), le-ta pa se vabilom ni odzval. Po vsem obrazloženem je neutemeljena njegova pritožbena graja kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere prvi toženec sodišču prve stopnje očita nepravilnost prvostopnega zaključka v zvezi z zastaranjem terjatve tožnikov. Ni mogoče spregledati, da prvi toženec v postopku na prvi stopnji ugovora zastaranja sploh ni podal, saj se je na zastaranje odškodninske terjatve sklicevala zgolj druga toženka. Ker toženca nista enotna sospornika, je uveljavljani ugovor druge toženke učinkoval le v njeni sferi. Sklicevanje prvega toženca na zastaranje terjatve pomeni šele v pritožbi podani ugovor zastaranja, kot tak pa je po večinskem stališču sodne prakse (tako npr. sodba in sklep VIII Ips 256/2004) in teorije prepozen. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem (točka 9 obrazložitve prvostopne sodbe) po presoji sodišča druge stopnje (preizkus materialnopravne pravilnosti prvostopne odločitve glede druge toženke) pravilna.

11. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo tožnika smiselno očitata prvostopnemu zaključku, da se jima druga toženka, s posredovanjem katere sta s prvim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja, ni zavezala opraviti vknjižbe lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. Ni mogoče slediti v pritožbi ponovljenim zatrjevanjem, da naj bi bila med tožnikoma in drugo toženko sklenjena ustna pogodba o posredovanju, ki bi zajemala tudi zatrjevano opravilo. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno zaključilo, da oprava vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo presega okvir nalog posrednika po določbi 837. člena OZ, kakor tudi po pisni pogodbi o posredovanju, ki jo je druga toženka sklenila s prvim tožencem (B2). Sicer pa se na določila slednje pogodbe tožnika neutemeljeno sklicujeta, saj nista njeni pogodbeni stranki, enako pa velja tudi za splošna pravila poslovanja, ki so sestavni del navedene posredniške pogodbe in jih tožnika izpostavljata v pritožbi. Svojih zatrjevanj, da sta z drugo toženko sklenila ustno pogodbo o posredovanju, kakor tudi pritožbenega očitka, da je druga toženka „igrala dvojno posredništvo“, tožnika v postopku na prvi stopnji nista uspela dokazati. Že na podlagi njunih izpoved kot stranki je sodišče prve stopnje pravilno razbralo, da z drugo toženko nista sklenila nobene pogodbe, saj jima je le-ta izdala le napotnico za ogled nepremičnine (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12). Posledično sta bila tožnika neuspešna pri dokazovanju zatrjevane nadaljnje obveznosti druge toženke, namreč oprave vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Da se k temu druga toženka ni zavezala, je sodišče prve stopnje pravilno razbralo ne le iz njene izpovedbe kot stranka, ampak na podlagi številnih listinskih dokazov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), iz katerih izhaja, da je bila oprava zemljiškoknjižnih dejanj prepuščena pogodbenima strankama (9. člen kupoprodajne pogodbe v prilogi A5), da je dokumentacijo, potrebno za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo prevzel prvi tožnik (potrdilo o prevzemu dokumentacije v prilogi A7) in je po lastni izpovedbi drugi toženki ni nikoli vrnil, saj je izvirnik listine, potrebne za vpis v zemljiško knjigo, hranil notar, pri katerem sta tožnika urejala zavarovanje kredita (13. člen notarskega zapisa v prilogi A9). O neobstoju zatrjevane zaveze druge toženke pa je sodišče prve stopnje nenazadnje pravilno sklepalo tudi na podlagi dopisa in zemljiškoknjižnega dovolila (prilogi A12 in A13), ki ju je druga toženka poslala tožnikoma in ju ob tem izrecno opozorila, da je zemljiškoknjižno dovolilo sestavni del kupoprodajne pogodbe in neobhodno potrebno za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo.

12. Pravkar opisanega drugostopnega zaključka ne more spremeniti v pritožbi ponovno izpostavljen obseg opravil, ki naj bi jih druga toženka opravljala in ki naj bi okvir nalog posrednika presegal. Večina od teh zatrjevanih „dodatnih opravil“ (izdajanje napotnic za oglede, preverjanje zemljiškoknjižnega stanja oz. ostalih relevantnih listin, sestavljanje predpogodbe in glavne pogodbe glede nakupa stanovanja) se namreč vršijo v fazi pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in z namenom njene sklenitve. Ker je v skladu z 837. členom OZ plačilo posrednika odvisno prav od sklenitve pogodbe, je obsežnejša aktivnost druge toženke v tej „predpogodbeni“ fazi povsem razumljiva. Za opravila po sklenitvi kupoprodajne pogodbe (primopredaja, urejanje kredita), kamor sodi tudi oprava vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa bi bil upoštevaje, da od njih plačilo posrednika po posredniški pogodbi ni več odvisno, tudi po presoji sodišča druge stopnje potreben še dodaten dogovor z drugo toženko poleg posredniške pogodbe, tožnika pa niti z njima sklenjene posredniške pogodbe po vsem zgoraj obrazloženem nista uspela dokazati. Glede zatrjevanj tožnikov, da sta kot laični stranki v celoti zaupali obsegu in uspehu poverjenih del drugi toženki in sta bila v prepričanju, da je zanju vse urejeno, neaktivna, sodišče druge stopnje dodaja, da tako neutemeljeno zaupanje, ki izvira iz pravne neukosti in nima podlage v med pravdnimi strankami sklenjeni pogodbi, ne more iti v breme druge toženke. Za slednjo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glede na zemljiškoknjižno stanje v letu 2003, ko se je z njenim posredovanjem sklepala kupoprodajna pogodba, ni mogla vedeti za pravno napako na obravnavani nepremičnini, ki je izvirala iz zunajknjižne zastave te nepremičnine, česar iz posadne listine, ki je nadomeščala originalno kupoprodajno pogodbo, ni bilo mogoče razbrati. Takega zaključka tožnika v pritožbi izrecno niti ne grajata.

13. V pritožbi ponovljena zatrjevanja o nepravilnostih ravnanja druge toženke zaradi povzemanja napačnih (starih) podatkov iz zemljiške knjige, ki pa se ne nanašajo na vprašanje obremenjenosti sporne nepremičnine, ampak na vprašanje njene vpisanosti v zemljiško knjigo, se glede na zgoraj obrazloženo, da ureditev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila zaveza druge toženke (tožnika pa tega tudi nista poskušala), pokažejo kot za odločitev nepomembna. Kljub temu sodišče druge stopnje le še dodaja, da iz samega dejstva vloženega predloga za vknjižbo etažne lastnine na podlagi etažnega načrta, na katero se v svoji pritožbi sklicujeta tožnika, ni mogoče sklepati, da je bilo sporno stanovanje vpisano v zemljiško knjigo. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (česar tožnika niti ne grajata), da je po podatkih zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige prvi toženec lastninsko pravico na predmetnem stanovanju na podlagi kupoprodajne pogodbe št. 6/92 z dne 13. 4. 1992 vknjižil šele 14. 7. 2006, takrat je bila opravljena tudi prva vknjižba bremena na tej nepremičnini (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 15), vse navedeno torej po sklenitvi kupoprodajne pogodbe s posredovanjem druge toženke v letu 2003. 14. Po vsem obrazloženem je pravilna prvostopna odločitev tako glede zavrnitve tožbenega zahtevka glede druge toženke kakor tudi glede ugoditve pretežnemu delu zahtevka zoper prvega toženca (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 16 in 17). Slednjo odločitev je sodišče druge stopnje ob odsotnosti nadaljnje izrecne pritožbene graje prvega toženca (razen zgoraj obrazložene) po uradni dolžnosti preizkusilo z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb tožnikov in druge toženke in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

15. Ker pritožniki s pritožbama niso uspeli, krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Druga toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožnikov, ki za odločitev o tej pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona).