Jedro

Podlaga obravnavanega odškodninskega zahtevka je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s svojim protipravnim ravnanjem, in sicer v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava (določbami Obligacijskega zakonika). O tem in o dolžnostnem ravnanju sodnika je obširne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je poudarilo (in se sklicevalo na stališče pravnih teoretikov), da je merilo za presojo protipravnosti ravnanja oziroma opustitve sodnika tisto ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela in pravilom stroke (službenim dolžnostim). V točki 11 obrazložitve je tudi pravilno ocenilo, da je pri presoji, ali je VSL v odločbi III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 (v zvezi z odločitvijo o stroških postopka z metodo izračuna po aritmetični sredini) ravnalo protipravno, treba ugotoviti, ali je nedopustno odstopilo od jasne zakonske norme (154. člena ZPP) in z uporabo te določbe povezane sodne prakse. Poudariti je treba, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se med drugim tudi z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse oziroma z neuporabo povsem jasne določbe zakona ali (zaradi pristranskosti) namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (povzeto iz odločbe VSL III Cp 726/2014 z dne 1. 10. 2014).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v točkah II in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnic) glavnico v znesku 1.344,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 21. 1. 2017 do plačila. V točki II izreka je v presežku, glede plačila 4.994,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki III izreka je odločilo o stroških postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 187,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki II in v posledici tega tudi v točki III izreka ne soglaša. Uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče, da odločitvi sodišča v primeru, če slednja v razumevanju in uporabi neke zakonske določbe ni osamljena, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Po skladni praksi US RS lahko pride do kršitve 22. člena Ustave RS, ki vključuje tudi prepoved sodnikove samovolje oz. arbitrarnosti, tako v primeru, če je odločba očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, kot tudi v primeru, če sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer odločajo sodišča v podobnih primerih. V tem kontekstu razlogi sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve niso na mestu. Glede na hierarhijo moči argumenta in vodilne vloge VS RS pri oblikovanju sodne prakse bi bilo sklicevanje prvostopenjskega sodišča na odločitve nižjih sodišč utemeljeno le v primeru, če bi slednje za drugačno uporabo 154. člena ZPP, kot jo je sprejelo VS RS1, ponujalo poglobljeno in argumentirano stališče, ki bi omajalo trdnost stališča VS RS. Odločitve višjih sodišč se sklicujejo zgolj na neko nedoločno sodno prakso, marsikatera še na to ne, pri drugih pa gre za očitno napačno razumevanje drugega odstavka 154. člena ZPP in z njim povezanega stališča pravne teorije. Odločanje o stroških postopka po načelu pravičnosti je glede na jasnost 154. člena ZPP in celotnega poglavja ZPP o stroških postopka očitno povsem zgrešeno in arbitrarno, enako velja za napeljevanje k odločitvam brez uporabe matematičnih operacij. V kolikor bi zakonodajalec menil, da je uporaba matematičnih operacij v zvezi s stroški postopka neprimerna, bi predpisal odločanje o njih po prostem preudarku, pa tega ni storil. Tožnica je v tej pravdi posebej opozorila tudi, da v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 1047/2008 ni bilo nikakršnih posebnih okoliščin, o katerih v svoji odločbi III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 govori Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju VSL). Sodišče prve stopnje se do teh argumentov tožnice ni opredelilo, s tem pa je storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je storilo tudi v povezavi z obrestnim delom zahtevka.

Tožnica graja tudi odločitev o stroških postopka. Če je sodišče prve stopnje štelo, da stroškovna odločitev z uporabo metode aritmetične sredine temelja in uspeha v postopku ni arbitrarna, bi bila dolžna to metodo uporabiti tudi v tem postopku.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi zoper izpodbijani del sodbe ugodi, tako da zahtevku v celoti ugodi. V skladu s tem naj spremeni tudi odločitev o stroških postopka in tožnici s tega naslova prisodi 1.792,98 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da bi morala tožnica razloge v zvezi s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o obrestnem delu tožnikovega zahtevka za obdobje od 21. 1. 2017 do 20. 7. 2017 od glavnice v znesku 4.994,32 EUR, uveljavljati v predlogu za dopolnitev sodbe. Slednjega bi morala vložiti v roku 15 dni od dneva prejema izpodbijane sodbe, kar pa ni storila. Te svoje napake ne more sanirati s kasnejšo vložitvijo pritožbe in to pomanjkljivost uveljavljati kot pritožbeni razlog.

6. V okviru nadaljnje pritožbene presoje sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da izpodbijana sodba glede na (s strani strank ponujeno) trditveno in dokazno podlago vsebuje dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih, tako da z njo ni poseženo v tožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje tako ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti nobene druge postopkovne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti. Pri sprejemu odločitve je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (določbo drugega odstavka 154. člena ZPP).

7. Podlaga obravnavanega odškodninskega zahtevka je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s svojim protipravnim ravnanjem, in sicer v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava (določbami Obligacijskega zakonika). O tem in o dolžnostnem ravnanju sodnika je obširne razloge navedlo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je poudarilo (in se sklicevalo na stališče pravnih teoretikov), da je merilo za presojo protipravnosti ravnanja oziroma opustitve sodnika tisto ravnanje oziroma opustitev, ki nasprotuje običajni metodi dela in pravilom stroke (službenim dolžnostim). V točki 11 obrazložitve je tudi pravilno ocenilo, da je pri presoji, ali je VSL v odločbi III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 (v zvezi z odločitvijo o stroških postopka z metodo izračuna po aritmetični sredini) ravnalo protipravno, treba ugotoviti, ali je nedopustno odstopilo od jasne zakonske norme (154. člena ZPP) in z uporabo te določbe povezane sodne prakse. Poudariti je treba, da ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se med drugim tudi z nerazumnim odstopanjem od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse oziroma z neuporabo povsem jasne določbe zakona ali (zaradi pristranskosti) namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (povzeto iz odločbe VSL III Cp 726/2014 z dne 1. 10. 2014).

8. V tem kontekstu pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točkah 11 – 16 obrazložitve, glede na pritožbene ugovore pa še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev na podlagi predhodnih ugotovitev dovolj nazorno in prepričljivo strnilo v predvsem v točki 16 obrazložitve. Pravilno je zaključilo, da bi uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP na način, da se pravdni stroški izračunajo po metodi aritmetične sredine uspeha po temelju in višini, sicer lahko (kot to izhaja iz citiranih odločb VS RS2) predstavljala nepravilno uporabo materialnega prava, vendar ob upoštevanju dejstva, da sta tako pravna teorija in obsežna sodna praksa višjih sodišč, tudi tistih po izdaji sporne odločbe VSL iz novembra 2016 (glej točki 14 in 15 obrazložitve), dopuščali takšno razlago citirane določbe ZPP, VSL ni mogoče očitati neskrbnega (protipravnega) ravnanja.

10. Kot je že bilo navedeno, sodišče druge stopnje takšne razloge izpodbijane sodbe povzema in dodaja, da v zvezi z uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP in odločitvijo sodnikov VSL v zadevi III Cp 1912/2916 ni mogoče govoriti o sodniški samovolji in arbitrarnosti odločitve (v primeru, da bi bila sodniška samovolja in arbitrarnost odločitve ugotovljena, bi bilo nedopustno poseženo v načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Najprej, VSL ni samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot so v takšnih primerih redno odločala sodišča. Drži tudi ne, da odločba v zadevi VSL III Cp 1912/2016 z dne 16. 11. 2016 ne vsebuje razumne pravne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v tem kontekstu v točkah 14 in 15 obrazložitve povzelo različno sodno prakso višjih sodišč v R Sloveniji in v točki 16 obrazložitve navedlo razloge za svojo odločitev, v okviru katerih je tudi pojasnilo, da je iz odločbe VSL razvidno, zakaj so stroški odmerjeni po metodi aritmetične sredine. Glede na stališče pravne teorije (glej komentar k 154. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str.31), nanj se sklicuje že sodišče prve stopnje, in sodne prakse višjih sodišč (slednja tudi po izdaji sporne odločbe VSL ni enotna) tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je odločitev VSL očitno napačna, da izraža sodniško samovoljo pri odločanju in s tem posega v tožničino pravico iz 22. člena Ustave RS. Tudi, če bi glede na (drugačno) stališče VS RS v že citiranih odločbah (da ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oziroma temelj, zato v odškodninskih pravdah ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in višini), v zadevi VSL šlo za zmotno materialnopravno presojo drugega odstavka 154. člena ZPP, sodišče druge stopnje soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da VSL ni mogoče očitati neskrbnega (protipravnega) ravnanja. Sodnikom, ki so odločali v zadevi III Cp 1912/2016, v povezavi z zgoraj navedenimi razlogi tako ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti oziroma zavestnega, namernega oziroma nerazumnega odstopa od jasne zakonske norme in (ustaljene) sodne prakse. Sicer pa v tem kontekstu ni odveč pripomniti, da je (bilo) stališče VS RS v v odločbi II Ips 530 /2005 z dne 22. 11. 2007, ki je bila sicer izdana pred citiranimi odločbami, na katere se sklicuje tožnica, drugačno (da je princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine sprejemljiv le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov), citirane odločbe VS RS pa s to odločbo posebej ne polemizirajo.

11. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Odločbe VSRS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011, II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016 in VIII Ips 9/2017 z dne 21. 7. 2017. 2 II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011, II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016 in VIII Ips 9/2017 z dne 21. 7. 2017.