Jedro

Namen izdaje začasne odredbe je, da se prepreči težko nadomestljiva škoda, ki bi lahko nastala v času trajanja postopka in zaradi katere uspeh v postopku dejansko ne bi imel več smisla. Upnik mora zato konkretno navesti, katera je tista škoda, ki grozi in ki je v primeru uspeha v pravdi ne bo več mogoče popraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo dolžniku izvrševati sklep o spremembah statuta in s prepovedjo predlagati vpis sprememb statuta v sodni register (za primer neizvrševanja sklepa pa denarno kazen). Iz razlogov sklepa izhaja, da upnik, organiziran kot društvo (malih delničarjev) ni izkazal, da ima status osebe iz 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in da torej ni izkazal verjetnosti terjatve. Prav tako upnik s trditveno in dokazno podlago ni izkazal, da bi imel pravovarstveni interes za ničnostno tožbo. Po mnenju sodišča pa ni podan niti drugi pogoj za začasno odredbo, saj je upnik v zvezi z nastankom nenadomestljive škode podal zgolj pavšalne navedbe, iz katerih ni mogoče sklepati, katera konkretno je nenadomestljiva škoda.

Zoper sklep sklep se upnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. S trditvijo, da se je udeležil skupščine in napovedal izpodbojno tožbo, je upnik izkazal, da je oseba iz 395. člena ZGD-1. Iz zapisnika izhaja, da se je udeležil skupščine tudi kot delničar dolžnika. Ker sodišče predlaganega dokaza z vpogledom v zapisnik skupščine ni izvedlo, je kršilo določila postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju upnika je napačno tudi stališče glede nastanka nenadomestljive škode. Nezakonite spremembe statuta vplivajo na zakonitost delovanja uprave dolžnika. Ob tem pa navaja še dodatna dejstva, ki jih ob vložitvi predloga še ni mogel in ki izkazujejo nevarnost nastanka nenadomestljive škode. Nadzorni svet dolžnika na seji 16.10.2013 ni imenoval nobenega člana uprave. Upravo še naprej sestavljata le predsednik uprave in delavski direktor, pri čemer ima pooblastilo za zastopanje družbe le predsednik uprave. Po statutu družbo skupaj zastopata predsednik uprave in še en član uprave (ki ni delavski direktor). Z vpisom sprememb bi dolžnik postal popolnoma neoperativen. Že samo s tem je upnik izkazal, da grozi nenadomestljiva škoda, ki je tudi nepopravljiva, saj obdobja, ko dolžnik nima zastopnikov, ni mogoče zavrteti nazaj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je upnik tudi sam delničar dolžnika in da je zato aktivno legitimiran za izpodbojno tožbo po določbi 7. odstavka 395. člena ZGD-1. Vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve. Za izdajo (regulacijske) začasne odredbe mora upnik poleg verjetnosti terjatve izkazati tudi, da bi mu v primeru, da začasne odredbe ne bi bilo, nastala težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile trditve o grozeči škodi premalo konkretne, da bi se bilo do njih mogoče opredeliti. Upnik je namreč v zvezi s škodo v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil le, da bi mu z vpisom skupščinskih sklepov nastala nenadomestljiva škoda, saj bi izgubil pravice, ki mu jih kot delničarju zagotavljata ZGD-1 in ZSDU. Namen izdaje začasne odredbe je, da se prepreči težko nadomestljiva škoda, ki bi lahko nastala v času trajanja postopka in zaradi katere uspeh v postopku dejansko ne bi imel več smisla. Upnik mora zato konkretno navesti, katera je tista škoda, ki grozi in ki je v primeru uspeha v pravdi ne bo več mogoče popraviti. Tej obvezi upnik ni zadostil in njegov predlog je bil pravilno zavrnjen.

V pritožbi je sicer upnik navedel novo dejstvo, ki ga dejansko ni mogel navesti pred tem, saj je vezano na kasnejši sklep nadzornega sveta dolžnika. Vseeno pa v tem postopku z njim ne more uspeti. Tudi če bi obstajala neposredna vzročna zveza med izpodbijanimi sklepi skupščine dolžnika in neimenovanjem članov uprave (kar je v pristojnosti nadzornega sveta), zatrjevano dejstvo, da dolžnik določeno obdobje ne bi mogel nastopati v pravnem prometu, namreč samo po sebi še ne pomeni, da bi upniku nastala nepopravljiva ali težko nadomestljiva škoda (ki je na primer ni mogoče nadomestiti z odškodnino). Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).