Jedro

V obravnavani zadevi, ko je tožnik spremenil tožbo iz vrnitvenega zahtevka po SPZ v odškodninski zahtevek po določbah OZ, ne gre za privilegirano spremembo tožbe, temveč za pravo spremembo tožbe v smislu 185. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev v tem postopku spornega pravnega razmerja. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja, saj je ob vložitvi tožbe glede na podatke o formalnem lastništvu toženca na spornem avtomobilu, slednja bila sklepčna, ker pa je prišlo do odtujitve vozila po vložitvi tožbe, je tožnik utemeljeno tožbo spremenil in uveljavljal odškodninski zahtevek. Če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi moral tožnik vložiti novo tožbo. Sprememba tožbe je namreč smotrna, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi in je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo iz neposlovne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbene obveznosti, katere predmet bi bil nakup vozila med pravdnima strankama in določena cena, temveč je bila pogodba sklenjena med tožencem in tretjo pravno osebo, ki je v lasti toženca. Tožnik vtožuje izgubo, ki mu je nastala zaradi tega, ker mu je toženec vozilo protipravno odvzel, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odločilna vrednost avtomobila v času škodnega dogodka.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje postopek ustavilo za znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2020 dalje do plačila (točka I. izreka), toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 13.399,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2021 dalje do plačila, v presežku nad 13.399,26 EUR do zahtevanih 15.000,00,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2020 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 13.399,26 EUR od 16. 12. 2020 do 5. 4. 2021 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (točka III. izreka sklepa).

2.Zoper sodbo (točka II. izreka) se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) vlaga pritožbo zoper prisodilni del (prvi odstavek točke II. izreka), tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pa zoper zavrnilni del (drugi odstavek točke II. izreka).

3.Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper prisodilni del. Navaja, da sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, ker ni šlo za isto dejansko in pravno podlago, saj je tožnik najprej s tožbo uveljavljal reivindikacijski zahtevek (tožba na vrnitev stvari), v nadaljevanju pa je tožbo spremenil v odškodninsko. Ker je sodišče dovolilo spremembo tožbe na način, da je nesklepčni tožbeni zahtevek nadomestilo z drugim sklepčnim zahtevkom, ki izvira iz drugačne dejanske in pravne podlage, je s tem kršilo 186. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženec graja tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno materialnopravno legitimacijo tožnika, saj slednji nikoli ni bil lastnik spornega vozila Porsche Boxter, tip 386. Navedeno izhaja iz uradnih evidenc in so bili od 29. 8. 2020 kot lastniki vpisani A. A., B. B. in družba X. d.o.o., nadalje je bila kupoprodajna pogodba za vozilo sklenjena dne 6. 4. 2019 med A. A. kot prodajalcem in C. C. kot kupko, v imenu katere je pogodbo podpisal D. D., da je bila ta kupoprodajna pogodba sklenjena s pridržkom lastninske pravice do plačila celotne kupnine, in da bi kupec moral prodajalcu izročiti tudi vozilo znamke Jaguar kot del plačila kupnine, kar ni bilo izvedeno. Nadalje so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje glede prenosa lastninske pravice na podlagi pravnega posla kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2019 med A. A. in C. C., lastninska pravica na podlagi pogodbe je lahko prešla samo na C. C. in ne na D. D., saj je slednji nastopal samo kot njen pooblaščenec, zato je zaključek sodišča na več mestih v obrazložitvi sodbe, da je bila pogodba sklenjena s D. D., protispisen in je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za pridobitev lastninske pravice C. C. sta bili izpolnjeni samo dve okoliščini, in sicer sklenitev zavezovalnega pravnega posla in izročitev premičnine v posest, ostali dve predpostavki, in sicer razpolagalna sposobnost prodajalca in sklenitev razpolagalnega pravnega posla, pa nista bili izpolnjeni. Da bi lahko A. A. veljavno prenesel lastninsko pravico, bi morala biti kupnina v celoti plačana. Da je bil toženec dejanski solastnik vozila, je bilo pooblaščencu kupke D. D. znano in je nesporno, da je bil kasnejši dogovor pravdnih strank drugačen od tistega, kot je bil zapisan v kupoprodajni pogodbi. Toženec se je vseskozi skliceval, da je bila del obveznosti za poplačilo kupnine vozila Porsche Boxter tudi menjava z vozilom Jaguar, ki je predstavljalo večji del kupnine v znesku 10.000,00 EUR, in kar v pogodbi ni bilo zapisano. Te navedbe sta potrdila tudi A. A. in D. D. (oba podpisnika pogodbe) s to razliko, da je D. D. zatrjeval, da naj bi bilo vozilo Jaguar izročeno prodajalcu, toženec in A. A. pa sta takšne trditve zanikala. Ker tako ni mogoče zaključiti, da je bila kupnina po pogodbi v celoti poravnana, C. C. ni pridobila sposobnosti prosto razpolagati z vozilom Porsche Boxter, saj je do celotnega poplačila kupnine obstajal pridržek lastninske pravice. Sodišče je zato nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila kupnina po tej pogodbi v celoti plačana.

3.Sodišče prve stopnje je tudi kršilo pravila o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP, saj sta bila A. A. in toženec upnika iz naslova prejete kupnine, kupec pa ni izpolnil svoje obveznosti izročitve vozila Jaguar. A. A. je trdil, da D. D. tega ni izpolnil, zato toženec ne more predložiti negativnega dokaza, da izpolnitve ni prejel in je dokazno breme na kupcu, ki mora dokazati, da je del kupnine poravnal z izročitvijo (menjavo) drugega vozila. Sodišče prve stopnje je zato kršilo pravila o dokaznem bremenu, ko je štelo, da sta C. C. ali njen mož v celoti izpolnila obveznosti po prodajni pogodbi, brez da bi izkazala prenos lastništva vozila znamke Jaguar na toženca ali A. A. Navedeno predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. A. A. je zato ostal lastnik vozila vse do 29. 8. 2020, ko ga je prodal tožencu in je na toženca veljavno prešla lastninska pravica, kar je razvidno iz izpisa iz registra vozil iz istega dne. Toženec je bil lastnik predmetnega vozila vse od 29. 8. 2020 do 19. 12. 2020, ko je vozilo prodal pravni osebi X. d.o.o.

3.Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede prenosa lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe med C. C. in tožnikom. Tožnik namreč zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobil z menjalno pogodbo, s katero je svojemu pravnemu predniku D. D. izročil vozilo Mercedes, in ki bi naj bila sklenjena v istem letu kot prodajna pogodba z dne 4. 6. 2019. Tožnik ni dokazal obstoja menjalne pogodbe z C. C. ter ni predložil nobene pogodbe. Navedeno izhaja iz v spisu predloženih dopisov UE, iz katerih izhaja, da tožnik v letu 2019 ni bil lastnik vozila Mercedes Benz, in da je bila C. C. lastnica vozila Mercedes Benz od 8. 9. 2017 do 13. 2. 2020, nato pa je bilo v lasti Y. d.o.o. do 3. 3. 2020, ko je bilo odjavljeno iz prometa. Absurden je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je C. C. svoje vozilo Porsche v letu 2019 zamenjala s svojim vozilom Mercedes Benz, katerega lastnica je bila že od 8. 9. 2017. Tožnik je v spis vložil korespondenco, ki jo je vodil s policijo in Okrožnim državnim tožilstvom v Krškem glede vrnitve njegovega vozila Porsche. Iz zavrženja kazenskih ovadb je razvidno, da je bilo policiji in tožilstvu jasno to, kar ni jasno Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu, da tožnik ni dokazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na vozilu Porsche. Na zadnjem zaslišanju pa je v zadevi II K 66522/2020 Okrajnega sodišča v Brežicah, dne 1. 7. 2024 po izdani izpodbijani sodbi, tožnik pojasnil, da med njima ni bilo nobene pogodbe in tako delata že 20 let in ta dokaz vlaga v spis.

3.Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe toženca in se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe v prisodilnem delu.

5.Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del točke II. izreka navaja, da je sodišče nepravilno odmerilo višino odškodnine za premoženjsko škodo. Navaja, da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da vrednost vozila iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 12. 2020 med tožencem in podjetjem X. d.o.o. z dne 19. 12. 2020 ne predstavlja realne tržne vrednosti vozila, saj je bila pogodba sklenjena med prijateljema in z določenim namenom prenosa lastništva, ter da ni bilo upoštevano stanje vozila. Če je bila pogodba sklenjena med prijateljema, potem je za pričakovati, da je bila pogodbena cena navedena dejansko nižje, ne pa višje. Tudi zaslišana priča E. E., prokurist podjetja X. d.o.o. je izpovedal, da je za vozilo plačal 15.000,00 EUR, kolikor je znašala pogodba, prav tako je sodni izvedenec ob podaji ustnega mnenja dne 17. 1. 2024 izpovedal, da je vrednost 15.000,00 EUR cena, ki se je prodajalcu in kupcu očitno zdela primerna in sta izmenjala to vozilo. Toženec je z zneskom 15.000,00 EUR po kupoprodajni pogodbi s podjetjem soglašal in bil voljan plačati ta znesek za vozilo, zato je le to primerno. Nenazadnje pa je tudi izvedenec kot tržno vrednost vozila na dan 15. 12. 2020 po metodi primerljivih tržnih prodaj določil na 17.963,74 EUR, po Eurotax pa sicer na 10.445,40 EUR, vendar določanje vrednosti po sistemu Eurotax ni upoštevno.

5.Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu točke II. izreka spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku še 1.000,74 EUR, kolikor znaša razlika do vtoževanih 15.000,00 EUR, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Toženec odgovora na pritožbo tožnika ni vložil.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke:

8.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa. Slednja je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.

12.Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja toženca, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče kršilo določbo 186. člena ZPP in je dovolilo spremembo tožbe. Sicer v obravnavani zadevi, ko je tožnik spremenil tožbo iz vrnitvenega zahtevka po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) v odškodninski zahtevek po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ne gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, temveč za pravo spremembo tožbe v smislu 185. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev v tem postopku spornega pravnega razmerja. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja, saj je ob vložitvi tožbe glede na podatke o formalnem lastništvu toženca na spornem avtomobilu Porche Boxter, slednja bila sklepčna, ker pa je prišlo do odtujitve vozila po vložitvi tožbe, je tožnik utemeljeno tožbo spremenil in uveljavljal odškodninski zahtevek. Če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi moral tožnik vložiti novo tožbo. Sprememba tožbe je namreč smotrna, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi

12.Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja toženca, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče kršilo določbo 186. člena ZPP in je dovolilo spremembo tožbe. Sicer v obravnavani zadevi, ko je tožnik spremenil tožbo iz vrnitvenega zahtevka po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) v odškodninski zahtevek po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ne gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, temveč za pravo spremembo tožbe v smislu 185. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da je takšna sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev v tem postopku spornega pravnega razmerja. S slednjim se pritožbeno sodišče strinja, saj je ob vložitvi tožbe glede na podatke o formalnem lastništvu toženca na spornem avtomobilu Porche Boxter, slednja bila sklepčna, ker pa je prišlo do odtujitve vozila po vložitvi tožbe, je tožnik utemeljeno tožbo spremenil in uveljavljal odškodninski zahtevek. Če sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi moral tožnik vložiti novo tožbo. Sprememba tožbe je namreč smotrna, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi² in je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna.

in je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna.

13.Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja toženca o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokaznem bremenu ter posledično določbo 212. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Res, kot navaja toženec v pritožbi, upnik ne more dokazati dejstva, da izpolnitve ni prejel (negativno dejstvo), vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj je sodišče prve stopnje z gotovostjo pravilno ugotovilo, da toženca iz tega razmerja ni mogoče šteti za upnika, saj je bil prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 6. 4. 2019 A. A. (ki je bil tedaj lastnik vozila Porsche Boxter), toženec pa je bil na pogodbi naveden le kot priča v zvezi z morebitnimi spori med A. A. in D. D. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je A. A. na kupoprodajni pogodbi z dne 6. 4. 2019 zapisal, da je bila kupnina v celoti poravnana, prav tako je novemu lastniku - tožniku izdal pooblastilo za ureditev prepisa vozila nanj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da slednji takšnega pooblastila ne bi dal, če kupnina s strani D. D. ne bi bila v celoti poravnana.

13.Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja toženca o relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila o dokaznem bremenu ter posledično določbo 212. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Res, kot navaja toženec v pritožbi, upnik ne more dokazati dejstva, da izpolnitve ni prejel (negativno dejstvo), vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj je sodišče prve stopnje z gotovostjo pravilno ugotovilo, da toženca iz tega razmerja ni mogoče šteti za upnika, saj je bil prodajalec po kupoprodajni pogodbi z dne 6. 4. 2019 A. A. (ki je bil tedaj lastnik vozila Porsche Boxter), toženec pa je bil na pogodbi naveden le kot priča v zvezi z morebitnimi spori med A. A. in D. D. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je A. A. na kupoprodajni pogodbi z dne 6. 4. 2019 zapisal, da je bila kupnina v celoti poravnana, prav tako je novemu lastniku - tožniku izdal pooblastilo za ureditev prepisa vozila nanj. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da slednji takšnega pooblastila ne bi dal, če kupnina s strani D. D. ne bi bila v celoti poravnana.

14.Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Temeljito je ocenilo ne samo posamezne dokaze, pač pa tudi vse listinske dokaze in izpovedbe prič in strank skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP), da je bila kupoprodajna pogodba z dne 6. 4. 2019 izpolnjena, in da je D. D. postal lastnik avtomobila, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornem vozilu Porsche Boxter na podlagi menjalne pogodbe s D. D. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ glede prenosa lastninske pravice na premičnih stvareh in določbe OZ glede neposlovne odškodninske obveznosti ter tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče v celoti kot pravilne povzema zaključke sodišča prve stopnje in glede na pritožbena zatrjevanja še dodaja:

14.Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Temeljito je ocenilo ne samo posamezne dokaze, pač pa tudi vse listinske dokaze in izpovedbe prič in strank skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka (8. člen ZPP), da je bila kupoprodajna pogodba z dne 6. 4. 2019 izpolnjena, in da je D. D. postal lastnik avtomobila, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornem vozilu Porsche Boxter na podlagi menjalne pogodbe s D. D. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ glede prenosa lastninske pravice na premičnih stvareh in določbe OZ glede neposlovne odškodninske obveznosti ter tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče v celoti kot pravilne povzema zaključke sodišča prve stopnje in glede na pritožbena zatrjevanja še dodaja:

15.Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kupnina po pogodbi z dne 6. 4. 2019 v celoti plačana, saj po navedbah toženca A. A. oziroma toženec na račun kupnine ni prejel tudi vozila Jaguar. Sodišče prve stopnje je v točki 33. obrazložitve pri odločitvi, zakaj je štelo kupnino za plačano, utemeljeno verjelo priči D. D., da je vozilo Jaguar izročil A. A. (kljub temu, da se A. A. tega ni spomnil), in da je bil bila kupnina tudi v celoti poravnana. A. A. je namreč izpovedal tudi, da je bila za njega kupnina v celoti poravnana tedaj, ko mu je D. D. izročil še 1.600,00 EUR, to pa je bilo 12. 8. 2019, ko se je sestal z D. D. in tožnikom in je tedaj tudi tožniku overil pooblastilo za prepis lastništva nanj (dokaz A4), sporno vozilo pa je odjavil iz prometa, kar izhaja iz fotokopije prometnega dovoljenja. S tem, ko je D. D. poplačal celotno kupnino A. A. dne 12. 8. 2019, je D. D. postal lastnik spornega vozila Porche, saj je tedaj odpadel pridržek lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bil A. A. stranka kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2019 kot prodajalec in ne toženec. Slednji je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le priča pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, saj je tudi sam toženec izpovedal, da je bil pri kupoprodajni pogodbi priča, če bi prišlo do spora med A. A. in D. D.

15.Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kupnina po pogodbi z dne 6. 4. 2019 v celoti plačana, saj po navedbah toženca A. A. oziroma toženec na račun kupnine ni prejel tudi vozila Jaguar. Sodišče prve stopnje je v točki 33. obrazložitve pri odločitvi, zakaj je štelo kupnino za plačano, utemeljeno verjelo priči D. D., da je vozilo Jaguar izročil A. A. (kljub temu, da se A. A. tega ni spomnil), in da je bil bila kupnina tudi v celoti poravnana. A. A. je namreč izpovedal tudi, da je bila za njega kupnina v celoti poravnana tedaj, ko mu je D. D. izročil še 1.600,00 EUR, to pa je bilo 12. 8. 2019, ko se je sestal z D. D. in tožnikom in je tedaj tudi tožniku overil pooblastilo za prepis lastništva nanj (dokaz A4), sporno vozilo pa je odjavil iz prometa, kar izhaja iz fotokopije prometnega dovoljenja. S tem, ko je D. D. poplačal celotno kupnino A. A. dne 12. 8. 2019, je D. D. postal lastnik spornega vozila Porche, saj je tedaj odpadel pridržek lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bil A. A. stranka kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2019 kot prodajalec in ne toženec. Slednji je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le priča pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, saj je tudi sam toženec izpovedal, da je bil pri kupoprodajni pogodbi priča, če bi prišlo do spora med A. A. in D. D.

16.Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da toženec kljub temu, da je A. A. s kupoprodajno pogodbo z dne 29. 8. 2020 'prodal' sporno vozilo tožencu in se je toženec vpisal v registru vozil kot lastnik, ni mogel postati njegov lastnik. A. A. namreč s pogodbo z dne 29. 8. 2020 ni mogel veljavno prenesti lastninske pravice na toženca, saj ni bil več lastnik tega vozila, kar je toženec tudi vedel. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno oprlo na izpovedbo A. A., da je bil slednji po enem letu od prodaje vozila obveščen o neplačilu takse za neodjavljeno vozilo in je tedaj videl, da prepis ni bil opravljen in je vozilo še vedno napisano nanj, o čemer je obvestil toženca, ta pa mu je rekel, naj vozilo prepiše nanj, in da bo vse uredil, ter nadalje, da je vozilo prepisal nazaj na toženca, ker ni želel več imeti stroškov s tem vozilom, pri čemer mu toženec ni povedal, kakšne namene ima. Da je A. A. dovolil prepis lastništva na toženca, kljub temu, da je vedel, da je lastninska pravica pred enim letom prešla na tožnika, izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 29. 8. 2020, v kateri sta A. A. in toženec v opombe zapisala, da ker tožnik v roku enega leta ni opravil prepisa vozila in mu je s tem povzročil stroške, A. A. vrača vozilo prejšnjemu lastniku. Na podlagi teh dokazov je tako zaključek sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilen.

16.Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da toženec kljub temu, da je A. A. s kupoprodajno pogodbo z dne 29. 8. 2020 'prodal' sporno vozilo tožencu in se je toženec vpisal v registru vozil kot lastnik, ni mogel postati njegov lastnik. A. A. namreč s pogodbo z dne 29. 8. 2020 ni mogel veljavno prenesti lastninske pravice na toženca, saj ni bil več lastnik tega vozila, kar je toženec tudi vedel. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno oprlo na izpovedbo A. A., da je bil slednji po enem letu od prodaje vozila obveščen o neplačilu takse za neodjavljeno vozilo in je tedaj videl, da prepis ni bil opravljen in je vozilo še vedno napisano nanj, o čemer je obvestil toženca, ta pa mu je rekel, naj vozilo prepiše nanj, in da bo vse uredil, ter nadalje, da je vozilo prepisal nazaj na toženca, ker ni želel več imeti stroškov s tem vozilom, pri čemer mu toženec ni povedal, kakšne namene ima. Da je A. A. dovolil prepis lastništva na toženca, kljub temu, da je vedel, da je lastninska pravica pred enim letom prešla na tožnika, izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 29. 8. 2020, v kateri sta A. A. in toženec v opombe zapisala, da ker tožnik v roku enega leta ni opravil prepisa vozila in mu je s tem povzročil stroške, A. A. vrača vozilo prejšnjemu lastniku. Na podlagi teh dokazov je tako zaključek sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilen.

17.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da ni prišlo do prenosa lastninske pravice na tožnika na podlagi menjalne pogodbe med D. D. in tožnikom, pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno verjelo priči D. D. in tožniku, ki sta oba enotno izpovedala, da je tožnik na podlagi te menjave pridobil sporno vozilo Porsche Boxter, toženec pa vozilo Mercedes Benz, katerega je tožnik predhodno zamenjal s D. D. in je bila kot lastnica tako ali tako še vpisana žena D. D., C. C.

17.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da ni prišlo do prenosa lastninske pravice na tožnika na podlagi menjalne pogodbe med D. D. in tožnikom, pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno verjelo priči D. D. in tožniku, ki sta oba enotno izpovedala, da je tožnik na podlagi te menjave pridobil sporno vozilo Porsche Boxter, toženec pa vozilo Mercedes Benz, katerega je tožnik predhodno zamenjal s D. D. in je bila kot lastnica tako ali tako še vpisana žena D. D., C. C.

18.Toženec je sicer pritožbi priložil zapisnik iz kazenske zadeve II K66522/2020 Okrajnega sodišča v Brežicah, iz katerega izhaja, da se je po izdaji izpodbijane sodbe na Okrajnem sodišču v Brežicah opravilo zaslišanje tožnika, ki je med drugim izpovedal, da med njim in D. D. ni bilo posebne pogodbe in tako delata že 20 let. Gre sicer za dopusten dokaz (prvi odstavek 337. člena ZPP) v pritožbenem postopku, za katerega pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ga ni bilo treba izvesti, saj je dejstvo, da je bila menjalna pogodba med tožnikom in D. D. sklenjena in realizirana z menjavo vozil Porsche in Mercedes Benz, že dokazano z zaslišanjem tožnika in D. D., posredno pa tudi s pooblastilom A. A. z dne 12. 8. 2014, s katerim slednji dovoljuje, da namesto njega tožnik uredi vse potrebno za vpis lastništva vozila Porsche nanj (dokaz A4). Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank med drugim tudi, če je neko dejstvo že dokazano in z izvedbo dokaza ne bi prišlo do drugačne odločitve v zadevi.³ Tudi sicer pa iz te izpovedbe tožnika v zapisniku ne izhaja nič drugega kot to, da pisna menjalna pogodba ni bila narejena, pač pa sta tožnik in D. D. imela takšno prakso dalj časa, ko sta že pred tem zamenjala več vozil, kar sta izpovedala tako tožnik, kot tudi priča D. D. že pred sodiščem prve stopnje, in na kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo svojo odločitev.

18.Toženec je sicer pritožbi priložil zapisnik iz kazenske zadeve II K66522/2020 Okrajnega sodišča v Brežicah, iz katerega izhaja, da se je po izdaji izpodbijane sodbe na Okrajnem sodišču v Brežicah opravilo zaslišanje tožnika, ki je med drugim izpovedal, da med njim in D. D. ni bilo posebne pogodbe in tako delata že 20 let. Gre sicer za dopusten dokaz (prvi odstavek 337. člena ZPP) v pritožbenem postopku, za katerega pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ga ni bilo treba izvesti, saj je dejstvo, da je bila menjalna pogodba med tožnikom in D. D. sklenjena in realizirana z menjavo vozil Porsche in Mercedes Benz, toženec pa vozilo Mercedes Benz, katerega je tožnik predhodno zamenjal s D. D. in je bila kot lastnica tako ali tako še vpisana žena D. D., C. C.

K pritožbi tožeče stranke:

Tudi sicer pa iz te izpovedbe tožnika v zapisniku ne izhaja nič drugega kot to, da pisna menjalna pogodba ni bila narejena, pač pa sta tožnik in D. D. imela takšno prakso dalj časa, ko sta že pred tem zamenjala več vozil, kar sta izpovedala tako tožnik, kot tudi priča D. D. že pred sodiščem prve stopnje, in na kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo svojo odločitev.

19.Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku še za razliko med prisojenim zneskom odškodnine 13.399,26 EUR in v tožbi uveljavljenih 15.000,00 EUR (gre za znesek 1.004,74 EUR). Poudarja, da je bistveno zaslišanje priče E. E., prokurista podjetja X. d.o.o., ki je izpovedal, da je za vozilo plačal 15.000,00 EUR, kar je znesek, naveden na kupoprodajni pogodbi z dne 19. 12. 2020 z B. B. (dokaz B2). Toženec je namreč ob prodaji vozila s tem zneskom soglašal in ga tudi prejel, s čimer se strinja tudi kupec, in če bi menil, da ta znesek ne ustreza dejanskemu stanju in vrednosti vozila v času nakupa, ga ne bi plačal. Prav tako se sklicuje na ustno zaslišanje izvedenca z dne 17. 1. 2024, ki je izpovedal, da je vrednost 15.000,00 EUR cena, ki se je prodajalcu in kupcu očitno zdela primerna in sta zato izmenjala vozilo, da pa je vrednost vozila stvar dogovora med pogodbenima strankama.

K pritožbi tožeče stranke:

20.Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo iz neposlovne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbene obveznosti, katere predmet bi bil nakup vozila med pravdnima strankama in določena cena v znesku 15.000,00 EUR, temveč je bila pogodba sklenjena med tožencem in tretjo pravno osebo, ki je v lasti toženca. Tožnik vtožuje izgubo, ki mu je nastala zaradi tega, ker mu je toženec vozilo protipravno odvzel, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odločilna vrednost avtomobila v času škodnega dogodka (tretji odstavek 164. člena in 169. člen OZ). Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca, katerega ugotovitev vrednosti vozila pritožba niti konkretizirano ne izpodbija. Sklicevanje pritožbe na izpovedbo sodnega izvedenca o tem, da je pogodbena cena stvar pogodbenih strank, pa je pravno nerelevantno, ker kot je obrazloženo, škoda ne izvira iz pogodbene, temveč iz neposlovne odškodninske odgovornosti.

19.Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku še za razliko med prisojenim zneskom odškodnine 13.399,26 EUR in v tožbi uveljavljenih 15.000,00 EUR (gre za znesek 1.004,74 EUR). Poudarja, da je bistveno zaslišanje priče E. E., prokurista podjetja X. d.o.o., ki je izpovedal, da je za vozilo plačal 15.000,00 EUR, kar je znesek, naveden na kupoprodajni pogodbi z dne 19. 12. 2020 z B. B. (dokaz B2). Toženec je namreč ob prodaji vozila s tem zneskom soglašal in ga tudi prejel, s čimer se strinja tudi kupec, in če bi menil, da ta znesek ne ustreza dejanskemu stanju in vrednosti vozila v času nakupa, ga ne bi plačal. Prav tako se sklicuje na ustno zaslišanje izvedenca z dne 17. 1. 2024, ki je izpovedal, da je vrednost 15.000,00 EUR cena, ki se je prodajalcu in kupcu očitno zdela primerna in sta zato izmenjala vozilo, da pa je vrednost vozila stvar dogovora med pogodbenima strankama.

20.Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo iz neposlovne odškodninske odgovornosti. V obravnavani zadevi ne gre za kršitev pogodbene obveznosti, katere predmet bi bil nakup vozila med pravdnima strankama in določena cena v znesku 15.000,00 EUR, temveč je bila pogodba sklenjena med tožencem in tretjo pravno osebo, ki je v lasti toženca. Tožnik vtožuje izgubo, ki mu je nastala zaradi tega, ker mu je toženec vozilo protipravno odvzel, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odločilna vrednost avtomobila v času škodnega dogodka (tretji odstavek 164. člena in 169. člen OZ). Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca, katerega ugotovitev vrednosti vozila pritožba niti konkretizirano ne izpodbija. Sklicevanje pritožbe na izpovedbo sodnega izvedenca o tem, da je pogodbena cena stvar pogodbenih strank, pa je pravno nerelevantno, ker kot je obrazloženo, škoda ne izvira iz pogodbene, temveč iz neposlovne odškodninske odgovornosti.

Sklepno:

Sklepno:

21.Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, prav tako je pravilna odločitev, ki se nanaša na višino nastale škode.

21.Sodišče prve stopnje je tako sprejelo pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, prav tako je pravilna odločitev, ki se nanaša na višino nastale škode.

22.Po obrazloženem sta pritožbi obeh pravnih strank neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka (tako prvi kot drugi odstavek) potrdilo.

22.Po obrazloženem sta pritožbi obeh pravnih strank neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka (tako prvi kot drugi odstavek) potrdilo.

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka:

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka:

23.O stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbi obeh pravdnih strank sta bili neutemeljeni, zato pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli in krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo tožnika pa za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o toženčevi pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

23.O stroških pritožbenega postopka obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbi obeh pravdnih strank sta bili neutemeljeni, zato pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli in krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo tožnika pa za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o toženčevi pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str. 312 in 313.

1Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str. 312 in 313.

2Več o tem A. Galič, D. Wedam Lukić, J. Zobec, L. Ude, V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 185. členu, str. 205.

2Več o tem A. Galič, D. Wedam Lukić, J. Zobec, L. Ude, V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 185. členu, str. 205.

3Iz sodbe VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019 in odločbe USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 izhaja, da sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.

3Iz sodbe VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019 in odločbe USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004 izhaja, da sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.