Jedro

Vtoževani znesek - obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu - predstavlja obračunane obresti, od katerih lahko tečejo zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

Revizijama se delno ugodi in se sodbi druge in prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih spremenita tako, da tečejo od 7.12.1992 dalje do plačila, obrestni zahtevek za čas od 9.7.1992 do 7.12.1992 pa se zavrne.

V ostalem se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 413.365,37 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1992 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 58.789,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.1994 dalje do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev v znesku 310.294,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 21.9.1991 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Zato mora na podlagi določbe 26. čl. zakona o blagovnem prometu plačati tožniku od vplačanega zneska za čas do dobave avtomobila obresti, ki jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. V pobot uveljavljani zahtevek nima podlage v pogodbi in zato ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da ugovor prekluzije na podlagi 41. čl. zveznega zakona o trgovini ni utemeljen, ker v tej pravdi ne gre za dejanje špekulacije, na kar se navedeno določilo nanaša. Tudi enoletni rok od izročitve avtomobila do vložitve tožbe še ni potekel. Glede ostalih vprašanj, ki jih obravnavata pritožbi, je z izčrpnimi razlogi potrdilo prvostopna stališča. Proti tej sodbi vlagata reviziji tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi v korist tožene stranke, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da je kupcem nudila tudi prodajo po ceni na dan dobave, pri čemer ni bilo potrebno vnaprejšnje plačilo. Navaja, da je treba razmerje med prodajalcem in kupcem obravnavati glede na to, ali je prodajalec špekulativno izkoriščal stanje na trgu. To pa zanika in navaja ugodnosti, ki so jih imeli kupci glede na prodajo po zagotovljeni nespremenjeni ceni. Meni, da je z izpodbijano sodbo prekršeno načelo enake vrednosti dajatev na škodo tožene stranke. Vztraja pri pobotnem ugovoru. Nasprotuje obrestim A banke. Ugovarja datumu, od katerega tečejo zamudne obresti. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja in meni, da začne teči zastaralni rok s sklenitvijo pogodbe. Sklicuje se na zvezni zakon o trgovini, ki ga tudi novi zakon v tem delu ni razveljavil. Končno predlaga, naj o tem vprašanju odloči občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Stranski intervenient v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb. Tudi on navaja, da tožena stranka ni pogojevala prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Meni, da ni pogojev za uporabo 26. čl. zakona o blagovnem prometu. Vztraja pri pobotnem ugovoru.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Reviziji sta utemeljeni le glede začetka teka zamudnih obresti na prisojeni znesek, v ostalem pa ne.

Ugotovitev, da je tožena stranka pogojevala prodajo avtomobila tožniku s tem, da vnaprej plača kupnino, izhaja iz ocene izvedenih dokazov. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki je na revizijski stopnji ni mogoče preizkusiti (3. odst. 385. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Zakon o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86) ne ureja vprašanj v zvezi z nedovoljeno špekulacijo. To zdaj ureja zakon o varstvu konkurence (Ur. RS št. 18/93), prej pa je to urejal zvezni zakon o trgovini (Ur.l. SFRJ št. 46/90 in pred njim drugi zvezni predpisi, ki na veljavnost zakona o blagovnem prometu niso vplivali. Določba 26. čl. zakona o blagovnem prometu ne govori niti o špekulativnem ravnanju prodajalca, niti o neupravičeni premoženjski koristi. Govori samo o pogojevanju prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine in o sankciji za tako ravnanje, ki je določena z obveznostjo obračunati in izplačati vpogledne obresti od plačanega zneska. Namen te določbe je zavarovati kupca v razmerah, ko prodajalec pri odloženi dobavi kupljenega blaga zahteva vnaprejšnje plačilo. Pri presoji razlogov za tako določbo je treba upoštevati pravilo sočasne izpolnitve (122. čl. zakona o obligacijskih razmerjih). V obravnavanem primeru je tožnik kot kupec ob sklenitvi pogodbe plačal celo kupnino in tako v celoti izpolnil svojo obveznost. Skladno s pravilom o sočasni izpolnitvi bi mu morala tožena stranka istočasno izročiti kupljeni avtomobil. To pa je storila šele mnogo kasneje, vmes pa je razpolagala s kupnino. To je tožena stranka storila po svoji volji; ona je postavila pogoje prodaje. Predpostavljati je mogoče, da je ravnala razumno, torej da se ji je tako ravnanje splačalo.

Določba 26. čl. zakona o blagovnem prometu je norma, ki varuje potrošnika. Je prisilne narave in stranki njene veljave ne moreta izključiti. Ne gre za preživelo normo, saj jo je izrečno pustil v veljavi novi zakon o trgovini v 31. čl. (Ur.l. RS št. 18/93). Glede na vsebino in kogentnost te določbe ni pomembno vprašanje, kdo je pri taki prodaji pridobil in kdo izgubil. Ko je ugotovljeno, da so izpolnjene predpostavke iz 26. čl. zakona o blagovnem prometu, ima kupec pravico do obresti po obrestni meri, ki jih banke dajejo za hranilne vloge na vpogled od plačanega zneska za čas od plačila do dobave avtomobila. Pri tem ni v nasprotju z zakonom obrestna mera A banke, četudi te banke ni na sedežu intervenienta. Kupec ima pravico izbire banke, ki jo šteje za najugodnejšo in sme uveljavljati obresti po obrestni meri, ki bi mu jih priznala banka pa njegovi izbiri.

Pobotni ugovor nima podlage v pogodbi in zato ni utemeljen. Obrestni zahtevek tožeče stranke pa temelji na zakonu. Gre torej za različni pravni podlagi. Zato utemeljenost obeh zahtevkov ni v medsebojni odvisnosti.

Določbi 40. in 41. čl. zveznega zakona o trgovini (Ur.l. SFRJ št. 46/90) sta nehali veljati na podlagi 34. čl. zakona o varstvu konkurence (Ur.l. RS št. 18/93), med tem ko zakon o trgovini (Ur.l. RS št. 18/93), ki ne ureja špekulacije, o tem res nima nobene določbe. Določbe zveznega zakona o trgovini o zastaranju tudi sicer ne bi prišle v poštev, ker se ne nanašajo na razmerja, ki jih ureja zakon o blagovnem prometu.

Utemeljeni pa sta reviziji, kolikor uveljavljata kršitev 279. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Vtoževani znesek namreč predstavlja obračunane obresti, od katerih lahko tečejo zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (2. odst. 279. čl. ZOR). Tožba v tej zadevi je bila vložena dne 7.12.1992. Od tedaj dalje je obrestni zahtevek utemeljen, za čas pred tem pa ne.

Sodno prakso v zvezi z vprašanji, ki jih ureja 26. čl. zakona o blagovnem prometu, je potrdilo pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22.6.1995 (Pravna mnenja z občne seje VS RS I/95 str. 11).

Reviziji sta utemeljeni samo glede dela obresti kot stranske obveznosti tožene stranke. Odločitev o glavni stvari je ostala nespremenjena. Gre za neznaten uspeh, ki na stroškovno odločitev ne vpliva. Zato mora tožena stranka sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka.