Jedro

Po 226. členu ZIZ sodišče dolžniku, ki se upira izvršitvi dejanja, ki ga lahko opravi le on, določi primeren rok za izpolnitev obveznosti, naloži pa mu tudi plačilo denarne kazni, katere prvenstveni namen ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi take (zagrožene ali že izrečene) kazni vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ker gre v predmetni zadevi za dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnica, nosi slednja tudi dokazno breme, da je pravočasno izpolnila svojo obveznost, kar bi imelo za posledico neutemeljenost izterjave izrečene denarne kazni.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki dolžnici naložilo dodaten rok za izpolnitev svoje nedenarne terjatve (in sicer, da v roku 3 dni opravi dejanja po sklepu o izvršbi z dne 19.12.2001, torej da dopusti in omogoči upniku, da s pomočjo tretjih oseb na zemljišču parc. št. 3552, vpisanim v vl. št. 1335 k.o. I., cca 3 m od severnega vogala vzhodne stene objekta, uredi samostojno odjemno mesto za vodovodni priključek njegove stanovanjske enote v II. nadstropju objekta z naslovom P., povezavo z javnim vodovodnim omrežjem ter povezavo odjemnega mesta s stanovanjsko enoto in sicer po vzhodni steni objekta), v 2. točki ji je izreklo novo denarno kazen za primer, če v danem roku svoje obveznosti ne bi izpolnila, ter jo v 3. točki sklepa pozvalo, naj denarno kazen v višini 500.000,00 SIT, ki ji je bila izrečena s pravnomočnim sklepom o izvršbi, v 8 dneh plača na žiro račun sodišča, sicer jo bo sodišče prisilno izterjalo z rubežem dveh tretjin pokojnine. Tako odločitev je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila v roku, ki ji ga je s sklepom o izvršbi postavilo sodišče prve stopnje.

Dolžnica je zoper navedeni sklep vložila vlogo, ki jo je naslovila kot ugovor po izteku roka in podrejeno pritožba. Sodišče prve stopnje je to vlogo v povezavi s 1. in 2. točko izpodbijanega sklepa štelo kot ugovor in mu tudi ugodilo (sklep z dne 27.02.2006) ter izpodbijani sklep v 1. in 2. točki razveljavilo, v delu, kjer dolžnica izpodbija 3. točko izpodbijanega sklepa, pa je njeno vlogo štelo za pritožbo. V tej svoji laični vlogi dolžnica navaja, da je po njenem mnenju sklep o izvršbi nepotreben, ker upnika ni ovirala pri povezavi z javnim vodovodnim omrežjem, saj ima svoje stanovanje povezano z vodovodom že od začetka marca 2002, vodovodni jašek pa si je postavil že januarja 2002. Dolžnica navaja še, da se ni pritožila, ko je upniku Upravna enota izdala dovoljenje o priglasitvi del, vse njene trditve pa se lahko preverijo na Upravni enoti in R. Na dolžničino vlogo je odgovoril upnik, ki navaja, da ne drži trditev dolžnice, da naj sklep o izvršbi sploh ni potreben, saj naj dolžnica ne bi ovirala upnika pri ureditvi lastnega vodovodnega omrežja. Upnik se je namreč obrnil na sodišče prav zato, ker dolžnica svoje obveznosti ni hotela prostovoljno izpolniti, nasprotno, na vse načine mu je preprečevala ureditev lastne vodovodne napeljave. Prav tako ni upoštevala izdanega sklepa o izvršbi z zagroženo denarno kaznijo, s katerim ji je sodišče določilo rok 1 dne za izpolnitev obveznosti, saj je upnik po izdaji sklepa o izvršbi večkrat poskušal z izgradnjo vodovodne napeljave, pa mu dolžnica in njen sin tega nista dopustila, zaradi česar je o tem obvestil sodišče in predlagal, naj sodišče izda nov sklep s ponovno določenim rokom za izpolnitev obveznosti. Upnik priznava, da si je v marcu 2002 uredil lastno vodovodno napeljavo, kar pa še ne pomeni, da ni upravičena 3. točka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče dolžnico pozvalo k plačilu izrečene denarne kazni. Dejstvo, da je bil izpodbijani sklep izdan šele po trenutku dejanske ureditve vodovodne napeljave, po upnikovem mnenju ne more vplivati na dejstvo, da dolžnica ni upoštevala roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bil določen s sklepom o izvršbi, zato jo je potrebno kaznovati z izrečeno denarno kaznijo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je na podlagi obvestila upnika z dne 16.01.2002 ugotovilo, da dolžnica v sklepu o izvršbi določenem roku ni izpolnila svoje obveznosti. V predmetni zadevi je bila dolžnici naložena dopustitev, torej je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 227. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v povezavi z 226. členom ZIZ, ki urejata izvršbo v primeru nenadomestne izpolnitve. Upoštevaje to zakonsko določbo sodišče dolžniku, ki se upira izvršitvi dejanja, ki ga lahko opravi le on, določi primeren rok za izpolnitev obveznosti, naloži pa mu tudi plačilo denarne kazni, katere prvenstveni namen ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi take (zagrožene ali že izrečene) kazni vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. S sklepom o izvršbi je bilo dolžnici naloženo, da v roku 1 dne dopusti upniku, da s pomočjo tretjih oseb na parc. št. 3552 k.o. I., cca 3 m od severnega vogala vzhodne stene objekta uredi samostojno odjemno mesto za vodovodni priključek za njegovo stanovanjsko enoto in povezavo z javnim vodovodnim omrežjem. V primeru, da dolžnica svoje obveznosti ne bi izpolnila, ji je sodišče izreklo denarno kazen v višini 500.000,00 SIT. Glede na datum dolžničinega prejema omenjenega sklepa o izvršbi (kar se je zgodilo dne 20.12.2001) in upoštevaje določbo 4. odstavka 9. člena ZIZ, ki določa, da pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da bi morala dolžnica svojo obveznost izpolniti dne 21.12.2001. Pritožba sicer izrecno ne izpodbija sklepa o izterjavi že izrečene denarne kazni, ki je predmet tega pritožbenega postopka, vendar je iz pritožbenih navedb o nepotrebnosti sklepa o izvršbi, s katerim je bila dolžnici izrečena tudi denarna kazen za primer neizpolnitve obveznosti, razvidno, da se dolžnica smiselno upira tudi izterjavi kazni v višini 500.000,00 SIT. Dolžnica v pritožbi tako navaja, da ima upnik svoje stanovanje povezano z vodovodom že od začetka marca 2002, vodovodni jašek pa si je postavil že januarja 2002. Pooblaščenec dolžnice je na naroku dne 23.02.2006 te navedbe spremenil in sicer je zatrjeval, da je bila upnikova priključitev na vodovodno omrežje izvedena že v decembru 2001 in sicer dne 18.12.2001, kar bi torej pomenilo, da je dolžnica svojo obveznost izpolnila še pred izdajo sklepa o izvršbi. Pritožba torej že sama priznava, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila pravočasno, spremenjene navedbe pooblaščenca dolžnice, dane na naroku, pa so prepozne, poleg tega pa jih po oceni pritožbenega sodišča dolžnica tudi ni uspela dokazati. Ker gre v predmetni zadevi za dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnica, nosi slednja tudi dokazno breme, da je pravočasno izpolnila svojo obveznost, kar bi imelo za posledico neutemeljenost izterjave izrečene denarne kazni. Dolžnica je sicer predlagala, naj se njene trditve preverijo na R., vendar po oceni pritožbenega sodišča tak pavšalni dokazni predlog ne zadostuje, saj bi morala dolžnica predložiti ali pa vsaj predlagati vpogled v konkretne listine oziroma predlagati zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile te njene trditve. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da dolžnica ni pravočasno izpolnila svoje obveznosti, ki ga dodatno potrjuje tudi Zapisnik o ustni obravnavi z dne 15.01.2002, katerega je predložil upnik hkrati z obvestilom sodišču, da dolžnica svoje obveznosti ni izpolnila. Iz slednjega je namreč razvidna dobesedno citirana izjava dolžnice z dne 15.01.2002, ki je med drugim povedala tudi: "ne glede na to, kaj bo sodišče o zemljišču odločilo, se na vzhodni fasadi ne bo razbijalo". Ker torej dolžnica ni dokazala pravočasne izpolnitve, je odločitev sodišča prve stopnje o izterjavi denarne kazni v višini 500.000,00 SIT, ki jo mora v 8 dneh plačati dolžnica, sicer bo le-ta prisilno izterjana, pravilna in popolnoma v skladu z določbo 3. odstavka 226. člena ZIZ, ki pravi, da v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti, sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o izrečeni denarni kazni.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.