Jedro

Organ bi moral, ker za meritorno obravnavo prošnje o zadevi ni imel nobenega vsebinskega podatka (niti v priloženem sklepu ne), na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP tožnico pozvati, da o zadevi navede vsebinske podatke, ki bi omogočali meritorno reševanje prošnje (npr. katere pravice EKČP so bile kršene, s katerimi dejanji, ter utemeljitev trditev, in da predloži posamične akte, na katere se nanaša ustavna pritožba ipd.).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 764/2020 z dne 12. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma zastopanje pred tem v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 1619/19 z dne 24. 2. 2020, s sklepom Vrhovnega sodišča II Dor 298/2019 z dne 19. 9. 2019 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 520/2019 z dne 18. 4. 2019, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2440/2017 z dne 30. 11. 2018. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prošnja tožnice očitno nerazumna, ker je pričakovanje ali zahtevek tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter ker je pričakovanje ali zahteva tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Organ se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, točko 11 obrazložitve in zadevo Upravnega sodišča I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, 9. točko obrazložitve. Meni, da je upravni organ dolžan pozvati prosilca za BPP na dopolnitev le v primeru, če bi bila prošnja za BPP iz formalnih razlogov nepopolna oziroma nerazumljiva. Glede razlogov za vsebinsko utemeljenost prošnje v skladu s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa velja, da jih mora navesti stranka sama natančno in določno ter da upravni organ zaradi vsebinskih pomanjkljivosti ne zahteva dopolnitve prošnje za BPP, temveč jo obravnava z vsebino, kot je vložena. Tožnica pa v prošnji oziroma spremnem dopisu ni navedla nobenega razloga, s katerim bi utemeljila smiselnost vložitve pritožbe na ESČP. Organ je upošteval tudi, da pritožba na ESČP ni redno pravno sredstvo, ampak ima subsidiarno naravo. Ker ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je organ prošnjo tožnice za BPP zavrnil. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo kršena pravica do sodnega varstva in enakosti pred zakonom. Odločba je brez razlogov o odločilnih dejstvih, kršene pa so tudi določbe 64. in 66. člena ZUP v zvezi z določbama 8. in 9. člena tega zakona. Organ bi namreč moral tožnico pozvati k dopolnitvi prošnje, predvsem glede predložitve dodatnih listin in dokumentacije, na temelju katerih bi mogel meritorno odločati o prošnji ob uporabi določb 24. člena ZBPP. Odločbi manjkajo razlogi o zapolnitvi pravnega standarda očitne nerazumnosti. Neutemeljeno se organ sklicuje na sodno odločbo I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019. Tožnica izpostavlja, da ji noben zakon ne nalaga obveznosti, da sama utemeljuje očitno razumnost prošnje za BPP in uspeh s pravnim sredstvom, za katerega zaproša za odobritev BPP; to je v skladu z določbo 24. člena ZBPP obveza in pristojnost organa za BPP. Če je organ za BPP menil, da bi morala tožnica k prošnji dodati še vsebino z elementi konkretizacije očitno razumnih razlogov za uspeh s pravnim sredstvom, bi moral postopati v smislu določb 8. in 9. člena ZUP. Tožnica dalje navaja, da je postopek za dodelitev BPP urejen v 32. členu ZBPP in naslednjih ter da 32. člen določa, kaj vse mora obsegati prošnja za BPP. Tožnica je vse obvezne sestavine navedla, prav tako je predložila odločbo Ustavnega sodišča, v zvezi s katero uveljavlja namero vložitve pritožbe na ESČP. Več ZBPP od tožnice ni terjal. Tožnica dalje navaja, da je organ za BPP prošnjo tožnice zavrnil, ker je pričakovanje ali zahtevek tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter ker je pričakovanje ali zahteva tožnice očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago; to pa pomeni, da gre za razloge, ki po vsebini predstavljajo prepis zakonske norme, tako da odločitev ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, ki bi bilo subsumirano pod zakonsko normo. Organ za BPP torej dejstev, vezanih na uporabo tretjega odstavka 24. člena ZBPP in zapolnitev pravnega standarda „očitno nerazumnega“, sploh ni ugotavljal ter jih v obrazložitvi odločbe ni zajel. Dodatno tožnica opozarja še na drugi odstavek 26. člena ZBPP, iz katerega izhaja, da tudi v primeru, ko vsebinsko prošnja oziroma vloga prosilca ni popolna ali celovita, odloči o tem pristojni organ za BPP po preučitvi zadeve in po lastnem preudarku. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V dokazne namene predlaga svoje zaslišanje ter pribavo in vpogled v upravni spis v zadevi ter v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2440/2017. 3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnici prošnje za BPP za vložitev pritožbe na ESČP ter zastopanje pred tem sodiščem, v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Up 1619/2019 z dne 24. 2. 2020. 6. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ za BPP kot razlog za odločitev navedel neizpolnjevanje pogoja po prvem odstavku 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom tega člena, in sicer da je tožničina prošnja očitno nerazumna, ker je njeno pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ter ker je njeno pričakovanje ali zahtevek očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Navaja, da je tako odločil glede na „izjemno naravo pritožbe na ESČP“, „subsidiarno naravo Evropske konvencije za človekove pravice in temeljne svoboščine (v nadaljevanju EKČP)“, upoštevaje sodno prakso, po kateri se prosilca le v primeru formalno pomanjkljive vloge poziva na dopolnitev ter da mora prosilec v skladu s 140. členom ZUP vsebinsko utemeljiti prošnjo sam, česar pa tožnica ni storila. Tožnica pa v bistvenem navaja, da organ dejstev, vezanih na uporabo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, na katerega opira odločbo, sploh ni ugotavljal ter jih v obrazložitvi odločbe tudi ni zajel. Sodišče se z njo strinja in sodi, da izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti ter da je torej podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

7. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, listin v upravnem spisu ter navedb tožnice, je ta v prošnji za BPP, ki jo je podala na obrazcu, navedla kot podatke o zadevi zgolj „Vložitev pritožbe pred ESČP“ in priložila sklep Ustavnega sodišča Up-1619/19 z dne 24. 2. 20201. Taka prošnja za BPP pa je formalno pomanjkljiva, saj je nerazumljiva in take meritorno ni mogoče reševati. To se je v postopku tudi izkazalo, saj organ pravnemu standardu očitne nerazumnosti zadeve, ob tem ko je prav očitno nerazumnost zadeve navedel kot razlog za zavrnitev prošnje, pomena ni določal z relevantnimi okoliščinami zadeve, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za BPP, ampak je navajal okoliščine, ki za uporabo prvega v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP niso pravno relevantne („izjemno naravo pritožbe na ESČP“, „subsidiarno naravo EKČP“, da se po sodni praksi prosilca le v primeru formalno pomanjkljive vloge poziva na dopolnitev ter da je na prosilcu breme vsebinske utemeljitve prošnje). Glede na to bi organ moral, ker za meritorno obravnavo prošnje o zadevi ni imel nobenega vsebinskega podatka (niti v priloženem sklepu ne), na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP tožnico pozvati, da o zadevi navede vsebinske podatke, ki bi omogočali meritorno reševanje prošnje (npr. katere pravice EKČP so bile kršene, s katerimi dejanji, ter utemeljitev trditev, in da predloži posamične akte, na katere se nanaša ustavna pritožba ipd.).

8. Sodišče se s tožnico strinja, da se organ ne bi mogel sklicevati na sodbo tega sodišča I U 1047/2019 z dne 9. 7. 2019, saj gre tako v dejanskem kot pravnem pogledu za neprimerljivo zadevo. Iz obrazložitve navedene sodbe je namreč razvidno, da je prosilec za BPP svojo prošnjo vsebinsko utemeljil, tako da je organ mogel prošnjo meritorno reševati, pri tem pa je glede na dejstva in okoliščine zadeve, ki so mu bili znani, presodil, da prosilec s pravnim sredstvom, za katero je prosil za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče je v omenjeni zadevi izrecno navedlo, da mora organ stranko pozvati k odpravi formalnih pomanjkljivosti, kadar prošnja ni sposobna za vsebinsko obravnavo in reševanje (prvi odstavek 67. člena ZUP); če pa vloga obsega vsebinske podatke o zadevi, potem organ prošnjo obravnava z vsebino (utemeljitvijo), kot je vložena (prvi odstavek 140. člena ZUP).

9. Kolikor pa se organ za BPP sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, 11. točko obrazložitve, po kateri presoja upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh, sodišče dodaja, da navedeno velja za prošnjo, ki jo je meritorno mogoče reševati, torej ki ni brez vsakega vsebinskega podatka o zadevi, zaradi česar bi vsebinska obravnava prošnje (pred dopolnitvijo) ne bila mogoča. 10. Ker je sodišče ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Tudi kolikor na vse tožbene navedbe sodišče ni odgovorilo izrecno, je v razlogih sodbe navedlo vsa pravna stališča, ki so za zadevo pravno relevantna.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov bilo očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na tretji odstavek 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV.

1 Pri čemer sodišče dodaja, da je s tem sklepom odločeno, da se ustavna pritožba zoper nekatere tam navedene posamične akte ne sprejme, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem, zoper nekatere tam navedene akte pa zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, tako da ta sklep v vsebinskem smislu absolutno v ničemer ne dopolnjuje prošnje.