Jedro

Vodno dovoljenje vsebuje opis vrste, obsega in namena vodne pravice, zato tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja specifičnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega delnega vodnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila vodno povračilo za leto 2011 v višini 28.055,80 EUR (1. točka izreka), ki ga je bila dolžna plačati v 60-ih dneh od dokončnosti odločbe (2. točka), po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka). Odločila je še, da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka). V obrazložitvi odločbe toženka med drugim poudarja, da je bila tožnici in ostalim upravičencem z delnim vodnim dovoljenjem št. 35536-10/2011-6 dovoljen odvzem vode za tehnološke namene iz vodotoka Ljubljanica. Glede na tako določen namen pri določitvi osnove za obračunavanje vodnega povračila ni mogoče upoštevati, da tožnica uporablja vodo v tehnološke namene pri uporabi hladilnega sistema za hlajenje stavb.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da ima tožnica pridobljeno vodno pravico za vse tehnološke namene, torej tudi za hlajenje stavbe. Ker je vodno povračilo vezano na obseg in vsebino pridobljene vodne pravice, je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo druge alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02 in naslednji, v nadaljevanju Uredba), ne pa peto alinejo, ki določa osnovo za rabo vode za tehnološke namene pri hlajenje v termo- in jedrskih elektrarnah. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da naj bi tožnica rabila vodo za hlajenje prostorov in jo nato vračala v vodotok, podobno kot pri rabi vode za tehnološke namene pri elektrarnah.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da bi moralo biti pri odmeri upoštevano, da so v njenem primeru odvzem, uporaba in vračilo vode v vodotok smiselno podobni kot v primeru rabe vode za tehnološke namene pri hlajenju v elektrarnah. Zato pri izračunu kot osnova za obračun ne bi smela biti upoštevana osnova „za rabo vode za proizvodnjo pijač in tehnološke namene, potrebe kopališč in naravnih zdravilišč“, ampak osnova „za tehnološke namene pri hlajenju v termoelektrarnah in jedrskih elektrarnah“ ali „za pridobivanje toplote“. Ker niti Uredba niti vladni sklep (Uradni list RS, št. 104/2011) ne vsebujeta navedbe rabe, ki bi bila enaka tožničini (raba vode za hladilne sisteme), ni pravne podlage, na podlagi katere bi bila dolžna plačati vodno povračilo. Izpodbija še veljavnost Uredbe in omenjenega sklepa, ker naj ne bi upoštevala načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, oziroma ker določata višino vodnih povračil v nasprotju s 124. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). V vlogi z dne 1. 2. 2014 pa se sklicuje na besedilo osnutka predloga spremembe ZV-1, ki se nanaša na opredelitev neposredne rabe vode za pridobivanje toplote.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in določi, da za leto 2011 ni dolžna plačati vodnega povračila, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva plačilo stroškov tega postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Upravna organa obeh stopenj sta namreč v obrazložitvah svojih odločb navedla pravilne razloge za odločitev, s katerimi se sodišče strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da je tožnica imetnica vodne pravice na podlagi delnega vodnega dovoljenja št. 35536-10/2011-6 z dne 4. 8. 2011, s katerim ji je bil dovoljen odvzem vode iz Ljubljanice za tehnološke namene, to pa je namen iz 2. točke prvega dostavka 124. člena ZV-1. Ker vodno dovoljenje vsebuje opis vrste, obsega in namena vodne pravice (prvi odstavek 128. člena ZV-1), tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja specifičnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega delnega vodnega dovoljenja. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti v osnutku sprememb ZV-1 predlagana sprememba opredelitve rabe vode za namen pridobivanja toplote iz 4. točke prvega odstavka 124. člena ZV-1. Imetnik vodne pravice je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice (prvi odstavek 124. člena ZV-1). Navedeno je bilo v izpodbijani odločbi upoštevano (količina odvzete vode). Poleg tega je ZV-1 v petem odstavku istega člena določil, da vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec kot eno od okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri, navedel tudi vrsto rabe vode. Ker je tožnici dovoljen odvzem vode za tehnološke namene, je bilo tudi to pravilno upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe.

Neutemeljeni so tožbeni očitki o nezakonitosti Uredbe, ker da je višina vodnega povračila vezana izključno na namen, za katerega uporabnik rabi vodo, kar naj bi pomenilo, da vlada pri tem ni izhajala iz 124. člena ZV-1. Tožnica navedeno utemeljuje s tem, da na podlagi dostopnih dokumentov, povezanih s sprejemanjem Uredbe, ni mogoče ugotoviti, katere parametre iz ZV-1 je vlada upoštevala.

Glede na tak nekonkretiziran ugovor sodišče ob upoštevanju, da je v tej zadevi sporna uporaba osnove za obračunavanje vodnega povračila (raba vode za tehnološke namene), pojasnjuje, da je način določanja višine vodnega povračila urejen v 5. in 6. členu Uredbe. Po prvem odstavku 5. člena se višina povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki jo določa vodna pravica (merilo iz prvega odstavka 124. člena ZV-1). V skladu s 6. členom se upošteva tudi vrsta rabe vode, in sicer je v drugi alineji kot osnova za obračunavanje vodnega povračila pri rabi vode za tehnološke namene določena količina iz vodnih virov odvzete vode, izražene v m3. Podlago za določitev osnove za obračun vodnega povračila glede na vrsto rabe vode, pa, kot rečeno, predstavlja peti odstavek 124. člena ZV-1. Upoštevanje te okoliščine namreč temelji na predpostavki, da različna raba vode povzroča različne oblike obremenjevanja voda. V 9. členu Uredbe so nato določeni še načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe in so izraz upoštevanja socialnih in gospodarskih značilnosti. Tako se vodno povračilo za rabo vode obračuna v višini zneska za celotno prostornino vode, odvzete v koledarskem letu (1. alineja prvega odstavka). Navedeno torej pomeni, da višina vodnega povračila po Uredbi ni odvisna le od vrste rabe vode, zato je drugačno tožbeno stališče neutemeljeno. Ali so v 6. členu Uredbe opredeljene rabe vode primerne ali ne, pa ni pravno, ampak strokovno vprašanje, zato ne more biti predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

Navedena stališča glede zakonitosti Uredbe izhajajo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, v kateri je ugotovilo, da 5., 6., 8. in 9. člen Uredbe niso v neskladju z Ustavo.

Za odločitev v zadevi niso pomembni niti tožbeni ugovori o nezakonitosti sklepa vlade, s katerim je določila ceno za osnove vodnih povračil. Tožnica se pri tem nepravilno sklicuje na sklep, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 104/2011, saj se ta nanaša na ceno osnov vodnih povračil za leto 2012 in ne za 2011. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bila v obračunu za del leta 2011 upoštevana cena za leto 2010 (sklep, objavljen v Uradnem listu RS, št. 45/10), za preostali (sorazmerni) del leta 2011 pa cena, določena za to leto (sklep, objavljen v Uradnem listu RS, št. 61/11 z dne 29. 7. 2011).

Oba sklepa sta bila objavljena na podlagi 8. člena Uredbe, ki določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena določi vlada do 31. 12. tekočega leta za naslednje leto. Sklepa ne določata drugega kot to, za kar je dana podlaga v omenjenem 8. členu – to je ceno za osnovo vodnega povračila, med drugim za rabo vode za tehnološke namene na m3 odvzete vode (2. alineja I. točke obeh sklepov). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi glede cene še navedlo, da je določitev cene za posamezno vrsto rabe vode odraz ekonomskega vrednotenja voda, torej upoštevanja stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, njihovim varstvom in urejanjem (konkretizacija načela povrnitve stroškov iz drugega odstavka 124. člena ZV-1), ter da je primernost konkretnih cen strokovno-tehnično vprašanje (15. točka obrazložitve). Vprašanje višine cene zato ne more biti predmet presoje niti v tem upravnem sporu.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni bila potrebna.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).