Jedro

Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje skladiščnega objekta tlorisnih dimenzij 6,4 m x 7,7 m, na zemljišču s parc. št. 203/2, 203/3 in 204/4, vse k.o. ... S 1. točko izreka mu je naložila takojšnjo ustavitev gradnje navedenega objekta, z 2. točko izreka njegovo odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja na njegove stroške, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. S 4. točko izreka mu je izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1, s 6. točko izreka je odločila, da bo o stroških postopka izdan posebni sklep, s 7. točko izreka pa je odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na ogledu dne 27. 8. 2015 ugotovljeno, da se na predmetnem zemljišču gradi pritličen objekt navedenih tlorisnih dimenzij, višine 8,5 m nad terenom, lesene skeletne izvedbe z dvokapno streho in slemenom, ki poteka v smeri jugovzhod - severovzhod, pri čemer je na jugovzhodni strešini manjša klasična frčada, na severovzhodni strani pa manjši nadstrešek, lesena skeletna konstrukcija pa stoji na šestih točkovnih temeljih. Prisotni tožnik je izpovedal, da je z gradnjo skladiščnega objekta za skladiščenje lesa in gradbenega materiala pričel maja 2015 brez pridobitve gradbenega dovoljenja. Navedel je, da Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) dovoljuje postavitev enostavnega objekta do 50 m2 do uveljavitve občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki je predviden v letu 2016. Toženka ugotavlja, da leži zemljišče predmetne gradnje v prostorski enoti z oznako LE 76, za katero je v postopku izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN, Lesce - Za Trato). Prostor je po osnovni namenski rabi namenjen poselitvi - mešano območje (M), kjer so do sprejetja prostorskega akta dopustne postavitve objektov za lastne potrebe in začasnih objektov. Pojasnjuje, da je s pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja kršen prvi odstavek 3. člena ZGO-1, pri čemer gradbeno dovoljenje ni potrebno pod določenimi pogoji le pri gradnji enostavnih objektov, med katere pa predmetnega objekta v skladu z Uredbo ni mogoče uvrstiti.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede parcel, na katerih naj bi se nahajal predmetni objekt. Ta ni zgrajen na treh parcelah, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Poleg tega toženka ni upoštevala, da je na parceli 204/4 že leta 1960 stala stavba iz lesa z uporabno površino 60,80 m, namenjena prostoru za spravilo pridelka. Meni, da je napačna ugotovitev, da gre za majhen objekt, ampak ga je možno uvrstiti bodisi kot objekt za lastne potrebe, bodisi kot etažni pritlični objekt. Poleg tega je toženka ravnala nezakonito, ker ni upoštevala solastništva predmetnih parcel. Toženka bo morala v ponovnem postopku ugotoviti, na kateri parceli naj bi bil izvršen poseg in upoštevati dejstvo zgrajenega in evidentiranega objekta v letu 1960. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v nov postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Sodišče pritrjuje toženki, da objekta navedenih dimenzij po Uredbi ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Ker se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1), razen kadar gre za gradnjo enostavnega objekta (3.a člen ZGO-1), bi tožnik za graditev predmetnega objekta moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ne glede na to, ali je gradnja tovrstnega objekta v prostorskih aktih dopustna ali ne.

9. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Če tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, kot tožbeni razlogi pa se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. členu ZUS-1). Navedeno pomeni, da mora tožnik v tožbi, v kateri navaja nova dejstva in nove dokaze, navesti razloge, zakaj jih upravičeno ni mogel navesti že v postopku pred izdajo upravnega akta, sicer se štejejo kot nedovoljena tožbena novota.

10. Ker tožnik tožbenih ugovorov, da je ugotovitev toženke napačna glede nepremičnin, na katerih se nahaja predmetni objekt, da je na istem mestu že pred letom 1960 stala stavba in da ni upoštevano solastništvo predmetnega objekta, ni navajal že v postopku pred upravnim organom, v tožbi pa za to ni navedel razlogov, so glede na citirane določbe nedovoljene tožbene novote.

11. Tudi sicer pa tožnik samo z njimi ne bi mogel vplivati na odločitev.

12. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, za kateri objekt v obravnavanem primeru gre, saj tožnik v upravnem postopku ni navedel, da ne ve, v zvezi s katerim objektom teče inšpekcijski postopek, tega pa ne navede niti v tožbi, na odločitev ne bi vplival ugovor, da je toženka napačno ugotovila parcele, na katerih se nahaja objekt, tudi če ne bi bil nedovoljena tožbena novota.

13. Prav tako na odločitev ne bi vplival tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala, da je na predmetnem zemljišču že leta 1960 stal objekt, če tožnik hkrati ne zatrjuje, da gre za isti objekt, kot je predmetni. Po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru, Tožnik pa je na ogledu izpovedal, da je z gradnjo objekta pričel maja 2015, brez pridobitve gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je sam navedel, da gre za gradnjo novega objekta.

14. Na neizvršljivost izreka pa tudi ne vpliva tožbena navedba, da ni upoštevano solastništvo predmetnega zemljišča, ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik investitor predmetne gradnje. Iz 152. člena ZGO-1 ne izhaja, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona "Inšpekcijsko nadzorstvo", v poglavje "3. Druge sankcije". Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnik kot investitor nelegalne gradnje z njeno odstranitvijo ne bo protipravno posegel v lastninsko pravico solastnika navedenega zemljišča. Za uveljavljanje ugovora, da bi moral v inšpekcijskem postopku sodelovati tudi solastnik navedenega zemljišča, pa tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.