Jedro

Nekatere okoliščine so po svoji vsebini take, da hkrati kažejo na težo storjenega kaznivega dejanja kakor tudi na osebne lastnosti storilca, kot npr. da sta obtoženca osumljena storitve izredno hudega kaznivega dejanja (neupravičena proizvodnja in promet z mamili po 2.odst. 196.čl. KZ), za izvedbo katerega se zahteva dobra organiziranost in povezanost s tujino. Taka vpetost v organizirano združbo, kjer povezave sežejo tudi v tujino, zaradi izvrševanja tako hudih kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo izjemno velike količine nevarnih mamil, namreč utemeljuje sklepanje, da naj bi šlo pri obtožencu za premišljeno odločitev na eni, in storilca, ki tudi zaradi primernih osebnih lastnosti uživa zaupanje ostalih članov kriminalne združbe, na drugi strani.

Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se hudo ogroža varnost ljudi, med ta spadajo tudi kazniva dejanja, ki so povezana z zlorabo mamil, za odreditev pripora zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni ogrožena v tolikšni meri.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 20.4.2000 po opravljenem preizkusu na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtožena B.Š. in M.K. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5.5.2000 pritožbe obtoženega B.Š. in njegovega zagovornika ter zagovornice obtoženega M.K. zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočen sklep je dne 24.5.2000 zagovornica obtoženega M.K. iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja tudi, da je bila z napadeno odločitvijo kršena obtoženčeva pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženega M.K. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, izpostavlja, da vložnica zahteve za varstvo zakonitosti v večjem delu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako ne zatrjevana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Zavzema se, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice obtoženega M.K. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti (podaljšati) pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje. Vložnica zahteve pravilno izpostavlja, da morajo biti kumulativno podane okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ter tiste, ki zadevajo storilca in kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bo storilec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Da bi ne bil izkazan utemeljen sum in objektivne okoliščine vložnica zahteve ne zatrjuje, marveč navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep, razen vsebinsko napačne navedbe, da obtoženec ni zaposlen, nima razlogov o okoliščinah v zvezi z obtoženčevo osebnostjo. Videnje vložnice zahteve, da je ta okoliščina subjektivne narave edina, na katero je sodišče oprlo sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti, je pomotno. Nekatere okoliščine so po svoji vsebini take, da hkrati kažejo na težo storjenega kaznivega dejanja kakor tudi na osebne lastnosti storilca. V napadeni pravnomočni odločbi je navedeno, da sta obtoženca osumljena storitve izredno hudega kaznivega dejanja, za izvedbo katerega se zahteva dobra organiziranost in povezanost s tujino. Taka vpetost v organizirano združbo, kjer povezave sežejo tudi v tujino, zaradi izvrševanja tako hudih kaznivih dejanj povezanih z zlorabo izjemno velike količine nevarnih mamil, utemeljuje sklepanje, da naj bi šlo pri obtožencu za premišljeno odločitev na eni, in storilca, ki tudi zaradi za tako nedovoljeno dejavnost primernih osebnih lastnosti uživa zaupanje ostalih članov kriminalne združbe, na drugi strani. Tako ne držijo trditve zagovornice obtoženega M.K., da izpodbijana pravnomočna odločba nima razlogov glede subjektivnih okoliščin, ki pri tem obtožencu utemeljujejo realno nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Kolikor vložnica zahteve navaja, da obtoženec ni v materialnih težavah, ki bi bile eksistenčnega pomena, da je njegova žena redno zaposlena in lahko preživlja celo družino, da so obtoženčevi družini v pomoč njegovi in ženini starši, ki da so odplačali tudi že 18.500,00 DEM obtoženčevega dolga, da je obtoženec, sicer neuspešen podjetnik, ki pa bi ob pomoči družine lahko podjetje spravil na noge in se s tem preživljal ter da je gledanje sodišča na obtoženčevo brezposelnost preveč togo in preživeto, v bistvu prereka pravilnost ugotovitve, da je obtoženec brez zaposlitve in zato tudi v gmotnih težavah, v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za trditev, da je napačen zakjuček v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je podaljšanje pripora zoper obtoženega M.K. za varnost ljudi neogibno potrebno. Z navedbami, da je že od vsega začetka podana okoliščina, ki pa doslej ni bila upoštevana, namreč da obtoženec leto in pol pred odreditvijo pripora ni storil nobenega kaznivega dejanja, kar da jasno kaže, da gre za obtoženčevo prostovoljno odločitev in za stabilno osebnost, da je obtoženi M.K. na glavni obravnavi dne 20.4.2000 izjavil, da mu je žal in s tem dokazal, da ne gre za kriminalno naravnanega človeka, da v priporu vseskozi prostovoljno dela, te okoliščine pa sodišče ni upoštevalo, vložnica zahteve uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornica obtoženega M.K. tudi nima prav, ko zatrjuje, da je bila z izpodbijano pravnomočno odločbo kršena obtoženčeva pravica do enakega varstva pravic ter se pri tem sklicuje na to, da je sodišče v podobni kazenski zadevi zoper nekatere obtožence pripor odpravilo zoper druge pa nadomestilo s hišnim priporom. Ni sprejemljiva vložničina navedba, da primerjava okoliščin v zvezi z dejanjem kot tudi tistih v zvezi s storilcem s stanjem v obravnavani zadevi, očitno kaže, da se njenega varovanca obravnava neenako. Sodišče v vsakem primeru posebej presoja, ali ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine potrjujejo obstoj, v konkretnem primeru pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede na to, da je tako nevarnost pri obtožencu ugotovilo, je zoper njega utemeljeno podaljšalo pripor.

Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se hudo ogroža varnost ljudi, med ta spadajo tudi kazniva dejanja povezana z zlorabo mamil, za odreditev (podaljšanje) pripora zadošča že nižja stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni ogrožena v tolikšni meri. Ponovitev tako hudega kaznivega dejanja pa bi glede na količine nevarnega mamila pomenila tudi ogrožanje zdravja velikega števila ljudi. Glede na to, da so v pravnomočnem sklepu navedene okoliščine, kot to zahteva 3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP, ni utemeljena vložničina navedba niti v tistem delu, kolikor zatrjuje nasprotno in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče je tudi obrazložilo zakaj šteje, da je zaradi varnosti ljudi podaljšanje pripora zoper obtoženega M.K. neogibno potrebno.

Kršitev zakona, na katere se sklicuje zagovornica obtoženega M.K. v svoji zahtevi, ni podana, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.