Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo plačanega zneska po odločbi in da je bila njena vloga s sklepom zavrnjena. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe in je torej postal pravnomočen. S tem pa je nastala situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje oziroma pravna podlaga pa se od odločitve o tožnikovi prvi zahtevi za vračilo plačanega zneska do vložitve druge zahteve nista spremenila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožeče stranke z dne 29. 12. 2014 za vračilo plačanega zneska iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po odločbi Sklada, št. ODL-5680727000-2012-1/621 z dne 18. 7. 2012 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve obeh upravnih aktov izhaja, da je tožnik že dne 24. 11. 2014 vložil zahtevek za vračilo plačanega zneska, prvostopni organ pa je njegov zahtevek zavrnil z odločbo z dne 27. 11. 2014. Tožnik se zoper to odločbo ni pritožil in je postala pravnomočna. Dne 29. 12. 2014 je tožnik ponovno vložil zahtevek za vračilo plačanega zneska, prvostopni organ pa je njegov zahtevek znova zavrnil z odločbo z dne 6. 1. 2015. Po pritožbi tožnika zoper to odločbo je drugostopni organ prvostopno odločitev z dne 6. 1. 2015 odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, ker prvostopni organ ni ravnal v skladu z določili 129. člena ZUP. V ponovljenem postopku je prvostopni organ tožnikovo zahtevo z dne 29. 12. 2014 zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je enkrat o tej zadevi že odločil na podlagi povsem enakega dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da 129. člena ZUP v zadevi, kot je obravnavana, ni mogoče uporabiti. V konkretnem primeru je bilo o vprašanju dolžnosti zavezankinega plačila prispevka za zaposlovanje invalidov za čas od decembra 2010 do julija 2011 odločeno s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 269/2013 z dne 19. 11. 2014, s katero je bila dokončno odpravljena odločba Sklada z dne 18. 7. 2012. Ne Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katerega napotuje 65. člen Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), in ne ZUP pa nimata določb, da lahko teče postopek o izvršitvi upravne odločbe le enkrat. Po mnenju tožeče stranke lahko stranka upravnega postopka, ki nastopa kot upnik, zahtevek za izvršitev odločbe poda večkrat in s takšnim zahtevkom prosto razpolaga. V takšni zadevi se ne odloča o pravici stranke kot upnika, temveč se ugotavlja le, ali je upravna odločba izvršljiva. Tožeča stranka je v zvezi z odpravljeno odločbo res podala prvi zahtevek 21. 11. 2014, vendar takrat sodba Upravnega sodišča RS št. II U 269/2013 z dne 19. 11. 2014 še ni postala izvršljiva in iz tega razloga tožeča stranka zoper to odločitev ni vložila pritožbe. Po izvršljivosti sodbe pa je tožeča stranka dne 29. 12. 2014 prvostopni organ ponovno pozvala k izvršitvi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve 13.757,59 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2012 do plačila, kar ji je prvostopni organ dolžan takoj plačati. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo, katerega je sicer naslovila odgovor na pripravljalni spis, zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je njena odločitev utemeljeno sprejeta na podlagi določbe 129. člena ZUP, navaja pa tudi okoliščine zaradi katerih meni, da bo zoper predmetno sodbo upravnega sodišča št. II U 269/2013 uspela z revizijo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Člen 129 ZUP vsebuje določbe, ki se nanašajo na predhodni preizkus zahteve vložene v upravnem postopku. Med drugim je v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določba, po kateri organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa velja tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

7. Predhodni preizkus zahteve za uvedbo upravnega postopka se torej opravi z namenom, da se preveri, če so izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek postopka. Stališče sodne prakse in pravne teorije (glej Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, ki ga je izdal Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 2004, str. 129 in 130) je, da če te niso izpolnjene, se organ ne bo spuščal v meritorno presojo utemeljenosti postavljene zahteve, temveč bo zaradi dejstva, da take vloge ni mogoče obravnavati, le-to zavrgel. Zavrženje vloge po tem členu torej ne pomeni, da organ stranki ne priznava pravice, ki jo je zahtevala v svoji vlogi, temveč da njene vloge sploh ni obravnaval, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka. Glede okoliščin po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP velja, da bo organ torej vlogo zavrgel v primeru, da o isti zadevi postopek še teče, bodisi pred upravnim bodisi pred sodnim organom, saj o isti zadevi ne moreta istočasno teči dva upravna postopka. Enako bo ravnal tudi v primeru, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, vendar pa zakon razlikuje med dvema različnima primeroma pravnomočnosti: materialno in formalno pravnomočnostjo. Če je odločba postala materialno pravnomočna, ker so bile stranki z njo podeljene določene pravice ali pravne koristi, potem s postopkom v nobenem primeru ni mogoče ponovno začeti, saj gre za vzpostavljeno javnopravno razmerje, v katerega bi bilo mogoče poseči samo v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev. Če pa je bil zahtevek zavrnjen in je posledično odločba postala zgolj formalno pravnomočna, med stranko in državo ni nastalo nobeno pravno razmerje, zato je o istem vprašanju mogoče ponovno odločati. Zaradi načela ekonomičnosti pa tudi v tem primeru obstaja omejitev možnosti uvedbe novega postopka, in sicer se bo vloga stranke zavrgla tudi v primeru, če se relevantno dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga nista spremenila, od trenutka izdaje prvostopne odločbe v prejšnjem postopku, tako da organ ne bi imel nobenega razloga za sprejem drugačne odločitve kot že v končanem postopku (sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 810/2002 in sodba in sklep Upravnega sodišča RS, št. U 134/2002).

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka že dne 24. 11. 2014 vložila zahtevek za vračilo plačanega zneska po odločbi sklada št. ODL-5680727000-2012-1/621 z dne 18. 7. 2012 in da je bila njena vloga s sklepom z dne 27. 11. 2014 zavrnjena. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe in je torej postal pravnomočen. S tem pa je nastala situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje oziroma pravna podlaga pa se od odločitve o tožnikovi prvi zahtevi za vračilo plačanega zneska z dne 24. 11. 2014 do vložitve druge zahteve dne 29. 12. 2014 nista spremenila.

9. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Tudi pri odločanju o zahtevi za vrnitev plačanega zneska z dne 24. 11. 2014, to je pri izdaji sklepa z dne 27. 11. 2014, je prvostopni organ izhajal iz iste dejanske in pravne podlage, ki je podlaga tudi za odločitev o zahtevi z dne 29. 12. 2014. Pri tem je prvostopni organ že pri prvi odločitvi upošteval pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 269/2013-43 z dne 8. 10. 2014, zato tožbene navedbe o njeni izvršljivosti na odločitev ne vplivajo. Sodišče tudi tožbenim navedbam, da gre za postopek izvršitve upravne odločbe ne sledi. V obravnavani zadevi namreč ne gre za postopek izvršbe ampak za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo zneska na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi.

10. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.