Jedro

Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.

Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.

Izrek

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je pri obdolženem A. A. še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP, ob odločanju o pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranju I K 10236/2024 z dne 23. 2. 2024. Okrajno sodišče je obdolženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen petih mesecev zapora. Višje sodišče je sodbo spremenilo v odločbi o vštevanju odvzema prostosti v izrečeno kazen zapora, v preostalem pa je pritožbo obdolženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper izpodbijani sklep je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. Pri tem navaja:

4. (i) da izpodbijani sklep nima razlogov o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, s čimer zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP;

5. (ii) da višje sodišče pred izdajo sklepa obdolženca ni zaslišalo, s čimer zatrjuje kršitev pravic obrambe, torej kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave;

6. (iii) da so izpolnjeni vsi pogoji za izvršitev kazni in da zato pripor ni neogiben; da pomeni pripor zaradi razlik v režimu prestajanja težji poseg v osebno svobodo kot prestajanje kazni zapora. S tem zatrjuje kršitev vsebinskih predpostavk za odreditev pripora in torej smiselno razlog iz 372. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v postopku s pritožbo zoper sklep po uradni dolžnosti presoja le, ali je izpodbijani sklep izdalo stvarno pristojno sodišče (peti odstavek 402. člena ZKP). To pomeni, da odloča le v mejah pritožbe in da presoja le navedbe pritožbe (prvi odstavek 383. člena ZKP in prvi odstavek 395. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ni presojalo navedb, s katerimi zatrjuje, da je pripor - v primerjavi s prestajanjem zapora - strožji ukrep. Pritožbene navedbe so presplošne, hkrati pa ostajajo na ravni špekulacij; način izvrševanja kazni zapora je namreč individualiziran in odvisen od osebnih obdolženčevih okoliščin.

8. Glede zatrjevanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana. Višje sodišče se v tem delu sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v Kranju I K 10236/2024 z dne 15. 3. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 10236/2024 z dne 25. 3. 2024, hkrati pa posebej izpostavlja nekatere okoliščine. Obdolženec je bil spoznan za krivega premoženjskega kaznivega dejanja, je brez zaposlitve, dohodkov ali premoženja, je dolgotrajni odvisnik od prepovedanih drog (heroina) in specialni povratnik. Obravnavano dejanje je storil le nekaj mesecev po prestani kazni zapora, dve od dejanj, vključenih v nadaljevano kaznivo dejanje tatvine, pa v istem dnevu. Ti razlogi očitno sledijo merilom odločanja o ponovitveni nevarnosti in vključujejo tako presojo narave kaznivega dejanja kot osebnih obdolženčevih okoliščin. Pritožnikove navedbe, da naj bi Višje sodišče ne sledilo merilom odločanja o ponovitveni nevarnosti (in jih celo pomešalo s presojo begosumnosti), niso utemeljene. Sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Tak naslov je zgoraj navedeni pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 15. 3. 2024. Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe (18. točka obrazložitve): (i) da višje sodišče ne odloča znova o pravni podlagi za pripor, ne ugotavlja novih pripornih razlogov ali novih obremenilnih okoliščin; (ii) da ni v neskladju z Ustavo, če sodišče predhodno ne pridobi obdolženčeve izjave, saj ne razpolaga z novim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na obdolženčev pravni položaj; (iii) in da sta pravici obdolženca do izjave in do obrambe zagotovljeni tako, da se obdolženec lahko izjavi o predlogu za podaljšanje (in smiselno o predhodni odreditvi) pripora, kadarkoli v postopku pa lahko poda predlog za odpravo pripora. To pa pomeni, da bo ugotovitveni sklep obremenjen s kršitvijo pravic obrambe takrat, kadar bo s takšno kršitvijo obremenjen tudi izvršilni naslov, na podlagi katerega se pripor izvršuje (prim. 21. točko navedene odločbe).

10. V obravnavani zadevi bi to pomenilo, da bi bila kršitev, ki jo zatrjuje zagovornik, podana, če se obdolženec ne bi imel možnosti izjaviti ob odreditvi pripora z dne 15. 3. 2024. Tej zahtevi je bilo ob izdaji sklepa z dne 15. 3. 2024 zadoščeno (4. točka obrazložitve sklepa). Na podlagi tega sklepa je obdolženec v priporu. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu prepoznalo okoliščine obdolženčevega prejšnjega življenja, tj. dolgotrajna odvisnost od trdih drog (in neuspeli poskusi odvajanja), povratništvo in premoženjsko stanje. S tem je ob izdaji izpodbijanega sklepa ponovno presodilo okoliščine, ki jih je zagovornik že zatrjeval ob izdaji sklepa z dne 15. 3. 2024 (povzeto v 4. točki obrazložitve sklepa) in ki jih zatrjuje tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Zato v ravnanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati kršitve obdolženčeve pravice do izjave: o okoliščinah, ki jih je navajal zagovornik ob izdaji sklepa o odreditvi pripora, se je višje sodišče opredelilo in ponovno presodilo njihovo relevantnost (dva meseca in pol po odreditvi pripora).

11. Glede neogibnosti pripora v primeru zavrnitve pritožbe in potrditve sodbe z izrečeno kaznijo zapora je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče (sklep II Kp 38811/2020 z dne 23. 12. 2022), da takšna odločitev višjega sodišča pomeni prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju je relevantna ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora. Zagovornik zmotno navaja, da je sodba postala pravnomočna dne 23. 2. 2024 in da je zato čas, v katerem je obdolženec še v priporu (in še ne prestaja kazni zapora), nerazumno dolg. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo po obdolženčevi pritožbi potrdilo dne 5. 6. 2024 in ob tem ugotovilo obstoj pogojev za pripor. V tem trenutku je bil obdolženec v priporu od 12. 2. 2024 do 23. 2. 2024 (11 dni) in od 8. 3. 2024 dalje, tj. približno tri mesece in pol. Izrečena mu je bila kazen petih mesecev zapora, pripor pa lahko traja najdlje do izteka izrečene kazni zapora (sklep o odreditvi z dne 15. 3. 2024). Ponovitvena nevarnost je visoka, ugotovljena na podlagi že navedenih okoliščin. Višje sodišče je prepoznalo, da je pripor - kljub premoženjski naravi kaznivih dejanj - neogiben in sorazmeren (5. in 6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tem razlogom, zlasti ob upoštevanju osebnih obdolženčevih okoliščin, ni mogoče odreči razumnosti. Zatrjevana kršitev ni podana.

12. Vrhovno sodišče je zato pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.