Jedro

Ker je bilo za toženko predvsem sporno, koliko m³ predstavlja zatrjevana teža izkopanega materiala in količina vreč, prepeljanih na deponijo, je bilo strokovno znanje izvedenca potrebno. Pripomoglo je k temu, da je lahko tožnica svojo trditveno podlago izrazila v merski enoti, ki je bila pogodbeno dogovorjena, torej v m³. Tudi vprašanje faktorja za preračun iz raščenega v razsuto stanje je strokovno vprašanje - sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem za preračun količine specifičnih materialov iz raščenega v raztreseno stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v petnajstih dneh povrniti 559,98 EUR njenih stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki plačati: - znesek glavnice: 22.819,20 EUR, - zakonske zamudne obresti od 22.819,20 EUR od vključno 12. 11. 2017 dalje za čas do plačila.

II. Zavrne se zahtevek za plačilo: 8.740,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi 3.378,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi podizvajalske pogodbe št. 14022/2017-2, sklenjene 20. 9. 2017 (v nadaljevanju: pogodba). Tožnica je za toženko opravila odvoz z azbestom zastrupljenega materiala na ustrezno odlagališče. Stranki sta glede na ocenjeno količino materiala (8 m³) pogodbeno vrednost posla vnaprej ocenili na 10.520,00 EUR, kar je toženka tožnici že plačala pred vložitvijo tožbe. Tožnica trdi, da se je šele ob izkopu pokazala količina azbestnega sloja, ki ga je bilo treba odstraniti, in je na deponijo dejansko odpeljala 32 m³ z azbestom zastrupljenega materiala. Pomnoženo s pogodbeno dogovorjeno ceno 1.315,00 EUR/m³ to znaša 42.080,00 EUR. Poleg že plačanega zneska zato tožnica zahteva še plačilo razlike, 31.560,00 EUR.

6. Toženka se je plačilu upirala s trditvami, da je tožnica izstavila račun, v katerem so za štirikrat presežene količine, predvidene v pogodbi, da noben od predloženih evidenčnih listov ne izkazuje, koliko m³ je bilo prepeljanih, da je cena približno 100-krat višja od običajne cene za odstranitev navadnega materiala in da bi tožnica morala že ob sklepanju pogodbe natančno opredeliti pogoje obračuna. Niti investitor niti glavni izvajalec nista priznala količin, ki jih uveljavlja tožnica.

7. Sporno dejansko vprašanje med strankama je višina plačila, ki je vezana na vprašanje ugotavljanja količine odpeljane zemlje. V 3. členu pogodbe je namreč obračun plačila določen po dejanskih količinah prepeljanega materiala glede na m³ oziroma po potrjenih evidenčnih listih. Količina prepeljanega materiala izhaja iz podatkov tehtalnih listov Komunale ... z dne 25. 9. 2017 in 26. 9. 2017, vendar to potrdilo izkazuje zgolj težo odpadkov, ne pa njihove prostornine. V postopku je bil imenovan izvedenec. Ta je izračunal kubaturo materiala, ki ga je gradbeni nadzor (in s tem investitor) priznal glavnemu izvajalcu v raščenem stanju (18,78 m³). Ob upoštevanju faktorja raztresa 1,35 je izvedenec izračunal, da je volumen materiala, ki je bil odpeljan na deponijo, znašal 25,35 m³. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da se podatki tehtalnih listov (evidenčni listi) ustrezno ujemajo z volumnom izkopanega raščenega stanja iz podatkov knjige izmer, ocenilo, da količina izkopanega materiala v razsutem stanju predstavlja približno 25,35 m³. Z uporabo 3. člena pogodbe, po katerem se obračun izvaja po 1.315,00 EUR/m³, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica za opravljeno delo upravičena prejeti 33.339,20 EUR. Ob odštetju že plačanih 10.520,00 EUR je zato zahtevku ugodilo za 22.819,20 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnilo.

8. Pritožnica glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpostavlja, da je tožnica zahtevek vtoževala in utemeljevala na količini 32 m³ izkopanega in na deponijo odpeljanega azbestnega nasipa, čeprav je v svoji ponudbi sama zapisala, da bo odstranjenih zgolj 8 m³ materiala. Te pritožbene trditve so nerelevantne, kajti stranki sta se v pogodbi dogovorili obračunati plačilo po dejanskih količinah prepeljanega zastrupljenega materiala v m³ (prim. 3. člen pogodbe); toženko torej pogodbeni dogovor zavezuje plačati vso količino, prepeljano na deponijo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila predhodna ocena posledica tega, da to delo niti ni bilo zajeto v projektu (kot je izpovedala priča A. A.), saj prisotnosti azbesta ni predvideval, in je bil tako tudi odvoz z azbestom zastrupljene zemlje predmet posebnega naročila in je bila naročilnica med glavnim izvajalcem in občino izdana le na podlagi ogleda (izpovedbi prič A. A. in B. B.). Vendar to glede na pogodbeni dogovor med pravdnima strankama za odločitev v zadevi ni pravno relevantno.

9. Ob tem se pritožnica sprašuje, kako je mogoče, da iz evidenčnih listov izhaja količina 32 m³, kar je kar sedem vreč in pol razlike, ker da je tožnica svoj zahtevek postavila očitno previsoko. Višje sodišče ugotavlja, da sama ta pritožbena navedba ne more utemeljiti pritožbenih trditev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Vsaka tožnica sama postavlja okvir sodnega varstva, ki ga zahteva, stvar trditvenega in dokaznega bremena pa je, v kolikšni meri bo s svojim zahtevkom uspela. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica ob tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v okviru pogodbenega razmerja na deponijo prepeljan ves material, ki je bil kot zastrupljen izkopan v okviru obnove trga, tega pa ne more izpodbiti le s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da ves tehtan material ni prišel z zatrjevanega gradbišča. Na podlagi procesnega gradiva pa višje sodišče ugotavlja, da je bila v postopku za toženko količina prepeljanega materiala sporna predvsem zato, ker tožnica ob izdaji računa prepeljanih količin ni utemeljila z ustreznimi dokazi – takimi, ki bi količino prepeljanega materiala izražali v volumnu, ne v teži. 10. Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodba dejansko oprta zgolj na ugotovitve izvedenca, ki da je s svojim mnenjem nadomestil očitno pomanjkljivo trditveno podlago tožnice. Tožnica je temelj svojega zahtevka izkazovala na več načinov: s tehtalnimi listi Komunale ... , na katerih je bila količina prepeljanega materiala izražena v kg (komunala je izdala evidenčni list pošiljke odpadkov), in v zvezi s tem tudi sama predlagala dokaz z izvedencem, ki bo podal oceno o volumnu odstranjenega materiala, pa tudi s trditvami, da so bila s strani investitorja (občine) glavnemu izvajalcu priznana dela po tej postavki v obsegu 20,78 m³ in je iz tega naslova občina glavnemu izvajalcu, ta pa toženki, že plačala, kar je dokazovala s knjigo obračunskih izmer. Slednjega po ugotovitvah višjega sodišča toženka v postopku ni obrazloženo prerekala. Ker je bilo za toženko predvsem sporno, koliko m³ predstavlja zatrjevana teža izkopanega materiala in količina vreč, prepeljanih na deponijo, je bilo strokovno znanje izvedenca potrebno. Pripomoglo je k temu, da je lahko tožnica svojo trditveno podlago izrazila v merski enoti, ki je bila pogodbeno dogovorjena, torej v m³. Tudi vprašanje faktorja za preračun iz raščenega v razsuto stanje je strokovno vprašanje – sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem za preračun količine specifičnih materialov iz raščenega v raztreseno stanje. Dodati gre še, da je sodišče prve stopnje zaključek o volumnu odstranjenega materiala napravilo tudi upoštevaje knjigo obračunskih izmer. Glede na trditve o s strani investitorja priznanemu obsegu dela glavnemu izvajalcu so pritožbene trditve o nadomeščanju trditvene podlage s pomočjo izvedenca neutemeljene, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da pritožnica na koncu pritožbe, v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje, trdi prav nasprotno, da namreč izračun izvedenca temelji na trditvah tožnice, kar naj bi bilo nedopustno.

11. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da bi tožnica morala voditi knjigo obračunskih izmer in jo v skladu s Pravilnikom o gradbiščih voditi tako, da bi bilo iz nje razvidno, koliko m³ azbestnega odpadka je tožnica odstranila in odpeljala na deponijo. Te pritožbene trditve so nerelevantne, saj toženka niti ne konkretizira, kje v pogodbi je bilo tako izkazovanje opravljenega dela dogovorjeno, pri čemer ni nepomembno, da sta pravdni stranki sklenili podjemno in ne gradbene pogodbe. V takem primeru mora gradbeni dnevnik voditi in hraniti izvajalec in ne tožnica, ki je bila podizvajalka in ki pri graditvi objektov ni bila udeležena oziroma gradnje ni izvajala. Gradbeni dnevnik tudi sicer služi lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena, a mu to ne daje pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del. V primeru, da ga ni, to ne pomeni, da naročnik, torej toženka, ni dolžan plačati dejansko izvršenega dela, če je dokazano, da so bila naročena dela izvršena. Zato se do nadaljnjih pritožbenih trditev, ki se tičejo knjige obračunskih izmer, višje sodišče ne bo več opredeljevalo.

12. Tožnica je prepeljane količine dokazala z uradnimi tehtalnimi listi z deponije, kar je skladno s pogodbenim dogovorom o potrjenih evidenčnih listih. Sodišče prve stopnje je odločilo ob upoštevanju knjige obračunskih izmer (prim. 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), izvedenec pa je s svojim strokovnim znanjem podatke spravil na skupni imenovalec, dogovorjen s pogodbo. Zaradi relativnosti obligacijskih razmerij so pri tem nerelevantne pritožbene trditve v zvezi s pojasnilno obveznostjo tožnice, ki da bi morala toženko obvestiti o tem, da se bodo izvedena dela obračunavala v razsutem stanju in da bi se v tem primeru toženka za enak način obračunavanja dogovorila tudi s svojim naročnikom – to je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu s svojo pogodbeno avtonomijo se vsaka od strank odloči, ali bo in kakšno pogodbo bo sklenila, in toženka jo je, zato bi morala za pojasnilo, zakaj je osnova pogodbe obračunana količina v m³ in ne v kg, prositi pred sklenitvijo pogodbe. Pri tem so nerelevantne pritožbene trditve, da je bilo ugotovljeno, da na deponiji zapišejo količino v m³ zgolj na prošnjo voznika in naj bi tožnica brez objektivnega merila na evidenčne liste zapisala količino materiala v m³. Izvedenec je namreč oceno dejanskih količin napravil na podlagi uradnih listin, kot izhaja tudi iz izvida in mnenja izvedenca.

13. Pritožnica nadalje trdi, da je tožnica vztrajala pri trditvah, da je na deponijo pripeljala 32 m³ materiala, medtem ko je sodišče brez trditvene podlage tožnice za osnovo vzelo količino, ki je bila potrjena s strani nadzora, in tako količino s pomočjo izvedenca preračunalo v količino v razsutem stanju. Glede na že pojasnjeno so te pritožbene trditve nerelevantne. Tožnica je s pomočjo izvedenca dokazala, da je prepeljala približno tako količino, kot jo je priznal nadzorni inženir glavnemu izvajalcu v raščenem stanju. Ker niti ni bilo sporno, da je bil prepeljan ves odstranjen material, so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče sodbo utemeljilo z ugotovitvami izvedenca, ki da ne temelji na trditveni podlagi strank. Očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka je neutemeljen.

14. Ne drži pritožbeni očitek, da iz knjige obračunskih izmer (obračunski list 260) izhaja, da je nadzor potrdil količino 14 m³ in da je zaključek sodišča prve stopnje, da list izkazuje odstranitev 18,78 m³ napačen. Iz obračunskega lista 260 namreč izhaja, da je bilo 14 m³ potrjenih začasno, septembra 2017. V januarju 2018 je bila potrjena količina 18,78 m³. Pritožbene trditve, temelječe na tem očitku, so posledično neutemeljene.

15. Ker je že zgoraj višje sodišče pojasnilo, s kakšno trditveno podlago je tožnica utemeljevala svoj tožbeni zahtevek, na tem mestu višje sodišče dodaja še, da so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je bila količina 18,78 m³ usklajena med investitorjem in izvajalcem in je bila torej dogovorjena, sodišče prve stopnje pa da je v nasprotju s siceršnjimi razlogi sodbe pojasnilo, da je relevantno izključno pogodbeno razmerje med pravdnima strankama in da sklicevanje na pogodbeno razmerje z glavnim izvajalcem ni pomembno. Pogodbeno razmerje je relevantno pri presoji pravic in obveznosti pogodbenih strank, medtem ko je bilo v tej zadevi pogodbeno razmerje med investitorjem in glavnim izvajalcem ter njegovim podizvajalcem pomembno tudi z vidika utemeljevanja tožbenega zahtevka, in sicer glede njegove višine. Nosilni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku so sicer dejanske količine, ugotovljene v dokaznem postopku z izvedencem, ki je s strani tožnice dokazano prepeljano količino pretvoril v merilo, ki je bilo za obračun pogodbeno dogovorjeno med pravdnima strankama. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi morala tožeča stranka izkazati dejansko prepeljano količino na deponijo, saj ji je to uspelo, vendar v kilogramih, ne pa v kubičnih metrih.

16. Ker pritožbenih trditev, kako bi neskladnost med datumi na evidenčnih in tehtalnih listih vplivala na ugotovljeno dejansko stanje, pritožnica ni pojasnila, se tudi do pritožbenih trditev glede opozoril, da je tožnica dodajala material z drugih gradbišč, ne bo opredeljevalo. V pritožbi namreč pritožnica niti ni navedla, da bi za te trditve predložila tudi dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo.

17. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot potrebne (155. člen ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo – OT in vrednostjo izpodbijanega dela sodbe je višje sodišče tožnici priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj 559,98 EUR. Tako odmerjene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.