Jedro

Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred letom 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. Pri predmetnem zemljišču ni šlo za zemljišče, namenjeno javni rabi, saj upravna dovoljenja, na podlagi katerih so bili predmetni objekti zgrajeni, namenska vezanost predmetnega zemljišča redni rabi stavb in specifična prostorska situacija, obravnavano zemljišče povezujejo z redno rabo stavb in ne z javno rabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I., II., III., IV. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam z naslovi T. 1, L. (ident. št. 0000-1265), T. 2, L. (ident. št. 0000-8512), T. 3, L. (ident. št. 0000-1285), T. 4, L. (ident. št. 0000-1248), T. 5, L. (ident. št. 0000-3902) in T. 6, L. (ident. št. 0000-3903) predstavlja zemljiška parcela 500/81 k.o. X, ki je v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavb z identifikacijskimi številkami 0000-1265, 0000-8512, 0000-1285, 0000-1248, 0000-3902 in 0000-3903. Odločilo je tudi, da se zemljiška parcela št. 500/81 k.o. X v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo kot skupni del stavb z identifikacijskimi številkami 0000-1265, 0000-8512, 0000-1285, 0000-1248, 0000-3902 in 0000-3903 (točka II. izreka). V točki III. izreka je ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k stavbam z naslovi T. 1, L. (ident. št. 0000-1265), T. 2, L. (ident. št. 0000-8512), T. 3, L. (ident. št. 0000-1285), T. 4, L. (ident. št. 0000-1248), T. 5, L. (ident. št. 0000-3902), T. 6, L. (ident. št. 0000-3903) in k stavbi brez naslova (ident. št. 0000-1444) predstavljata zemljiški parceli št. 500/106 in 504/46, obe k.o. X, ki sta v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavb z identifikacijskimi številkami 0000-1265, 0000-8512, 0000-1285, 0000-1248, 0000-3902 in 0000-3903 in 0000-1444. Odločilo je tudi, da se zemljiški parceli št. 500/106 in 504/46, obe k.o. X, v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot skupna dela stavb z identifikacijskimi številkami 0000-1265, 0000-8512, 0000-1285, 0000-1248, 0000-3902 in 0000-3903 in 0000-1444 (točka IV. izreka). Predlog glede zemljiške parcele št. 504/47 k.o. X je sodišče zavrnilo (točka V. izreka).

2. Zoper ta sklep v ugodilnem delu se pritožuje tretja nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni obrazloženo ocenilo niti v celoti pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je le-ta podala na izvedensko mnenje, kaj šele odgovorilo na vse njene tekom postopka podane ugovore ter je posledično podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotna udeleženka je v postopku opozarjala, da določene parcele oziroma njihovi deli predstavljajo grajeno javno dobro, ki ne more in ne sme biti določeno kot pripadajoče zemljišče. Gre namreč za javne površine, katerih lastnica, upravljavka in vzdrževalka je nasprotna udeleženka MOL in so namenjene vsakomur pod enakimi pogoji. Južni del parcele št. 500/25 k.o. X (sedaj 500/81 k.o. X) predstavlja javno površino in sicer nekategorizirano občinsko cesto z oznako 8713771, kar je tudi razvidno iz podatkov Evidence nepremičnega premoženja MOL, ki jo izvaja L. d.d. po koncesijski pogodbi MOL, in se kot taka tudi uporablja. Del parcele je po Odloku o občinskem prostorskem načrtu MOL - izvedbeni del2 določen kot javna površina in v delu leži znotraj regulacijskih linij cest. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je nasprotna udeleženka postala lastnica predmetne nepremičnine z lastninjenjem družbene lastnine, po samem zakonu. Nepremičnina kot javna cesta predstavlja infrastrukturni objekt, zato je njeno lastninjenje potekalo po posebnem predpisu, to je Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS3). Z dnem uveljavitve ZGJS je predmetna nepremičnina na podlagi določb ZGJS postala lastnina Mesta Ljubljane, katerega pravna naslednica je MOL. Nadalje se sklicuje na odločbe II Ips 855/2008, Up-373/97, I Cp 1166/2010, Cp 750/2009, Up 1381/08-13, Cp 1215/2009. Če na podlagi ZGJS nasprotna udeleženka ni pridobila lastninske pravice, pa je bila lahko dejanski imetnik pravice uporabe na tej nepremičnini ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL4) le ona, saj je izključno slednja nepremičnino vseskozi redno vzdrževala in posledično na njej izvrševala posest. Tako je lastninsko pravico pridobila na originaren način na podlagi 5. člena ZLNDL, ki določa, da postanejo nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, lastnina preoblikovane občine ali mesta. Predlagatelji niso podali nobenega dokaza, da bi pravni prednik nasprotne udeleženke kadarkoli odsvojil parcelo št. 504/46 oziroma njeno prednico parcelo št. 504/1 k.o. X. Pogodba o pravici uporabe z dne 24.5.1990, Sporazum o medsebojnih razmerjih pri pripravi, izgradnji in prodaji proizvodnih objektov v ureditvenem območju VS 2/3 ob T. in Aneks št. 412-37/89-V, na katere se predlagatelj sklicuje v svoji vlogi z dne 20.5.2006, nasprotni udeleženki niso bili posredovani ter so posledično navedbe predlagateljev ostale nedokazane.

3. Na pritožbo tretje nasprotne udeleženke so odgovorili četrti, peti in šesti udeleženec in predlagali, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred letom 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. Ob vložitvi predloga je pravno podlago za odločanje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL5, v času odločanja sodišča prve stopnje pa 43. člen ZVEtL-1.6

6. Izvedba postopkov po ZVEtL-1 po stališčih teorije7 omogoča tudi izvedbo razmejitve med zemljišči, namenjenimi zasebni rabi posamezne stanovanjske zgradbe, skupni rabi več zgradb in splošni rabi, ne glede na to, kdo je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik celotnega zemljišča. Zaradi zagotavljanja varstva javnega dobra in javnega interesa je občina formalna udeleženka postopka. V okviru postopka določitve pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1.1.2003, zato sodišče lahko oziroma mora obravnavati tudi vse njene ugovore, povezane z lastninjenjem javnega dobra, ki vplivajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

7. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obsega skupnega pripadajočega zemljišča za obravnavane stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, pravilno izhajalo iz kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, po katerih upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Obseg skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam je ugotavljalo na podlagi mnenja izvedenke urbanistične stroke, ogleda na kraju samem in ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal sodno parcelacijo obravnavanega zemljišča. 8. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).

9. Tretja nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe pritožnice, da gre za javne površine in da se do tozadevnih navedb ni opredelilo oziroma ne v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je na strani 10 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke, da na podlagi prostorske dokumentacije in upravnih aktov iz časa izgradnje stavb jasno izhaja, da dostopna cesta iz T. spada v obseg pripadajočega zemljišča. Pri predmetnem zemljišču ni šlo za zemljišče, namenjeno javni rabi, saj upravna dovoljenja, na podlagi katerih so bili predmetni objekti zgrajeni, namenska vezanost predmetnega zemljišča redni rabi stavb in specifična prostorska situacija obravnavano zemljišče povezujejo z redno rabo stavb in ne z javno rabo. Gre za zemljišče, ki je funkcionalno povsem vezano na navedene stavbe, uporablja pa se kot parkirišče, dostop do posameznih stavb - lamel, prostor za smetnjake, parcela 500/106 pa tudi kot parkirišče za potrebe rekreacijske cone. Ozka parcela 504/46, ki je zemljiškoknjižno last MOL, je v naravi del dostopne poti in parkirišč na tej poti in je del skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam malega gospodarstva na T. in k objektu brez naslova z ident. št. 0000-1444 (T.).

10. Ne drži torej navedba pritožbe, da se sodišče do njenih navedb ni opredelilo ter da ni ocenilo izvedenskega mnenja. Tretja nasprotna udeleženka je namreč pripombe na izvedensko mnenje, ki jih je podala v vlogi z dne 30.12.2014, v kasnejši vlogi z dne 3.4.2015 umaknila, kasneje pa je podala le navedbe glede javne površine, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Neutemeljeno pa je tudi pavšalno pritožbeno nasprotovanje pravici uporabe predlagateljev. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, v postopku na prvi stopnji v zvezi z lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču ni bilo spornih navedb, zato sodišče tudi ni obrazlagalo lastninskopravnih upravičenj etažnih lastnikov stavb na pripadajočem zemljišču z zgodovinskopravnega vidika. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče do navedenega ni opredelilo in sklicevanje na pridobitev lastninske pravice po ZGJS in ZLNDL, ki predstavlja pritožbeno novoto in ga ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP). Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do teh navedb in sodnih odločb, na katere se je s tem v zvezi sklicevala tretja nasprotna udeleženka.

12. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dokaze, na katere se tretja udeleženka sklicuje v pritožbi ( Pogodba o pravici uporabe z dne 24.5.1990, Sporazum o medsebojnih razmerjih pri pripravi, izgradnji in prodaji proizvodnih objektov v ureditvenem območju VS 2/3 ob T. in Aneks št. 412-37/89-V), saj ti za odločitev niso bili pomembni, saj dejstvo, ali je pravni prednik nasprotne udeleženke kadarkoli odsvojil parcelo št. 504/46 oziroma njeno prednico parcelo št. 504/1 k.o. X, ni odločilnega pomena. Zato so pritožbene navedbe o nedokazanosti tega dejstva neutemeljene.

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP8), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tretje nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (v točkah I. do IV. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 78/10 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 32/1993 s spremembami 4 Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami 5 Ur. l . RS, št. 45/2008 in 49/2011. 6 Ur. l. RS, št. 34/2017. 7 dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanje sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011, str. 142,145 8 Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami