Jedro

Če je vzročna zveza, ki jo izluščimo iz celotne kavzalne mreže, zadosti samostojna in vrednostno koherentna (tudi adekvatna), potem je mogoče vzročno pripisati odškodninsko odgovornost sprožitelju iz škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje razveljavi v 1. in 5. točki izreka ter glede višine v 2., 3. in 4. točki izreka. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede podlage odškodninske odgovornosti se z vmesno sodbo ugotavlja obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. V tem delu se pritožba zavrne.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

V obravnavani odškodninski zadevi tožnica uveljavlja premoženjsko škodo zaradi moževe smrti. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženo stranko najprej (1. točka izreka) obsodilo na plačilo 656,48 EUR z obrestmi. V točkah 2, 3. in 4. je tožnici priznalo odškodninsko rento zaradi izgubljenega preživljanja. V 5. točki je odločilo o stroških postopka. 14.7.2008 je izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo očitno številčno napako v izreku sodbe.

Pritožbo vlaga tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi. Pritožba uvodni del osredotoča na ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo izvedenca dr. L. Navaja, da je imela pripombe na njegovo izvedensko mnenje in je zahtevala njegovo dopolnitev. Vendar sodni izvedenec tudi v dopolnjenem mnenju svojih predhodnih stališč ni bistveno spreminjal. Zaradi tega je toženka tudi to mnenje sprejela samo s pridržki. Sodišče pa je nasprotno to mnenje akceptiralo brez vseh pridržkov. Pritožba predvsem meni, da bi moral izvedenec upoštevati izvedensko mnenje, ki ga je napravil v začetku 80 let zdravnik SPIZ-a. Pritožba nadalje preigrava, koliko časa bi neposredni oškodovanec še živel, če bi ne prišlo do prezgodnje smrti. Pritožba še vedno meni, da je zmanjšanje življenjske dobe pokojnega nastopilo predvsem zaradi številnih kroničnih boleznih, ki so nastale po poškodbi. Predvsem pa meni, da bi bila tožnica upravičena do mesečne rente največ za dobo štirih let, saj to ustreza statističnemu povprečju življenjske dobe. Nadalje meni, da je tožena stranka odgovorna kvečjemu za tisto škodo, ki je nastala izključno zaradi strelne poškodbe in ki je zmanjšala pričakovano življenjsko dobo za neko obdobje. Poleg tega meni, da je bil neposredni oškodovanec že invalidsko upokojen, prebolel je večje število bolezni, zato je nesporno, da je potreboval več sredstev kot tožnica. O tem sicer ni neposrednega dokaza, vendar pa so izkazani številni indici, ki imajo oporo v vsakdanjem življenju. Sporno je nadalje stališče, da mora tožnici po smrti pokojnika plačevati dela, ki jih je prej opravil pokojnik. Tega tožnica ni izkazala. Sodišče pa je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je pokojni prispeval k preživljanju N. Č.. To bi bilo potrebno upoštevati pri odmeri rente. Iz izjave tožnice z dne 4.2.2002 nedvomno izhaja, da je pokojni skupaj s tožnico vzdrževal hčerko. Tožena stranka ni zatrjevala, da jo je vzdrževal samo pokojni. Vsekakor pa bi del njegovih prejemkov šel tudi hčerki, zato je tudi prikrajšanje tožnice ustrezno manjše. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede podlage odškodninske odgovornosti: Tožnica uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi moževe smrti. Ta je umrl 24.11.2001. Neposreden vzrok smrti je bila tromboza trebušne aorte. Ta naj bi nastopila kot posledica okužbe osrednjega živčevja (gnojni meningitis). Slednja pa je vzročno povezana s strelno poškodbo iz leta 1981, za katero Republika Slovenija odgovarja kot pravna naslednica SFRJ. Dokazni postopek v obravnavani zadevi je privedel do dokazne ocene o obstoju vzročne zveze. Ta je najprej naravna, to pomeni, da je izvedenec zanesljivo pojasnil vzročni niz med trombozo trebušne aorte kot neposrednim vzrokom smrti ter škodnim dogodkom iz leta 1981. Ta škodni dogodek - strel v glavo je namreč povzročil poškodbe, zaradi katerih je pri neposrednem oškodovancu obstajala nevarnost meningitisa (prim. priloga A5). Do okužbe je pri neposrednem oškodovancu tudi v resnici prišlo sredi 90-ih let. Ta bolezen pa je vzrok tromboze trebušne aorte. Glede pravilnosti navedenih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov. Oprti so na strokovno mnenje izvedenca, ki je tudi odgovoril na pripombe tožene stranke. Ta se sicer z njihovo vsebino v resnici ni strinjala, vendar pa je soglašala z zaključkom glavne obravnave (glej zapisnik z glavne obravnave dne 20.3.2008 - list. št. 95). To pomeni, da je bil tudi dialog med stranko in izvedencem kot strokovnim pomočnikom sodišča na tej točki izčrpan. Pogoj za to, da sodišče o zadevi odloči, ni, da bi se morali obe stranki z izvedenskim mnenjem na koncu strinjati. Dokaz z izvedencem je dokaz, ki ga sodišče nazadnje dokazno oceni. Stališča tožene stranke in izvedenca sta sicer v delu (glede ostalih vzrokov, ki so lahko součinkovali pri nastanku neposrednega vzroka smrti) ostali na različnih bregovih. Vendar pa je bil dialog po volji strank na tej točki zaključen. Naloga sodišča je bila, da napravi dokazno oceno, kar je tudi storilo. Vzročna zveza ali bolje vzročna mreža je vselej izrazito kompleksno vprašanje. Še več: mogoče je celo trditi, da gre za najkompleksnejše vprašanje sploh. Gre za kompeksnost univerzuma. Pri vprašanju vzročne zveze se tako iz celotne vzročne mreže izlušči njen pomemben del. Na tej točki se tudi ločita vprašanji naravne in pravne vzročnosti. Če je izluščeni del vzročne zveze vrednotno dovolj pomemben in samostojen, je podana pravno relevantna vzročna zveza. Res je, da je tožnik v obdobju 20 let po ustrelitvi obolel za številnimi boleznimi, pri čemer se poudarja predvsem dva infarkta. Pa vendar je sodišče s pomočjo izvedenčeve strokovne pomoči uspelo iz celotne vzročne zveze izluščiti vzročni niz, ki sega od leta 1981 do smrti neposrednega oškodovanca. Ta je v tolikšni meri samostojen in vrednotno pomemben, da je pravno vrednotno upravičeno toženi stranki vzročno pripisati obstoj odškodninske odgovornosti. Glede na izrazito časovno odmaknjenost med protipravnim ravnanjem na eni in smrtjo na drugi strani, se seveda zastavlja vprašanje pravnorelevantnosti ugotovljene naravne vzročnosti. Dokazni postopek je ponudil ugotovitev dejanskega gradiva, ki omogoča materialnopravni sklep, da je smrt neposrednega oškodovanca adekvatna posledica poškodb iz leta 1981. Ob poškodbah, ki jih je utrpel, je namreč nevarnost za meningitis velika. Prav tako velika pa je nato tudi smrtnost. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede podlage odškodninske odgovornosti.

Glede vprašanja pravno priznane škode: ZOR (1) v 194. čl. daje posrednemu oškodovancu pravico do odškodninske rente, če je zaradi smrti njegovo premoženjsko stanje poslabšano. Pogoj za ta odškodninski zahtevek ni, da ima posredni oškodovanec preživninsko pravico po pravilih družinskega prava, marveč zadošča, da je bila materialna pomoč dejanska in stalna (2). Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen glede odločitve v točkah 2, 3. in 4. Odločitev v 1. točki izreka je brez vsake obrazložitve. Tako iz sodbe ni mogoče razbrati, na kaj se ta obveznost nanaša. Odločitve tako ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP (3). Slutiti je sicer, da se prisojen znesek nanaša na sredstva, ki jih mora tožnica plačevati za dela, ki naj bi jih prej opravljal njen mož. Če bi bilo tako, bi bilo potrebno ugotoviti, ali je glede tega zahtevka izpolnjen prej opisan pogoj po 194. čl. ZOR ali ne. Ker pa odločitve ni mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo v 1. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede višine odškodnine, prisojene v točkah 2., 3. in 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje: Pritožbeno sodišče v samem izhodišču sprejema razloge, ki utemeljujejo višino odškodnine. Ni razlogov, ki bi utemeljevali, da pokojnik in tožnica skupnih sredstev nista koristila vsak do 1/2. Je pa vendar v tej matematiki prisotna napaka, zaradi katere je napačno uporabljeno materialno pravo. Napačno je namreč uporabljen tisti del določbe 2. odst. 194. čl. ZOR, ki pravi, da odškodnina ne more biti višja od tistega, kar bi oškodovanec prejemal od umrlega, če bi bil ta še živ. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnica in pokojnik skupaj preživljal skupno hčer (oziroma prispevala k preživljanju le te). To pa pomeni, da se matematični izračun, po katerem je tožnica prikrajšana za razliko med dohodki, ki jih prejema sedaj, in polovico vsote prejemkov, ki bi jih prejemal pokojni, če bi bil še živ, ter njenih lastnih prejemkov, ne izide. Od te skupne vsote bi bilo namreč treba odšteti tisto, kar je pokojni prispeval za hčerko. Tega dela njegovega dohodka namreč tožnica ne bi prejemala in zanj ni oškodovana. Ker sodišče prve stopnje pri izračunu odškodnine te dejanske okoliščine ni upoštevalo, je prebilo omejitev iz 2. odst. 194. čl. ZOR in napačno uporabilo materialno pravo. Posledica napačne uporabe materialnega prava je, da ni ugotovilo, kolikšen je bil znesek, ki ga je pokojni prispeval za preživljanje hčerke. Podan je razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanj: Ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti pravilna, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in da tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodbo v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP). Vsebinsko to pomeni izdajo vmesne sodbe na drugi stopnji.

Odločitev v 1. točki je pritožbeno sodišče razveljavilo na podlagi pooblastila iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Odločitev o višini odškodnine v točkah 2, 3. in 4. je pritožbeno sodišče razveljavilo na podlagi pooblastila iz 355. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče razveljavilo na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP. Isti razlogi utemeljujejo tudi to, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978-Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Primerjaj Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, strani 991-999. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odst. 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.