Jedro

Kadar se o obstoju služnosti odloča le kot o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna rešitev o glavni stvari (utemeljenost tožbenega zahtevka za varstvo služnosti), s tožbo ni potrebno zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja.

Sodna praksa tudi pred uveljavitvijo SPZ, ki obseg jamstva izrecno omejuje na obremenjeno nepremičnino, osebnega jamstva vsakokratnega poznejšega lastnika obremenjene nepremičnine za izpolnjevanje obveznosti iz stvarnega bremena ni priznavala.

Obrazložitev

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in v 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v 1. točki izreka za znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno zavrnilno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in izročiti v posest prosto oseb in stvari zgornjo etažo stanovanjske hiše na naslovu Ob T.v. 68, N, ki stoji na nepremičnini parc. št. 920/3, vpisani pri vl. št. 1367, k.o. G..

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Pojasnjuje, da je tožnik pridobil solastniški delež do 1/5 že na podlagi sklepa o dedovanju z dne 28.03.1964, torej precej pred dedovanjem po pokojni mami, ko je pridobil osebno služnost dosmrtnega prostega stanovanja (tudi stvarno breme) na preostalih 4/5 nepremičnine 920/3, k.o. G.. Solastniški delež do 4/5 navedene nepremičnine je dedoval MD, brat tožnika. Od njega je pridobila solastniški delež do 3/5 toženka, delež do 3/20 nečak tožnika in delež do 1/20 LM. Dejstvo, da je osebna služnost vpisana na celotni nepremičnini, je nepomembno za odločitev, saj služnost na lastni stvari ni mogoča. Poudarja, da je sklep le deklaratorne narave, pomembno pa je tisto, kar je vpisano v zemljiški knjigi. Že iz samega dejstva, da je bil tožnik do 1/5 solastnik nepremičnine, kaže, da je bilo mišljeno, da ima tožnik osebno služnost na celotni hiši oz. da ima pravico do posesti na celotni hiši. Zato ne more biti dvoma, da ima tožnik osebno služnost na zgornji etaži hiše. Zmotno je stališče sodišča, da bi moral tožnik tožiti vse solastnike, saj je zgornja etaža v posesti toženke, ki je lahko edina pasivno legitimirana. Tožnikov tožbeni zahtevek je klasičen tožbeni zahtevek na izročitev v posest, temelječ na 212. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki bi bil utemeljen tudi na tožnikovi solastninski pravici do 1/5, s katerim zahteva izročitev v posest zgornje etaže stanovanjske hiše, ki je nima v posesti, to pa ima toženka, pravico do posesti pa tožnik dokazuje z osebno služnostjo stanovanja. Takšen zahtevek ima tožnik tudi proti tretjemu. Podaja svoj pogled na citirano zadevo II Ips 270/93 z dne 12.11.1993. Meni, da je toženka s tem, ko na tožbo ni odgovorila, priznala, da ima zgornjo etažo stanovanjske hiše v posesti in da je ta predmet osebne služnosti tožnika, zato bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Iz istih razlogov nasprotuje tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 9.000,00 EUR. Toženka namreč priznava, da zadnjih 5 let zgornjo etažo stanovanjske hiše oddaja in je s tem obogatena, tožnik pa prikrajšan, ker je ni mogel uporabljati. Preostala solastnika namreč nista imela od tega nobene koristi, zato ne moreta biti tožena. Opozarja, da je bilo stvarno breme ustanovljeno še po določbah Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je poznal tudi osebno jamstvo za izpolnjevanje obveznosti iz stvarnega bremena. Meni, da bi ga moralo sodišče, v kolikor je menilo, da bi moral tožnik za plačilo 15.000,00 EUR vložiti hipotekarno tožbo, pozvati, naj tožbo ustrezno popravi, tega pa ni storilo. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku za odgovor na tožbo ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (1. odstavek 318. člena ZPP).

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Pasivnost toženke se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi (1). Po pravilu iura novit curia pa mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (3. odstavek 180. člena ZPP), pri tem pa preveriti, ali je tožnikov tožbeni zahtevek lahko utemeljen šele ob ustrezni dopolnitvi posameznih navedb. V takšnem primeru mora sodišče tožnika pozvati na odpravo nesklepčnosti.

Tožnik je potrditvah v tožbi imetnik pravice služnosti stanovanja in stvarnega bremena dosmrtne proste prehrane, obleke, perila in obutve na nepremičnini parc. št. 920/3, k.o. G vas. Sodišče prve stopnje na tem mestu sicer ugotavlja, da bi morala biti tako osebna služnost kot stvarno breme vpisana le pri 4/5 navedene nepremičnine, kot izhaja iz sklepa o dedovanju (ki ga sicer sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo pridobiti, saj je s tem že izvajalo dokaze, kar ob presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe ni dopustno(2)), kar pa je ob tem, da služnost na lastni stvari ni mogoča (3) in zato ta že po samem zakonu v obsegu do 1/5 ne obstoji, nepomembno. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca in se ne more prenesti na tretjo osebo, zanjo pa se smiselno uporabljajo določbe SPZ o užitku (247. in 248. člen SPZ). Ker je užitek možen tudi na solastniškem deležu (231. člen SPZ), ni nobenega razloga, da na solastniškem deležu ne bi bila mogoča tudi služnost stanovanja.

Varstvo služnosti ureja 212. člen SPZ. Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Za tožbo se smiselno uporablja 1. odstavek 99. člena SPZ, ki ureja negatorno tožbo. Pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti tudi odvzem stvari, v tem primeru se tožbeni zahtevek ravna po vindikacijskemu zahtevku in služnostni upravičenec lahko zahteva njeno vrnitev (izročitev)(4).

Tožnik v tožbi zatrjuje, da solastniki posest na navedeni nepremičnini izvršujejo tako, da ima toženka v posesti zgornjo etažo stanovanjske hiše, stoječe na tej nepremičnini, s tožbenim zahtevkom pa zahteva njeno izročitev.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s tožbenim zahtevkom za izročitev zgornje etaže stanovanjske stavbe zajeti vse (preostale) solastnike s služnostjo obremenjene stvari, je zmotno. Res je, da solastniki skupno upravljajo stvar (1. odstavek 67. člena SPZ) in da lahko služnost stanovanja na stvari ustanovijo le vsi skupaj (5). Pri vprašanju obstoja služnosti gre nedvomno za enotno sosporništvo, saj je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse. Zahteva po nujnem sosporništvu solastnikov na strani tožene stranke pa je utemeljena le, kadar tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev že obstoječe služnosti ali pa njeno ustanovitev (pridobitev na podlagi sodne odločbe)(6). Kadar pa se o obstoju služnosti odloča le kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), od rešitve katerega je odvisna rešitev o glavni stvari (utemeljenost tožbenega zahtevka za varstvo služnosti) in ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo rešeno, pa s tožbo ni potrebno zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja(7). Tožniku zato s tožbenim zahtevkom ni bilo potrebno zajeti vseh (preostalih) solastnikov, pač pa je dovolj, da je tožbo za izročitev zgornje etaže stanovanjske hiše naperil le proti toženki, ki mu po njegovem zatrjevanju izvrševanje služnosti stanovanja onemogoča. Argument sodišča prve stopnje, da je tožba zaradi zgrešene pasivne legitimacije nesklepčna, tako ne vzdrži. V tožbi tožnik izrecno ne trdi, da osebna služnost stanovanja obstoji v zgornji etaži stanovanjske hiše, a s tožbenim zahtevkom pod točko 2 zahteva izročitev zgornje etaže stanovanjske hiše na obremenjeni nepremičnini, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da ima služnost stanovanja v zgornji etaži. Kolikor bo sodišče prve stopnje menilo, da temu ni tako, bo moralo tožniku v okviru 3. odstavka 318. člena ZPP omogočiti odpravo nesklepčnosti tožbe.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je toženka pravdno sposobna, saj glede na njeno vlogo obstaja dvom o tem. Pravdna sposobnost stranke je predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP), za rešitev tega vprašanja pa bo potrebno izvajati dokaze, za pravilno zastopanost v primeru pravdno nesposobne stranke morda tudi postaviti začasnega zastopnika (82. člen ZPP). Glede na to se je zaradi smotrnosti pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi ugodi in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Povedano pa velja tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo 9.000,00 EUR, ki ga tožnik utemeljuje na določbah o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je tudi tega zavrnilo z obrazložitvijo, da bi moral tožnik tožiti vse solastnike, za kar je bilo že povedano, da ne drži. Zato bi bilo potrebno presoditi utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka po določbah o neupravičeni obogatitvi in tožnika v primeru, da ni navedel vseh pravno relevantnih dejstev, pozvati na dopolnitev tožbenih navedb. Povedano je pritožbenemu sodišču narekovalo ugoditev pritožbi, zaradi vprašanja obstoja pravdne sposobnosti tožene stranke pa je sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu, to je v 1. točki izreka za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 154. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti vprašanje pravdne sposobnosti tožene stranke in v primeru, da se bo izkazalo, da ta ne obstoji, tožbo v še obravnavanem delu ponovno vročiti po njenem zastopniku, saj je bila ta nepravilno vročena. Po pravilno opravljeni vročitvi pa v primeru odsotnosti odgovora na tožbo (ali v primeru, da tožena stranka pravdno sposobnost ima in je bila vročitev opravljena pravilno) ponovno presoditi sklepčnost tožbe, po potrebi tožnika pozvati na odpravo nesklepčnosti in ponovno odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka, v primeru pravočasnega odgovora na tožbo pa opraviti kontradiktorni postopek.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval še plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ker toženka zadnjih 5 let njegovega upravičenja iz stvarnega bremena ni izpolnjevala in mu ni nudila prehrane, obleke, perila in obutve.

Stvarno breme je stvarna pravica, na podlagi katere je vsakokratni lastnik tako obremenjene nepremičnine zavezan izpolnjevati upravičencu ponavljajoče se dajatve ali opravljati storitve. Toženka je pravna naslednica lastnika, ki je bil zavezan k izpolnjevanju pravic iz stvarnega bremena tako na obligacijski (kot dedič) kot stvarnopravni (kot lastnik obremenjene nepremičnine) podlagi. Tožnikova pravica je bila res pridobljena v času veljavnosti ODZ, zmotno pa je pritožbeno naziranje, da je v času njegove veljave vsakokratni lastnik obremenjene nepremičnine za izpolnjevanje obveznosti iz stvarnega bremena jamčil tudi osebno. Sodna praksa tudi pred uveljavitvijo SPZ(8), ki obseg jamstva izrecno omejuje na obremenjeno nepremičnino (253. člen SPZ), osebnega jamstva vsakokratnega poznejšega lastnika obremenjene nepremičnine za izpolnjevanje obveznosti iz stvarnega bremena ni priznavala(9). Iz tega razloga pa bi moral biti tožnikov tožbeni zahtevek oblikovan kot hipotekarna tožba (1. odstavek 153. člena SPZ). Ker se obveznost sodišča, da tožnika pozove na odpravo nesklepčnosti nanaša le na situacije, ko je to možno storiti v okviru istega tožbenega zahtevka, sodišču tožnika na odpravo nesklepčnosti ni bilo potrebno pozvati (4. odstavek 318. člena ZPP). V preostanku se je tako odločitev sodišča prve stopnje izkazala za pravilno.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v 1. točki izreka za plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila) potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na to, da o preostanku tožnikovega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje še ni odločilo, razlogi, ki so sodišče vodili k takšnemu ravnanju, niso predmet pritožbenega preizkusa.

Ker je pritožbeno sodišče deloma razveljavilo odločitev o glavni stvari, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP) - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) S pritožbo tako ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

(2) Enako velja tudi glede upravičenj iz stvarnega bremena, saj je navedeno razhajanje med sklepom o dedovanju in vpisom v zemljiško knjigo sodišče navedlo kot razlog, da ni izdalo zamudne sodbe glede tožbenega zahtevka na izpolnjevanje tožnikovih upravičenj iz stvarnega bremena v prihodnje, ki pa glede na to, da o njem ni odločeno z izrekom izpodbijane sodbe, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

(3) Osebna služnost je pravica imetnika, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico in traja najdlje do imetnikove smrti (227. člen SPZ).

(4) Primerjaj Juhart, Tratnik in Vrenčur: Stvarno pravo, str. 594 in naslednja, enako pa tudi Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 878. (5) Primerjaj tudi VSL sodba I Cp 2276/2009. (6) Primerjaj Nina Betetto: Procesni institut sosporništva glede na učinke, Pravnik, št. 1-3, leto 1995. (7) Enako tudi Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 257. (8) Ker Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih stvarnega bremena ni urejal, so se vse do uveljavitve SPZ uporabljala določila ODZ.

(9) Primerjaj Juhart, Tratnik in Vrenčur: Stvarno pravo, str. 662 in naslednja, enako pa tudi Juhart in ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 1006.