Jedro

Ker nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo tožnik, bi moral zatrjevati (in nato dokazati) ne le, da je zaradi ravnanja devizne inšpektorice opustil pritožbo, marveč tudi, da bi pritožba pripeljala do zanj ugodne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 26.910,00 DEM (ki so mu bile zasežene z odločbo o prekršku P 16/98 z dne 27.5.1998), skupaj z zamudnimi obrestmi kot se priznavajo za vezane devizne vloge nad eno leto za čas od 27.5.1998. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 106.769,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2001. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v razlogih pa navedlo, da tožnik ni navedel pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi bila razvidna vzročna zveza med opustitvijo pritožbe (po tožnikovih trditvah naj bi bil vzrok škode v nedopustni izjavi devizne inšpektorice, da mu v primeru pritožbe ne bo vrnjen niti znesek 60.000,00 DEM) in nastalo škodo (z odločbo o prekršku odvzetim zneskom 26.910,00 DEM).

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da izida pritožbenega postopka ne more dokazovati drugače, kot z odločbo drugostopenjskega organa. Ker pa taka odločba ne obstaja, tega tudi ne more dokazati. Tisto, kar lahko dokaže, pa je izjava devizne inšpektorice, ko mu je zagrozila, da če se bo pritožil, vse do pravnomočnosti ne bo dobil vrnjenega niti preostalega zneska (60.000,00 DEM). Od tožnika torej ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bi s pritožbo uspel. Odločilno je to, da ga je devizna inšpektorica z nedopustnim ravnanjem odvrnila od vložitve pritožbe (tožnik, ki prava ni poznal, ji je seveda verjel). Tako je neutemeljen očitek sodišča druge stopnje, da ni navedel pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajala vzročna zveza med opustitvijo pritožbe in nastalo škodo. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da se je tožnik odpovedal pravici do pritožbe zgolj zato, da bi dobil vrnjenih 60.000,00 DEM (ki jih je nujno potreboval za nakupe v Nemčiji). Tudi v pritožbi je navajal, da bi mu sicer propadli vsi načrti glede adaptacije lokala ter da bi kaj več o teh okoliščinah lahko povedala priča Z. M. To pričo je tožnik predlagal že v tožbi, vendar sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. S tem mu je bilo onemogočeno dokazovanje trditev, za katere mu sedaj pritožbeno sodišče očita, da jih sploh ni navedel. Tožnik pa bi prav z zaslišanjem te priče dokazal vzročno zvezo med opustitvijo pritožbe in nastalo škodo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Predpostavka odškodninske obveznosti je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem povzročitelja (izjava devizne inšpektorice, da bo v primeru, če se bo zoper odločbo o prekršku pritožil, postopek trajal najmanj dve leti, in da mu v tem obdobju ne bo vrnjen niti znesek 60.000,00 DEM) ter nastalo škodo (prikrajšanje za znesek 26.910,00 DEM, ki je bil tožniku odvzet z odločbo o prekršku). Ker nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo tožnik, bi moral zatrjevati (in nato dokazati) ne le, da je zaradi ravnanja devizne inšpektorice opustil pritožbo, marveč tudi, da bi pritožba pripeljala do zanj ugodne odločbe. Škodo (ki je v tem, da je znesek 26.910,00 DEM ostal odvzet) bi bilo tako mogoče pripisati ravnanju devizne inšpektorice (ki naj bi z izjavo, da bo, če se bo tožnik zoper odločbo pritožil, postopek trajal najmanj dve leti, in da mu v tem obdobju ne bo vrnjen niti znesek 60.000,00 DEM, tožnika odvrnila od pritožbe) le ob nadaljnjem pogoju, da bi tožnik s pritožbo zoper odločbo o prekršku tudi uspel. Ker pa tega ni zatrjeval (kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, ni navajal, "da bi v tem primeru, če bi pritožbo vložil, z njo tudi uspel"), glede vzročne zveze ni zmogel niti trditvenega bremena. Zato manjka eden od elementov odškodninskega delikta (vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo), kar pomeni, da odškodninska obveznost tožene stranke ne obstaja (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89).

Čim je tako, je brez pomena revizijsko sklicevanje na izjavo devizne inšpektorice, češ da je bila nedopustna ter da je tožniku onemogočila pritožbo. Tožnik namreč ni zahteval povrnitve škode, ki bi mu jo povzročila zatrjevana kršitev pravice do pritožbe sama po sebi, marveč povrnitev premoženjske škode, ki mu ne bi nastala, če bi pritožbo vložil, in seveda ob nadaljnjem (hipotetičnem) pogoju, da bi z njo tudi uspel. Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da so tožnikove navedbe o vzročni zvezi tiste, s katerimi je zatrjeval, da se je odpovedal pravici do pritožbe samo zato, da bi takoj dobil vrnjenih 60.000,00 DEM, ki jih je nujno potreboval za adaptacijo in preureditev lokala, ter da bi več o tem lahko povedala priča Z. M., ki jo je predlagal že v tožbi. Ob pomanjkljivih trditvah o vzročni zvezi namreč ni potrebno zaslišanje priče glede dejstev, ki, četudi dokazana, sama po sebi, oziroma brez drugih, na vzročno zvezo nanašajočih se dejstev, ne bi substancirala zahtevka. Končno je treba zavrniti še revidentovo stališče, da "že samo z neugoditvijo zaslišanja te priče, je bilo tožeči stranki onemogočeno dokazovanje v očitani smeri, torej da tožnik ni navedel pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi bila razvidna vzročna zveza med opustitvijo pritožbe in nastalo škodo". Sodišče namreč ni preiskovalni organ, da bi za eno ali drugo stranko izvajalo informativne dokaze, katerih funkcija bi bila v zbiranju informacij, na podlagi katerih bi stranka šele postavila svoje trditve. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prim. 1. odstavek 7. člena in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je namreč namen dokazovanja ugotavljanje resničnosti trditev strank.

Ker tako ni podana očitana kršitev postopka in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.