Jedro

14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni ustavilo postopek glede prekrška po šesti alineji prvega odstavka 37.b člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ker prekršek ni dokazan ter v zvezi s tem ustrezno spremenilo odločitev o sankciji in stroških. V preostalem delu pa je zahtevo storilke za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Zoper sodbo se storilka pritožuje. Sodišče je zavrnilo ugovore storilke z utemeljitvijo, da je bilo o istih vprašanjih historičnega dogodka že pravnomočno odločeno v postopku zoper neposrednega storilca. Tako stališče je nevzdržno, saj storilka v tem postopku ni mogla sodelovati. Sodišče ji je na ta način odvzelo pravico do samostojnega in učinkovitega sodnega varstva. Postopek je bil kršen tudi zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem predlagane priče A. A. , ki bi lahko neposredno izpovedal o okoliščinah meritev, stanju vozila in dogajanju na kraju samem, pa tudi o tem, da je pravna oseba izpolnila dolžnost seznanitve. Sodišče je namreč napačno uporabilo 14. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), tako glede narave odgovornosti (ta je krivdna), glede standarda dolžnega nadzora in glede akcesornosti in samostojnosti (sodišče ni ugotavljalo lastne krivde pravne osebe). Izrečena denarna kazen v višini 7.000,00 EUR pa je glede na okoliščine primera nesorazmerna in drastično previsoka. Storilka predlaga ustavitev postopka oziroma razveljavitev sodbe in dodelitve zadeve v reševanje drugemu sodniku.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Storilka je v zahtevi za sodno varstvo (poleg ostalega) trdila, da niso bili podani znaki očitanih prekrškov, za katere je bil neposredni storilec spoznan za odgovornega. Podala je ustrezne navedbe in zanje predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje navedb in dokazanih predlogov ni upoštevalo, ker se je postavilo na stališče, da je o obstoju prekrška že pravnomočno odločeno v postopku zoper neposrednega storilca in da je sodišče na ugotovitev obstoja prekrška vezano.

5.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je tako stališče v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic in z ustavno pravico do sodnega varstva. Storilka namreč v postopku zoper neposrednega storilca ni sodelovala in ni imela možnosti, da se o očitkih izjavi. 14. člen ZP-1 sicer res določa tako imenovano pridružitveno odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, vendar ta določba pravni osebi ne odvzema pravice do izjave glede prekrška, ki se navsezadnje dejansko očita njej. Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZP-1 je namreč sodišče vezano le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja, ne pa tudi na pravnomočno sodbo o prekršku. Ob ustavno skladni razlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 bi po mnenju pritožbenega sodišča zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati izjavo pravne osebe in se do njenih navedb in dokaznih predlogov glede obstoja prekrška opredeliti.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (peti odstavek 163. člena ZP-1). Pri tem ni našlo nobenih razlogov za dodelitev zadeve drugemu sodniku.