Jedro

Zgolj iz indicev, da je toženec pomagal toženki pri dogovorih o sklenitvi in prenehanju najema, plačevanju najemnine in pri reklamaciji stvarnih napak stanovanja, ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati, da je toženec vzel in si prilastil iz stanovanja odtujeno pohištvo in opremo, oziroma da je toženki pomagal ali jo napeljeval k odtujitvi ali ji pomagal, da je ne bi odkrili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko za plačilo odškodnine v višini 15.873,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 dalje, zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prvi toženi stranki povrniti 1.114,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Meni, da je prvo sodišče napačno zaključilo, da ne obstaja dejanski stan iz 186. člena OZ ter zmotno navedlo, da tožnica ni navedla, kakšno vlogo naj bi imel prvi toženec pri samem škodnem dogodku. Tožnica je namreč že v tožbi poudarila, da toženčevo vlogo utemeljuje sklenjena najemna pogodba v obliki notarskega zapisa, na podlagi katere je v stanovanju tudi bival, da se je z nekdanjim možem tožnice dogovarjal glede najema in bil z njim v času trajanja najema v stalni telefonski korespondenci. Tožnica meni, da je ključni dokaz, da je toženec sodeloval in pomagal pri izpraznitvi in odtujitvi pohištva in opreme iz stanovanja, toženčevo sporočilo njenemu nekdanjemu možu, da so ključi vrnjeni in da je stanovanje prazno. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi zatrdila, da na podlagi listin in predlaganih dokazov izhaja, da je toženec pomagal pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in s tem k nastanku tožničine škode. Večinska sodna praksa in pravna teorija štejeta za odgovorno osebo ne le storilca kaznivega dejanja, temveč tudi vsako osebo, ki je odgovorna za škodo. Navaja, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je imel toženec ves čas glavno vlogo pri vsem v zvezi z najemom tožničinega stanovanja. Za predmetni postopek ni relevantno, ali je bil prvi toženec v kazenskem postopku obravnavan kot storilec, pomagač ali napeljevalec. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da toženec v stanovanju ni stalno prebival. Zakaj policija ali tožilstvo ni sumilo oziroma obtožilo kaznivega dejanja tudi prvega toženca, za predmetni postopek ni relevantno, saj vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti in povezano s tem se drugače presoja, ali je podan dejanski stan tudi za toženčevo solidarno odgovornost k nastanku tožničine škode. Ni res, da bi tožnica v zvezi s tožencem navajala samo dejstva, ki kažejo na njegovo pomoč toženki v zvezi z najemom, ne pa tudi na pomoč pri samem škodnem ravnanju. Sodišče prve stopnje je pri tem v celoti spregledalo, da je toženec zaslišan kot priča v kazenskem postopku potrdil, da je bil pri izselitvi in pakiranju stvari poleg, kot je tudi spregledalo pisno izpovedbo R. F., da se je toženec z njim dogovarjal glede prenehanja najemnega razmerja in primopredaje ter izpraznitve stanovanja. Toženec je v tem postopku izrecno pojasnil, da je ključe stanovanja osebno želel predati R. F., pa mu je ta po SMS sporočil, da naj jih pusti pod žaluzijami, vendar jih tam ni bilo. R. F. je tožničina ključna priča. Zato je tožnica večkrat predlagala, da se ga zasliši. Kljub temu pa ga sodišče ni zaslišalo, zaradi česar dejansko stanje ni v celoti in popolnoma razčiščeno. Ob priliki zaslišanja priče R. F. bi se razčistilo tudi vprašanje bivanja toženca v stanovanju, o grajanju napak stanovanja in o pogostnosti in intenzivnosti stikov med tožencem in R. F. Prav tako bi priča vedela povedati o razlogih, zakaj se toženec ni stalno prijavil na naslov stanovanja.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče R. F. sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V skladu z določbo 236. člena ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Stranka mora torej natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz lahko služil ugotovitvi določenega dejstva (tako imenovano substanciranje dokaznega predloga). Iz 1. točke tožbene trditvene podlage bi posredno izhajalo, da naj bi navedena priča pojasnila vse okoliščine v zvezi z najemom stanovanja s strani toženih strank. Da je imel toženec določeno vlogo pri dogovorih o sklenitvi in prenehanju najemne pogodbe ter plačevanju najemnine, med pravdnima strankama ni sporno, saj je navedeno v svoji izpovedbi potrdil sam. Neprerekanih oziroma priznanih dejstev pa ni treba dokazovati.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge, zaradi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da toženec ni bil najemnik stanovanja, iz katerega so bili odtujeni predmeti, niti povezana oseba družbe, ki je bila najemnica stanovanja; - najemnica stanovanja je bila družba, katere toženka je bila njena direktorica; - sporno pohištvo in opremo je vzela in si prilastila toženka, za kar je bila pravnomočno obsojena v kazenskem postopku; - toženec je bil v partnerskem odnosu s toženko in je stanovanje (občasno) tudi uporabljal; - toženec se je vse v zvezi z najemom (o najemu, prenehanju najema, plačevanju najemnine, grajanju stvarnih napak stanovanja) dogovarjal z bivšim možem tožnice; - toženec v kazenskem postopku ni bil obravnavan kot sostorilec, pomagač ali napeljevalec.

8. Glede na zgornje ugotovitve se kot materialnopravno pravilna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala in dokazala dejanskega stana iz prvega, drugega oziroma tretjega odstavka 186. člena OZ.

9. Uporaba materialnega prava v pravdnem postopku je zamejena s pravočasnimi trditvami pravdnih strank. Sodišče namreč lahko odločbo opre samo na dejstva, ki so jih navedle stranke. Tožbeni zahtevek mora tožnica zato utemeljiti z dejstvi. Trditveno in dokazno breme glede protipravnost ravnanja (so)povzročitelja škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem (so)povzročitelja in škodo, kot elementi odškodninske odgovornosti, je bilo na tožnici. Tožnica je v trditveni podlagi predvsem povzemala relevantno pravno podlago, ne da bi pri tem navajala konkretno pravno odločilno dejansko podlago, ki bi bila relevantna v obravnavani zadevi, torej, kakšno vlogo naj bi imel toženec pri samem škodnem dogodku, oziroma na kakšen način naj bi toženec konkretno sodeloval skupaj s toženko pri prilastitvi v tožbi navedenih spornih predmetov, oziroma kako in na kakšen način naj bi skupaj s toženko vzel in si prilastil sporno pohištvo in opremo, ali toženko napeljeval k storitvi dejanja, oziroma ji pomagal, da je ne bi odkrili.

10. Zgolj iz indicev, ki jih tožnica ponavlja še v pritožbi, da je toženec pomagal toženki pri dogovorih o sklenitvi in prenehanju najema, plačevanju najemnine in pri reklamaciji stvarnih napak stanovanja, pa ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati, da je toženec vzel in si prilastil iz stanovanja odtujeno pohištvo in opremo, oziroma da je toženki pomagal ali jo napeljeval k odtujitvi ali ji pomagal, da je ne bi odkrili. Tudi v pritožbi večkrat zatrjevano dejstvo, da je toženec bivšemu možu tožnice sporočil, da je stanovanje izpraznjeno in se z njim dogovarjal glede izročitve ključev stanovanja in vračila varščine, ne daje podlage za sklepanje, da si je toženec pohištvo in opremo protipravno prilastil. Tudi navedba, da naj bi bil toženec zraven pri izselitvi iz stanovanja in je pakiral stvari (katere?), ter bivanje toženca, bodisi občasnega bodisi stalnega, kot uporabnika tega stanovanja (nenazadnje iz zaslišanja toženca v kazenskem postopku izhaja, da naj bi stanovanje uporabljala tudi mati toženke) še ne daje podlage za zaključek, da je bil izpolnjen kateri izmed dejanskih stanov iz 186. člena OZ.

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo je bil po presoji pritožbenega sodišča nepotreben, saj v ničemer ni pripomogel k rešitvi, zato je tudi toženec dolžan nositi svoje stroške pritožbenega postopka (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.