Jedro

Kapitalskega deleža ni mogoče upoštevati kot dela premoženja družine, če je upravni organ pred tem pri ugotavljanju višine vseh dohodkov upošteval tudi dohodek, ki izvira iz imetništva kapitalskega deleža.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 60202-14/2010-2 z dne 12. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnica v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 za svojega otroka A.A. dolžna plačevati 80 % cene programa v vrtcu ..., razliko v višini 20 % cene programa pa krije Mestna občina Ljubljana. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka na podlagi vloge za znižano plačilo vrtca in v skladu z 32. a členom Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96 in naslednji, v nadaljevanju ZVrt) ugotovila, da družina razpolaga s premoženjem iz naslova kapitalskih naložb oziroma poslovnih deležev, ki presega 210.000,00 EUR. Zaradi tega se plačilo, določeno na podlagi ugotovljenega bruto dohodka družinskega člana, ki tožnico sicer uvršča v 2. plačilni razred, poveča za šest plačilnih razredov. Pri tem plačilo staršev ne sme presegati osmega plačilnega razreda, to je 80 % programa vrtca.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in navedel, da je povprečni mesečni bruto dohodek na družinskega člana pritožnice v letu 2008 oziroma v zadnjih treh mesecih znašal 582,37 EUR, kar predstavlja 41,85 % povprečne bruto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v letu 2008. V skladu z lestvico iz 3. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (v nadaljevanju Pravilnik) se vlagateljica po kriteriju dohodka uvrsti v 2. plačilni razred. Nadalje je pritožbeni organ na podlagi določb 1. odstavka 32. a člena ZVrt, 1. odstavka 8. člena in 1. odstavka 9. člena Pravilnika preveril, ali je prvostopenjski organ neupravičeno štel premoženje podjetja B. d.o.o. med premoženje, s katerim razpolaga družina. Navaja, da je prvostopenjski organ kot vir podatkov o tekoči vrednosti kapitala upošteval podatke IBON za leto 2008, pri tem pa ugotovil, da družina razpolaga s premoženjem, katerega vrednost presega 210.000,00 kapitalskih naložb oziroma poslovnih deležev. To po določbi 6. odstavka 3. člena Pravilnika pomeni obveznost plačila staršev v višini 80 % cene programa.

Tožnica se ne strinja z izpodbijano odločbo in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo, ugodi njeni pritožbi in odpravi odločbo upravnega organa prve stopnje ter odloči, da je v relevantnem obdobju dolžna plačevati za otroka A.A. 30 % cene programa, razliko 70 % cene pa mora kriti Mestna občina Ljubljana. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi ter v celoti odpravi odločbo tožene stranke in odločbo organa prve stopnje ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se z odločitvijo, da je upravni organ upošteval vrednost kapitalskega deleža njenega moža v gospodarski družbi B. d.o.o. in štel, da gre za premoženje, s katerim razpolaga njena družina. Pri tem se sklicuje na določbo 4. alineje 32. a člena ZVrt, kjer je jasno določeno, da se kot premoženje družine ne upošteva premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka staršev oziroma družine. V obravnavani zadevi se družina preživlja skoraj izključno z osebnimi dohodki moža in očeta C.C., ki jih le ta prejema kot družbenik in direktor navedene gospodarske družbe. Ta namreč predstavlja premoženje, ki daje njeni družini dohodke, ki so bili v konkretnem primeru že upoštevani pri ugotavljanju dohodkov družine. Navedeno materialno stališče potrjuje tudi sprejeta sodna praksa upravnega sodišča, ki je že večkrat odločilo, da je treba določbo 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVrt v primeru, ko gre za poslovni delež v gospodarski družbi, ki daje dohodke, ki so se pri določanju dohodkov že upoštevali, uporabiti na način kot v primeru ostalega premoženja (stanovanje, avtomobil,...) in glede katerega Pravilnik v 4. odstavku 8. člena določa, da se ne upošteva na način iz 5. odstavka 3. člena Pravilnika. Na takšno nepravilno uporabo določbe ZVrt je tožnica opozorila tudi v pritožbi, glede česar pa se tožena stranka ni opredelila, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Podrejeno iz previdnosti pa nasprotuje tudi ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da vrednost premoženja tožničine družine presega 210.000,00 EUR. Ugotovitev tožene stranke, da vrednost premoženja tožničine družine presega 210.000,00 EUR je nepravilna, saj iz rednega izpiska iz sodnega registra za družbo B. d.o.o. izhaja, da v denarju izražena vrednost kapitalskega deleža tožničinega moža znaša le 83.459,00 EUR, kolikor znaša denarna vrednost vložka tožničinega moža v družbo. Da je takšen način ugotavljanja vrednosti kapitalskega deleža edino pravilen in ne način, ki ga je v izpodbijani odločbi uporabila tožena stranka, izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1485/2009 z dne 13. 5. 2010. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka materialno pravo nepravilno uporabila. Upravni organ prve stopnje je v postopku na podlagi pridobljenih podatkov IBON ugotovil, da kapitalski delež tožničinega moža in s tem delež družine v podjetju B. presega 210.000,00 EUR. V zadevi je sporno, ali je upravni organ ravnal pravilno, ko je upošteval navedeni kapitalski delež kot premoženje družine, ob tem, da tožnica zatrjuje, da to premoženje daje dohodke in sicer plačo in udeležbo pri dobičku, ki jih C.C. prejema kot družbenik in direktor gospodarske družbe B. d.o.o., ki so bili že upoštevani pri ugotavljanju dohodka staršev. Zato je sporno, ali je kapitalski delež tožničinega moža v navedenem podjetju dal dohodek, ki se je že upošteval pri ugotavljanju dohodka, zaradi česar se ne bi smel še posebej upoštevati kot premoženje družine.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica že v pritožbi navajala, da podjetje B. d.o.o. predstavlja za celo družino edino sredstvo za preživljanje in da bi moral organ upoštevati, da se premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka staršev, ne upoštevajo pri določitvi plačil za vrtec. Tožena stranka se do teh trditev ni opredelila, ampak je podrobneje kot prvostopni organ navedla, katero premoženje in dohodki so bili upoštevani pri izračunu tožničine obveznosti. Zaradi pomanjkljivih razlogov sodišče ne more preizkusiti v tožbi zatrjevane nepravilne uporabe 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVrt. Navedeno pa predstavlja kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

V skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZVrt se plačilo staršev za program vrtca določi upoštevajoč dohodek na družinskega člana in premoženje družine. Po 1. odstavku 32. a člena ZVrt se kot premoženje družine šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina, pri čemer se ne upošteva tisto premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka družine (4. alineja 2. odstavka istega člena). V skladu s Pravilnikom se kot premoženje družine štejejo tudi kapitalski deleži v gospodarskih družbah, ki jih imajo družinski člani in s katerimi razpolagajo na dan vložitve vloge za znižano plačilo vrtca (7. alineja 1. odstavka 8. člena). Sodišče se zato strinja, da kapitalskega deleža ni mogoče upoštevati kot dela premoženja družine, če je upravni organ pred tem pri ugotavljanju višine vseh dohodkov upošteval tudi dohodek, ki izvira iz imetništva kapitalskega deleža. Enako stališče glede razlage 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVrt in nedopustnem hkratnem upoštevanju dohodka, ki ga daje kapitalski delež in vrednosti kapitalskega deleža, je sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. U 194/2004 z dne 13. 1. 2006, v sodbi I U 1485/2010 z dne 13. 5. 2010 in v sodbi I U 746/2010 z dne 27. 10. 2010. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena). V zadevi namreč niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev o stvari v sporu polne jurisdikcije (1. odstavek 65. člena ZUS-1), saj sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ dopolniti dejansko stanje, določno navesti dohodke in njihove vire ter nato ponovno presoditi, ali je kapitalski delež v podjetju B. d.o.o. premoženje družine, za katerega ni treba uporabiti izjeme iz 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVRT.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena).