Jedro

Tožnica je tožencem kot uporabnikom dobavljala vodo, zato obstaja pogodbeno razmerje med njo in toženci, ne pa z upravnikom, ki je zgolj zastopnik toženih strank in kot tak ni stranka materialnopravnega razmerja.

Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od poteka osemdnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da od izvršilnih stroškov v znesku 17,93 EUR tečejo zakonske zamudne obresti od 17. 7. 2004 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožniki so dolžni kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe. Zaradi umika tožbe proti toženi stranki M. G. je sklep o izvršbi I 2004/07891 z dne 2. 7. 2004 razveljavilo in postopek glede nje ustavilo, prav tako je zaradi umika tožbe sklep o izvršbi razveljavilo nad zneskom 821,98 EUR s pripadki in v tem delu postopek ustavilo. Razsodilo je, da sklep o izvršbi I 2004/07891 z dne 2. 7. 2004 ostane v veljavi za M. L. za 7,00 EUR, za S. T. za znesek 170,00 EUR, za U. B. za znesek 52,17 EUR, za Đ. M. za znesek 256,74 EUR, za M. S. za znesek 80,45 EUR, za F. T. za znesek 33,38 EUR, za M. R. pa za znesek 23,00 EUR, za vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe dalje. Odločilo je, da sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v 3. odstavku izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 17,93 EUR. V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna pooblaščenki druge in sedme tožene stranke plačati pravdne stroške v višini 331,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka ter prva in druga tožena stranka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev (IV. in V. točka izreka sodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v stroškovnem delu spremeni. Ker tožnica s stroškovnikom pooblaščenke druge in sedme toženke ne razpolaga, ne ve, katere stroške ji je sodišče priznalo. Pooblaščenka tožencev ni zastopala vse do naroka, zato ji je sodišče priznalo previsoko nagrado za narok 11. 9. 2013. Prav tako se tožnica ne strinja z ugotovitvijo, da njen uspeh v pravdi znaša 11%, saj je na naroku spremenila tožbo zoper drugo in sedmo toženko in zoper njiju uspela v celoti.

4. Prva tožena stranka se laično pritožuje zoper sodbo, brez navedbe pritožbenega predloga. V pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev 2., 14. in 23., 153. in 156. člena Ustave RS. Poleg tega pri odločitvi ni upoštevalo, da je stroške vode, ki jih vtožuje tožnica, že plačala upravniku.

5. Druga tožena stranka se pritožuje zoper I., drugo alinejo III. in IV. točko sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in objektivne spremembe tožbe ne dovoli, sodbo pa v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na drugega toženca, zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ker je tožnica na naroku dne 11. 9. 2013 tožbeni zahtevek tako zmanjšala, da ni presegal 2.000,00 EUR, bi moralo sodišče postopek voditi po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 449. člena ZPP. Tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj ima že pravnomočen sklep o izvršbi za izterjavo zneska 5.331,24 EUR za isto terjatev, kar pomeni, da je z izdajo sodbe za isto stvar pridobila dva izvršilna naslova. Sodišče je v IV. točki izreka sklep o izvršbi v ostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa je sklep o izvršbi razveljavilo tudi zoper dolžnike, ki ugovora niso vložili ter posledično odločalo preko mej postavljenega zahtevka. Tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage za utemeljenost svoje terjatve. Na naroku dne 11. 9. 2013 ni predložila dogovora etažnih lastnikov o delitvi stroškov, niti pogodbe o upravljanju, temveč enostransko listino, zato je njena dokazna podlaga pomanjkljiva. Prav tako sodišče ni navedlo pravne podlage, iz katere bi izhajala zaveza tožene stranke plačati stroške vode.

6. Tožeča stranka na pritožbi tožencev ni podala odgovora. Prav tako toženci na pritožbo tožeče stranke niso odgovorili.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožbi tožencev nista utemeljeni.

8. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

O pritožbi tožnice

9. Pritožbeni očitek, ki graja odločitev v zvezi s povrnitvijo izvršilnih stroškov tožnice, ni utemeljen. Do skrčitve zahtevka je tožnica s svojim zahtevkom po višini uspela z 11% (in sicer s 615,74 EUR od 5.331,24 EUR). Glede na to, da so upniku v postopku izvršbe nastali stroški v višini 39.200,00 SIT oz. 163,58 EUR, je sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnice sklep o izvršbi glede plačila izvršilnih stroškov pravilno vzdržalo v veljavi za 17,93 EUR. Utemeljen pa je očitek pritožbe, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od poteka osemdnevnega paricijskega roka od vročitve sklepa o izvršbi, in sicer od 17. 7. 2004. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, tako da je v IV. točki izreka sodbo spremenilo in je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov od 17. 7. 2004 dalje do plačila (358. člen ZPP).

10. Okoliščino, da je tožnica zahtevek skrčila na zadnjem naroku po devetih letih pravdanja, pri čemer je uspeh tožnice do skrčitve zahtevka znašal 11%, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. V skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZPP je utemeljeno odločilo, da je tožnica, ki je uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki.

11. Odmera nagrade pooblaščenke druge in sedme tožene stranke je razvidna iz stroškovnika v spisu, zato jo je moč preizkusiti ter ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je imela tožnica možnost vpogledati v stroškovnik, zato zgolj pavšalen očitek o nepravilni odmeri pravdnih stroškov ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v skladu z določilom 41. člena Zakona o Odvetniški tarifi stroške postopka tožene stranke odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (1) in Zakonom o sodnih taksah. Očitek o previsoko odmerjeni nagradi za narok ni upravičen. Sodišče je pooblaščenki za narok dne 11. 9. 2013 pravilno priznalo nagrado v višini 400 točk ter povišico za 10% zaradi zastopanja dveh strank (9. člen Odvetniške tarife), urnino v višini 100 točk zaradi trajanja glavne obravnave od 12.30 - 13.40 ure (7. člen Odvetniške tarife), priznalo ji je tudi nagrado v višini 50 točk za vlogo z dne 26. 9. 2012 v skladu s 4. točko tarifne številke 19, materialne izdatke v višini 2% oz. 11,8 točk (tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife) ter stroške sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki so znašali 31,71 EUR.

O pritožbi drugega toženca

12. Pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi drugega odstavka 449. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje postopka ni vodilo po določbah, ki se uporabljajo za spore majhne vrednosti, ni upošteven, saj uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (458. člen ZPP).

13. Pritožbeni očitek, da je tožnica z izdajo navedene sodbe za isto terjatev pridobila dva izvršilna naslova, ni utemeljen, saj je bil sklep o izvršbi I 2004/07891 z dne 2. 7. 2004 za tožence razveljavljen in je bila zadeva glede njih odstopljena v pravdo, kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani IV I 2004/07891 z dne 21. 4. 2005. Prav tako ne drži, da izpodbijana sodba v IV. točki izreka razveljavlja pravnomočen sklep o izvršbi tudi glede preostalih dolžnikov, saj se IV. točka izreka nanaša zgolj na razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške, ne pa na plačilo glavnice.

14. S pritožbeno trditvijo, da je tožnica prepozno predložila listino, s katero je dokazovala višino terjatve (A13), pritožnik zatrjuje relativno bistveno kršitev iz 286. člena ZPP, kar ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

15. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje sledilo dokazno nepodprtim trditvam tožnice, pritožba napada ugotovljeno dejansko stanje, kar prav tako ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (458. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pravno podlago navedlo v zadnjem odstavku na 7. strani ter drugem odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe, in sicer gre za določilo drugega odstavka 25. člena Odloka o oskrbi z vodo (Ur. list SRS 11/87).

O pritožbi prvega toženca

17. Pritožbene navedbe, ki grajajo pasivno legitimacijo prvega toženca, so neutemeljene. Tožnica je namreč tista, ki je tožencem kot uporabnikom dobavljala vodo. Glede na tako dejansko stanje obstaja pogodbeno razmerje med tožnico in toženci, ne pa z upravnikom, ki je zgolj zastopnik toženih strank in kot tak ni stranka materialnopravnega razmerja (50. člen SZ-1, 118. člen SPZ).

18. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik zatrjuje obstoj kršitev določb Ustave RS (2., 14., 23., 153.,156), ostajajo zgolj na pavšalni ravni, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo. Dolžnost pritožnika namreč je, da konkretizirano opredeli ravnanje, za katerega ocenjuje, da je v nasprotju z veljavnim pravnim redom.

19. Pritožbi tožnice je sodišče prve stopnje delno ugodilo, v preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbi tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato je v skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Toženca, ki s pritožbama nista uspela, sta prav tako dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

21. O pritožbi je v skladu z določilom petega odstavka 458. člena ZPP odločala višja sodnica posameznica.

(1) Ur. list. RS 67/2003.