Jedro

V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji se grafični prikazi, s katerimi se prikazujejo podatki, ki se nanašajo na zemljiško parcelo, izdelajo na geodetskem načrtu. Po Pravilniku o geodetskem načrtu pa je treba pred prikazom mej zemljiških parcel v grafičnem prikazu, če podatki o mejah zemljiških parcel niso dovolj natančni, meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, torej da meja med spornimi parcelami ni urejena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Škofja Loka št. 351-411/2009 z dne 1. 4. 2011 in 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-129/2011-16-MP z dne 3. 8. 2011 v delu, ki se nanaša na dopolnitev odločbe Upravne enote Škofja Loka št. 351-411/2009 z dne 1. 4. 2011, se odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A. in B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila gradnjo 3. podetape 1. faze Poljanske obvoznice Škofja Loka (R1-210/1110) na odseku Ljubljanska cesta – predor v tam navedenem obsegu in pogojih. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je načrtovana gradnja v skladu z določili Odloka o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice Škofje Loke (R1-210, odsek 1078, R1-210, odsek 1110) - v nadaljevanju LN, da so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor na predmetnih zemljiščih pravico graditi. Navaja še, da je v postopek vključila tudi druge stranke, med njimi tožnika. V nadaljevanju odgovarja na tožnikovo pripombo o gradnji med profili P35 in P40 s pojasnilom, da je bila v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za 2. in 4. podetapo 1. faze gradnje Poljanske obvoznice zahteva za gradnjo med profiloma P35 in P36 res zavrnjena, ker investitor ni razpolagal z dokazilom o pravici graditi na tem delu terase. Vendar je investitor v tem postopku predložil dokazilo o pravici graditi, postopek za gradnjo med profili P36 in P40 pa je bil zaradi umika zahteve v tem delu ustavljen, zato ne gre za ponovno odločanje o isti zadevi. Zavrnil je tudi očitke, da so predmet gradnje tudi tožnikova zemljišča parc. št. 952 in 72 k.o. ... Glede urejenosti mej navaja, da so bila v postopku razlastitve tožnikova zemljišča parc. št. 926/12 in 926/13, obe k.o. ..., prenesena na RS, zato je RS prevzela vsa s tem povezana tveganja. Kot pavšalne zavrača ugovore o neupoštevanju poplavne ogroženosti območja in dodaja, da je bilo v postopku pridobljeno vodno soglasje Agencije RS za okolje.

Upravni organ druge stopnje je dopolnil prvo alinejo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe z navedbo podatkov o čistopisu vodilne mape, tožnikovo pritožbo pa je zavrnil. Poudarja, da tožnik v tem postopku uveljavlja smiselno enake ugovore, kot jih je podal že v zvezi z gradnjo 2. in 4. podetape 1. faze Poljanske obvoznice, do katerih se je opredelilo že tudi Upravno sodišče v sodbi I U 5/2010 z dne 4. 3. 2010. Glede faznosti gradnje pojasnjuje, da se v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) lahko izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta gospodarske javne infrastrukture oz. za izvedbo posameznih gradbenih ali inštalacijskih del oz. tehnoloških naprav. Ker gre za gradnjo na podlagi LN etapnost gradnje ne vpliva na razlastitveni postopek. V nadaljevanju navaja, da je gradnja predvidena znotraj mej LN in ne posega v tožnikova zemljišča parc. št. 952 in 72 k.o. ... Tožnik ne pojasni, katere pravne koristi naj bi bile prizadete z gradnjo podpornega zidu, poleg tega pa tega ugovora ni navajal že v postopku na prvi stopnji, zato ga ni mogoče upoštevati. Zavrača tudi očitke, da pridobljeni čistopis PGD pomeni spremembo PGD, saj se s tem ne spreminja projektnih rešitev, temveč se zgolj usklajuje grafične risbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izdaja gradbenega dovoljenja za 3. podetapo ni v skladu s 35. členom LN, ki dopušča, da se obvoznica lahko gradi v največ treh fazah, medtem ko podetap ali celo delov podetap ne dopušča. Gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati niti v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZGO-1, saj pri tem veljajo omejitve, kot jih določa LN, ki je v razmerju do ZGO-1 specialni predpis. Drugačno tolmačenje LN in ZGO-1 bi pomenilo obid 35. člena LN in pravil ZGO-1, zlasti 56. in 62. člena. Po njegovem mnenju nedovoljenost izdaje gradbenega dovoljenja za podetape dokazuje tudi trditev B., da je delitev prve faze na podetape posledica dejstva, da investitorja nista uspela pridobiti vseh zemljišč. Dovolitev gradnje na ta način tudi neupravičeno prejudicira nadaljnje odločitve upravnega organa v še nedokončanih postopkih razlastitve zemljišč. Zato so mu kršene ustavne pravice do enakega varstva pravic, do učinkovitega pravnega sredstva in varstva zasebne lastnine.

V nadaljevanju navaja, da je bila gradnja obvoznice med profili P35 in P40 že predmet upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo 2. in 4. podetape 1. faze obvoznice. Upravni organ ne pojasni, kdaj naj bi bil za gradnjo med profili P36 in P40 izdan sklep o ustavitvi postopka, niti ni bil tožnik o tem obveščen. Zato ne more preizkusiti, ali toženka v tem delu gradnje vodi dva upravna postopka.

Iz načrta grafičnega prikaza območja poplavne varnosti je razvidno, da gradnja posega tudi na zemljišči parc. št. *72 in 952 k.o. ..., ki sta v tožnikovi lasti. Ker je del izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja tudi PGD, investitor za ti zemljišči ni izkazal pravice graditi. Če upravni organ ne šteje, da sta navedeni zemljišči predmet PGD, pa je izrek gradbenega dovoljenja nejasen in sam s seboj v nasprotju. Poleg tega je tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opozarjal na nepreglednost PGD, šele upravni organ druge stopnje pa je zahteval pripravo čistopisa PGD, zato tožnik ni mogel učinkovito varovati svojih pravic in pravnih koristi v postopku. Po mnenju tožnika (delni) čistopis dejansko spreminja vsebino PGD, saj ga je pritožbeni organ vključil v izrek izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Iz sprememb risb je razvidno, da je projektant brez pojasnil in podlag spreminjal mejo med tožnikovimi parcelami št. 948/1, 952 in *72, vse k.o. ..., in cesto parc. št. 1191/1 k.o. ..., tako da zdaj predvidena gradnja ne posega na tožnikova zemljišča. Za ugotovitev, ali gradnja posega v omenjena zemljišča, bi bilo zato treba ugotoviti pravilen potek meje med navedenimi parcelami. Gradnja torej očitno posega tudi na zemljišča izven mej LN. Sporna je tudi določitev območja za določitev strank. Prav tako iz parcelacijskega načrta št. 2007-0266, ki je priložen čistopisu PGD, ni razvidno, kdaj je bil narejen, niti ni pojasnjeno, kaj predstavljajo polne črte in črtkane meje.

Tožnik meni, da bi investitor zaradi številnih sprememb PGD (predvsem zadnje iz decembra 2009) moral pridobiti novo vodno soglasje, saj bo območje zaradi teh sprememb še bolj poplavno ogroženo. Prav tako je gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ker po dvanajstem odstavku 153. člena ZV-1 vodno soglasje preneha veljati, če v dveh letih od dneva, ko je postalo dokončno, ni bila začeta gradnja ali drug poseg v prostor. Enako velja tudi za ostala predpisana soglasja iz let 2005 in 2006. Tožnik še meni, da bi morala toženka postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekiniti do pravnomočnega končanja sodnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki zaradi ureditve meje. Navaja, da je dovoljeni obseg gradnje odvisen od dokončne rešitve mej med parc. št. 926/12, 926/13, 909/3 in 909/6 k.o. ... Odločitev o razlastitvi nepremičnin 926/12 in 926/13 k.o. ... namreč še ni pravnomočna, zato tožnik v zvezi s tem ugovorom izkazuje svoj pravni interes.

Opozarja, da so v 16. členu LN predvideni primeri, v katerih je mogoče graditi oporne zidove. Ker med temi primeri ni gradnje opornega zidu na jugovzhodnem delu krožišča na Suhi, je taka gradnja v neskladju z LN. S tem je toženka kršila materialno pravo, na kar mora drugostopenjski upravni organ paziti po uradni dolžnosti, zato so neutemeljeni očitki o pritožbenih novotah. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, naj sodišče gradbeno dovoljenje odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka A. v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove trditve, da je gradnja v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZGO-1 in pojasnjuje, da je gradnjo posameznih faz Poljanske obvoznice razdelila na več smiselno in prostorsko deljivih etap glede na financiranje, način gradnje, organizacijo gradbišča in glede na vodenje projekta, vse z namenom v prvi vrsti zagotoviti čim hitrejše reševanje problematike tranzitnega prometa skozi zgodovinsko zaščiteno mesto Škofja Loka. Navaja še, da tožnikova zemljišča niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Čistopis PGD je bil narejen v skladu s 16. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik). V čistopis je vnešena katastrska situacija, ki je skladna s katastrskim elaboratom št. 10/1, št. 2007-0266, junij 2005, dopolnjen 2007, in je bil priložen dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je digitalni kataster, ki je prikazoval digitalni prikaz mej, odstopal od dejanskega stanja na terenu, je investitor to uredil s terenskimi meritvami in dejanskimi prenosi mej v naravo. Iz teh podatkov pa izhaja, da gradnja ne posega na tožnikovi zemljišči parc. št. *72 in 952 k.o. ... V zvezi z mejo med parcelami št. 926/12, 926/13 in 909/3, vse k.o. ..., navaja, da je predmet gradnje le zemljišče parc. št. 926/12, ki meji z zemljiščem parc. št. 926/13, obe pa sta v lasti investitorja (pravnomočna sodba Upravnega sodišča RS I U 368/2011 z dne 30. 8. 2011). Zemljišče s parc. št. 909/3, ki je v lasti C.C., sploh ne meji na zemljišča, ki so predmet gradnje. Glede veljavnosti vodnega soglasja navaja, da je bilo to izdano za celotno PGD za gradnjo obvoznice in je investitor pričel z gradnjo v predpisanem roku, spremembe PGD pa na vodni režim rek ne vplivajo in so skladne z LN. Z LN je skladna tudi gradnja opornega zidu na jugovzhodnem delu krožišča. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka B. v svojem odgovoru na tožbo navaja enake razloge kot A. in prav tako predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka z izpodbijanima odločbama pravilno in zakonito izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo 3. podetape 1. faze Poljanske obvoznice Škofja Loka na odseku Ljubljanska cesta – predor.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da gradnja oz. izdaja gradbenih dovoljenj za podetape posameznih faz ni dovoljena, sodišče najprej poudarja, da je v sodbah I U 330/2009 z dne 7. 7. 2009 in I U 5/2010 z dne 4. 3. 2010 - ki se nanašata na gradnjo 2. in 4. podetape 1. faze Poljanske obvoznice Škofja Loka na odseku Ljubljanska cesta – predor - že zavrnilo tožnikova stališča, da je gradnja oz. izdaja gradbenih dovoljenj za podetape posameznih faz v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZGO-1 v zvezi s 35. členom LN. Navedeno stališče je bilo tudi predmet presoje Vrhovnega sodišča, ki je s sklepom X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011 odločilo, da določbe ZGO-1, ki urejajo izdajo več delnih gradbenih dovoljenj (drugi odstavek 67. člena ZGO-1) in določbe LN, ki določajo faze izvajanja gradnje obvoznice (35. člen LN), ne urejajo istega pravnega vprašanja. Glede na navedeno sodišče ponovno zaključuje, da določenost faz gradnje v LN ne zavezuje upravnega organa, da gradbena dovoljenja izdaja v določenem vrstnem redu ali celo le za celotno fazo. Morajo pa biti za delna gradbena dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji po ZGO-1, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da se z izdajo delnega gradbenega dovoljenja obide določbe 56. in 62. člena ZGO-1. V navedenih zadevah je sodišče tožniku tudi že pojasnilo, da izdaja (delnega) gradbenega dovoljenja po že sprejetem podzakonskem predpisu (LN), ki določa traso in pogoje za gradnjo Poljanske obvoznice, ne vpliva na uspešnost ugovorov v razlastitvenem postopku. Niti izdana delna gradbena dovoljenja ne vplivajo na tožnikovo pravico do pravnega varstva v teh postopkih, zato so neutemeljene tožbene trditve o kršitvah ustavnih pravic.

Tudi v zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami o ponovnem odločanju o isti upravni zadevi sodišče pritrjuje navedbam toženke, da tožnik v tem postopku z ugovorom, da ni bil seznanjen z umikom investitorjeve zahteve v drugem upravnem postopku, ne more uspeti. Pravilno je tudi toženkino stališče, da formalno pravnomočna odločba o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni ovira za novi postopek, če se je spremenilo dejansko stanje. Prvostopenjski upravni organ je pojasnil, da je bila zahteva za gradnjo med profiloma P 35 in P36 v okviru postopka gradnje 2. in 4. podetape obvoznice zavrnjena, ker investitor ni predložil dokazila o pravici graditi, kar pa je storil v tem postopku. Drugostopenjski upravni organ je te ugotovitve potrdil. Zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi verjelo toženkinim trditvam, da o isti upravni zadevi ne vodi že drugega postopka oz. da za sporno gradnjo ni bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Glede ostalih tožbenih ugovorov sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Glede na navedeno tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Javno korist v upravnem postopku je dolžan v prvi vrsti varovati upravni organ, ki je pristojen za odločanje, kar vključuje tudi odločanje na drugi stopnji (7. člen ZUP), ter državni tožilec in državni pravobranilec (prvi odstavek 45. člena ZUP, četrti odstavek 229. člena ZUP). Če torej oseba meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, mora dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu pa je predviden državni pravobranilec (18. člen ZUS-1).

Iz tožbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnik z ugovori glede gradnje opornega zidu pri gradnji krožišča, veljavnosti soglasij in urejenosti mej med zemljišči parc št. 926/12, 926/13, 909/3 in 909/6 k.o. ... varoval svoj pravni položaj, ki ga ima kot lastnik nepremičnin v območju za določitev strank. Glede na predhodno obrazloženo stališče sodišča tožnik ne uveljavlja svojega pravnega interesa, temveč javni oz. tuji interes, za kar nima podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP, zato sodišče teh ugovorov ni obravnavalo po vsebini. Tožnik z ugovori, s katerimi izpodbija ugotovitev, da so v zadevi za gradnjo izpolnjeni pogoji iz LN, in z ugovori o poteku veljavnosti soglasij namreč varuje le javni interes. Na odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati posplošeni ugovori o povečani poplavni ogroženosti, saj mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZGO-1 že v upravnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Prav tako tožnik z ugovorom, ki se nanaša na vprašanje urejenosti mej med zemljišči parc št. 926/12, 926/13, 909/3 in 909/6 k.o. ..., ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi, saj ni sporno, da ni (več) lastnik navedenih nepremičnin. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo nestrinjanje z razlastitvenim postopkom, saj to ni predmet tega upravnega spora. Sodišče še pripominja, da je iz elektronskega U vpisnika tega sodišča razvidno, da je bila tožnikova tožba zoper odločbo o razlastitvi (sodba I U 368/2011 z dne 30. 8. 2011) pravnomočno zavrnjena.

Sodišče pa se strinja s tožnikom, da je v zadevi sporno, ali so podane okoliščine, ki bi lahko vplivale na izkazanost pravice graditi, saj tožnik zatrjuje, da je sporna gradnja dovoljena tudi na nepremičninah parc. št. *72 in 952 k.o. ..., ki so v lasti tožnika. Sicer ne drži, da navedba podatkov o čistopisu v izreku gradbenega dovoljenja spreminja vsebino tega gradbenega dovoljenja, ker s projektno dokumentacijo (in s tem ne z njenim čistopisom) vsebine gradbenega dovoljenja ni mogoče dopolnjevati oz. spreminjati, saj je ta kot del gradbenega dovoljenja le strokovno-tehnični pripomoček, ki je namenjen izvajalcu pri gradnji objekta na tistih nepremičninah, ki so v izreku gradbenega dovoljenja izrecno navedene (tako sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 406/2008 z dne 8. 12. 2010). Vendar pa tožnik v tožbi po vsebini zatrjuje še, da meja med tožnikovimi nepremičninami parc. št. 948/1, 952 in *72, vse k.o. ..., ter cesto parc. št. 1191/1 k.o. ... ni urejena, zaradi česar meni, da bo gradnja potekala tudi po njegovih zemljiščih. Meni tudi, da risbe v projektu ne odražajo resničnega stanja o poteku meje med spornimi parcelami. Pritožbeni organ je tožnikove navedbe zavrnil, ker da je gradnja predvidena v mejah LN in ne posega izven zemljišč, ki so navedena v izreku gradbenega dovoljenja. To je pritožbeni organ presodil po vpogledu v katastrski elaborat 10/1 št. načrta 2007-0266 iz junija 2005, dopolnjen 2007, ter po pridobitvi čistopisa PGD.

Na podlagi take obrazložitve in zgolj splošnih navedb, da je čistopis izdelan v skladu s 16. členom Pravilnika, pa sodišče ne more preizkusiti tožbenih trditev, s katerimi tožnik smiselno izpodbija skladnost grafičnih risb v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja s podatki zemljiškega katastra. Pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe namreč ne pojasni, ali je projekt izdelan tudi v skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika, po katerem se grafični prikazi, s katerimi se prikazujejo podatki, ki se nanašajo na zemljiško parcelo, izdelajo na geodetskem načrtu. Posledično se pritožbeni organ tudi ni opredelil do določb Pravilnika o geodetskem načrtu, po katerem je treba pred prikazom mej zemljiških parcel v grafičnem prikazu, če podatki o mejah zemljiških parcel niso dovolj natančni, meje urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (tretji odstavek 4. člena).

Tožnik namreč zatrjuje ravno to, torej da meja med spornimi parcelami ni urejena. Tudi investitor v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je digitalni prikaz meje v katastru odstopal od stanja v naravi, kar je uredil s terenskimi meritvami in dejanskimi prenosi meje v naravo. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb in podatkov v upravnih spisih pa ni razvidno, da bi tak postopek za ureditev meje tekel pred pristojnim organom. Če meja ni določena, pa ni mogoč zaključek, da gradnja ne posega na tožnikova zemljišča. Glede na navedeno je okoliščina o poteku meje za zemljišča, v katerih se gradnja dotika tožnikovih nepremičnin, bistvena za odločitev v obravnavani zadevi. Obrazložitev v izpodbijanih odločbah iz navedenih razlogov sodišču onemogoča presojo, ali gradnja posega tudi v tožnikova zemljišča in če da, ali je investitor za ta zemljišča izkazal pravico graditi. To pomeni, da izpodbijano gradbeno dovoljenje ni obrazloženo tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče pripominja, da glede na obliko izreka gradbenega dovoljenja, tega ni moglo odpraviti le v spornem delu, tj. v delu, v katerem se gradnja dotika tožnikovih zemljišč parc. št. *72 in 952 k.o. ..., zato je gradbeno dovoljenje odpravilo v celoti.

K II. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR povečani za 20% DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodna taksa bo tožniku v skladu s c točko Opombe 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.