Jedro

V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obsojenec kot policist pridobil oziroma zbral iz računalniške zbirke podatkov o stalno in začasno prijavljenih fizičnih osebah, vodene pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, osebne podatke, ki se nanašajo na M.V. in A.J., čeprav za to ni imel nobene podlage v uradni, na zakonu temelječi delovni nalogi ter da jih je v nasprotju z zakonom uporabil v svoje osebne namene, tako da jih je sporočal M.V. V tako opisanem obsojenčevem ravnanju so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni S.Č. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.09.1999 obsojenega S.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 3. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 154. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenega S.Č. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da obsojencu dejanje, za katero je bil obsojen, sploh ni bilo dokazano in tudi sicer nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Poudarja, da je obsojenec v zbirko osebnih podatkov vpogledal v skladu s svojimi pooblastili. Prav tako po mnenju vložnika ni dokazano, da je obsojenec katerikoli podatek sporočil M.V., saj da ta ni znala pojasniti, kaj natančno naj bi ji obsojenec sploh rekel, pri čemer pa da si je izmislila, da ji je povedal, kaj sta z A.J. počela, čeprav takih podatkov v računalniški bazi MNZ sploh ni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe in mu prizna vse stroške zastopanja.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da jo je zagovornik sicer vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pa da je zahtevo utemeljil zgolj z navedbo, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca iz takih navedb v zahtevi izhaja, da vložnik z zahtevo izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Zato je zahteva po mnenju vrhovnega državnega tožilca neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te trditve pobliže ne opredeli. Prav tako v zahtevi ne obrazloži, katerega zakonskega znaka kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena KZ opis dejanja ne vsebuje.

Temeljno obliko kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 1. odstavku 154. člena KZ stori tista oseba, ki v nasprotju z zakonom uporabi osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Kaznivo dejanje po 3. odstavku iste zakonske določbe pa stori uradna oseba, ki z zlorabo svojega položaja ali pravic pride do teh podatkov in jih nato na kakršenkoli način uporabi (jih izroči drugi osebi, jih objavi in podobno).

Varstvo osebnih podatkov je bilo v času storitve kaznivega dejanja urejeno v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 8/90 in 19/91). Zbirka podatkov je bila po 3. točki 1. odstavka 3. člena tega zakona namenjena za opravljanje nalog iz okvira ali v zvezi z dejavnostjo upravljalca zbirke ali drugega uporabnika podatkov. Po določbi 1. odstavka 8. člena pa so se osebni podatki smeli zbirati, obdelovati, shranjevati in posredovati samo za namene, določene v zakonu, ali za namene, razvidne iz privolitve posameznika in niso smeli biti uporabljeni na način, ki ni združljiv s temi nameni.

V opisu kaznivega dejanja je navedeno, da je obsojenec kot policist pridobil oziroma zbral iz računalniške zbirke podatkov o stalno in začasno prijavljenih fizičnih osebah, vodene pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, osebne podatke, ki se nanašajo na M.V. in A.J., čeprav za to ni imel nobene podlage na uradni, na zakonu temelječi delovni nalogi ter da jih je v nasprotju z zakonom uporabil v svoje osebne namene, tako da jih je sporočal M.V. V tako opisanem obsojenčevem ravnanju so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, ne le glede oškodovanega A.J., marveč tudi glede oškodovanke M.V., kateri je obsojenec v nasprotju z zakonskimi določbami, naštetimi v opisu dejanja, take podatke sporočil. S trditvami v zahtevi, da je obsojenec preverjal osebne podatke o M.V. in A.J. v skladu s svojimi pooblastili in da je s tem seznanil tudi takratnega predstojnika D.L., kar da je ta kot priča tudi potrdil, ter da ni dokazano, da je obsojenec katerikoli podatek sporočil priči M.V., obsojenčev zagovornik podaja lastno dokazno presojo, ki se glede odločilnih dejstev razlikuje od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v pravnomočni sodbi. Tudi ko se vložnik sklicuje na sicer nezavezujoče mnenje Ministrstva za pravosodje - Urada za pripravo zakonodaje in evropske zadeve z dne 08.03.1999, izhaja iz podmene, da s pregledovanjem osebnih podatkov, ki so bili izven vsebine naloge, ki pa da jih obsojenec ni uporabil, ta še ni zlorabil uradnega položaja. S takimi navedbami obsojenčev zagovornik v zahtevi ponuja zgolj lastno dokazno oceno in zato po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Zahtevo je obsojenčev zagovornik vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.Č., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP je glede na tak izid obsojeni S.Č. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.