Jedro

S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka.

Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi je valutna klavzula dovoljena. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule. Te pa, kot je že povedano, glede na določbo 5. člena zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato tudi ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabljala pri odločanju o tolarskem zahtevku na izpolnitev obveznosti pri kateri je bila dogovorjena valutna klavzula.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost za 2.374,67 DEM obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1989 dalje do plačila. Toženima strankama je naložilo v plačilo tudi stroške postopka v znesku 10.420,70 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je posebej navedlo, da pomeni odločitev sodišča prve stopnje o plačilu "zakonitih zamudnih obresti" plačilo obresti, ki veljajo za devizne vloge na vpogled.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili toženi stranki pravočasno revizijo v kateri sta uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta povsem ignorirali odločitev revizijskega sodišča z dne 11.4.1991, ki je zavzelo stališče, da je potrebno upoštevati določbo 395. člena ZOR. Uporaba 5. člena zakona o deviznem poslovanju pomeni kršitev načela, da zakoni ne morejo imeti retroaktivne veljave. V času nastanka obveznosti je bila valutna klavzula prepovedana. V obravnavanem primeru pa 5. člena zakona o deviznem poslovanju tudi zato ni mogoče uporabiti, ker je bila celotna kupnina dogovorjena v domači valuti. Ker nista sledili napotkom revizijskega sodišča, sta tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje kršili določbe ZPP in sicer 399. člen v zvezi s 1. odst. 377. člena. Tudi sklicevanje na nekatere odločbe vrhovnega sodišča ni sprejemljivo. Zlasti zato ne, ker je bilo v teh odločbah zavzeto stališče, da se valutna klavzula lahko uporablja le za razmerja, v katerih dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil pred uveljavitvijo novega zakona. Sklicevanje sodišč na splošna načela (15. člen ZOR), je v nasprotju z določbo 395. člena ZOR. Tudi določb 99. in 101. člena ZOR ni mogoče uporabiti. 395. člen ZOR je specialni predpis, ki bi ga sodišče v obravnavanem primeru moralo uporabiti. Ker ga ni, je materilano pravo zmotno uporabilo. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku pa naj zadevo obravnava drug sodnik.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da sta obe nižji sodišči kršili določbo 377. člena ZPP, ni utemeljena. Reviziji tožene stranke je bilo s sklepom revizijskega sodišča opr. št. II Ips 530/90, z dne 11.4.1991 ugodeno zato, ker je bilo revizijsko sodišče mnenja, da je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Odločitev nižjih sodišč je tudi materialnopravno pravilna. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da tožena stranka svoje obveznosti še ni v celoti izpolnila, ter da sta se pogodbeni stranki dogovorili za valutno klavzulo. Določba 395. člena ZOR je res vsebovala sankcijo za kršitev prepovedi, po kateri se obveznosti ne smejo glasiti na plačilo v tuji valuti. Onemogočala je valorizacijo obveznosti in s tem smiselno tudi preprečevala uporabo valutne klavzule. Republika Slovenija pa je z zakonom o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I, z dne 25.6.1991, t.j. po izdaji revizijskega sklepa opr. št. II Ips 530/90, z dne 11.4.1991, ki ga v reviziji omenja tožena stranka) na novo uredila devizno poslovanje. Na ta način ni prevzela v svoj pravni red prej veljavnega zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 85/89), ki je sicer že delno omilil režim razpolaganja s tujo valuto glede na ureditev po zakonu o deviznem poslovanju iz leta 1985 z dotedanjimi spremembami in dopolnitvami. Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi je valutna klavzula dovoljena. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule. Te pa, kot je že povedano, glede na določbo 5. člena zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato tudi ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabljala pri odločanju o tolarskem zahtevku na izpolnitev obveznosti pri kateri je bila dogovorjena valutna klavzula.

Ker je zaradi toženčeve delne neizpolnitve obveznosti sojenje padlo v čas, ko je že začel veljati zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije, je potrebno v tej zadevi uporabiti predpise v skladu z novo uzakonjenim pravnim redom. Odločitvi nižjih sodišč sta zato materialnopravno pravilni, revizija tožene stranke pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).