Jedro

Izpodbijana odločitev temelji tudi na izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, ki je bilo pridobljeno kljub temu, da je bil predujem zanj plačan po izteku s strani sodišča določenega roka (tretji odstavek 153. člena ZPP). Takšno postopanje bi lahko utemeljevalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa v konkretnem primeru ni podana, saj revidentu ni uspelo izkazati, da bi bila sodba brez tega mnenja zanj ugodnejša. Presoja procesnega dokaznega bremena v zvezi z višino izgubljenega dohodka v konkretnem primeru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izgubljeni dohodek), ki mu je nastala zaradi delovne nesreče iz leta 1994, ko se je poškodoval kot rudar. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati 3.017,40 EUR (točka 3a izreka), 3.188,11 EUR (točka 3b izreka) in 435,02 EUR (točka 3c izreka), in še, da mu mora v bodoče plačevati mesečne zneske po 25,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. v mesecu za pretekli mesec, pri čemer prvi znesek zapade v plačilo 1. 10. 2008 (točka 3d izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 4 izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in njegovi (pri)tožbi v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške. Ne strinja se z oceno, da je dokazal le 60 % vzročno povezanost nesreče z njegovo delovno nesposobnostjo, in meni, da je preostali del vzroka sodišče zmotno pripisalo njegovi bolezni. Opozarja, da se je med pravdo zamenjalo več sodnic, odločila pa je tista, ki ni sodelovala na glavni obravnavi (1. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Poleg tega je vprašljiva nepristranskost ene izmed teh sodnic (I. G.). Tožnik sicer na prvi stopnji ni zahteval njene izločitve, je pa ugovarjal njeni postavitvi za sodnico v konkretni zadevi, ko je tudi navedel razloge za dvom v njeno nepristranskost (pred nastopom sodniške funkcije je bila zaposlena pri toženki). Ta ugovor bi moral biti obravnavan kot predlog za izločitev. Meni, da toženka ni pravočasno plačala predujma za izvedbo dokaza z izvedencem, zato njegovega mnenja sodišče ne bi smelo upoštevati (prvi odstavek 339. člena ZPP in 6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč bi moralo odločiti na podlagi tožnikovih dokazov, ki potrjujejo njegov izračun povprečnih plač. Sodba sodišča prve stopnje ni razumljiva, še posebej glede škode po juliju 2002. Njen izrek in obrazložitev sta v medsebojnem nasprotju, saj ni pojasnjeno, kako so izračunani zneski v točkah 3b in 3c izreka. Zavrnitev višjega zahtevka ni obrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je izbralo napačen način izračuna izpadlega dohodka in posledično napačno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Z njegove strani predlagani izračun je enostavnejši in pravilnejši, delodajalčevi podatki (drugače kot podatki, pridobljeni za izdelavo izvedenskega mnenja) pa ne puščajo dvomov o pričakovani plači in so ustreznejši od podatkov izvedenskega mnenja, kjer niso opredeljeni kriteriji izbora primerljivih delavcev.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči nižjih stopenj sta utemeljeno sledili oceni izvedenca medicinske stroke, da je tožnikovo nezmožnost za delo v večjem delu (60 %) pripisati obravnavani nezgodi, v preostalem delu (40 %) pa njegovi bolezni. Revident te presoje ne more izpodbiti s pavšalnim opozarjanjem na okoliščino, da bi bil še vedno sposoben za delo, če poškodbe ne bi bilo. Gre namreč za kumulativna vzroka in poškodba ne bi zmogla samostojno povzročiti tožnikove nesposobnosti za delo. Če tožnik ne bi imel psihičnih težav, bi bil kljub poškodbi sposoben za pridobitno delo (z omejitvami), kar mu je pojasnilo že pritožbeno sodišče. 8. Izpodbijana odločitev temelji tudi na izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, ki je bilo pridobljeno, čeprav je bil predujem zanj plačan po izteku s strani sodišča določenega roka (tretji odstavek 153. člena ZPP). Takšno postopanje bi lahko utemeljevalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP),(1) ki pa v konkretnem primeru ni podana, saj tožniku ni uspelo izkazati, da bi bila sodba brez tega mnenja zanj ugodnejša. Zmotno je revizijsko stališče, da bi odsotnost obravnavanega izvedenskega mnenja v konkretnem primeru avtomatično pomenila izpolnitev tožnikovega dokaznega bremena. Slednji je svoj (višji) izračun izgubljenega dohodka oprl na podatke svojega bivšega delodajalca o zaslužku enega primerjalnega delavca, ki pa jim je toženka konkretno ugovarjala (navedla je, da je bilo v pravdi, ki je med istima strankama tekla zaradi plačila izgubljenega dohodka za zgodnejše obdobje, ki se je pred umikom v tej pravdi celo deloma prekrivalo s tu obravnavanim obdobjem, ugotovljena bistveno nižja izguba, izračun pa je bil opravljen na podlagi podatkov za več primerjalnih delavcev; opozorila je tudi na možnost, da so v podatkih tožnikovega delodajalca zajeti tudi prejemki, ki ne sodijo v neto plačo). Tovrstnim ugovorom tožnik vsebinsko ni nasprotoval, zato se je dokazno breme glede višine izgubljenega dohodka znova vrnilo v njegovo sfero. V opisanem procesnem položaju bi torej tožnik moral predlagati postavitev izvedenca finančne stroke in zanj plačati predujem, in sicer ne glede na to, da je izvedenca predlagala (tudi) toženka. Tožnik je postavitev izvedenca sicer predlagal, a ker je tako kasneje ravnala tudi toženka, je sodišče založitev predujma (zmotno) naložilo le slednji. Posledično se tožnik ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je bil kljub neplačilu predujma izveden dokaz z izvedencem, katerega mnenje pomeni podlago tudi ugodenemu delu tožbenega zahtevka oziroma izpolnitev tožnikovega dokaznega bremena v istem obsegu.

9. Tožnik neutemeljeno nasprotuje opravljenemu načinu izračuna škode (izgubljenega dohodka). Kot je bilo pojasnjeno, je toženka zoper podatke tožnikovega delodajalca podala konkretne ugovore, na katere se tožnik ni odzval. Predvsem ni nasprotoval izboru oziroma primerljivosti delavcev, katerih dohodke je primerjal izvedenec, zato tega ne more storiti v reviziji (286. člen, prvi odstavek 337. člena in 372. člen ZPP). Tožnik glede na navedeno ne more uspeti z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na opustitev njegovega zaslišanja. Tudi sicer mu je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je bil ta dokazni predlog zavrnjen zaradi neopredeljene dokazne teme, o teh razlogih pa se revident ni izjasnil. Obrazloženo ni grajal niti stališč sodišča druge stopnje, ki je pritožbene očitke glede vzroka upokojitve in načina izračuna izgubljenega dohodka označilo kot nedopustne novote.

10. Ne držijo revizijske navedbe, da je na prvi stopnji odločala sodnica, ki ni sodelovala na naroku za glavno obravnavo. Drži sicer, da so bili ti naroki opravljeni pred različnimi sodnicami, vendar je sodnica, ki je o zadevi odločila, glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP opravila znova (list. št. 183–185 spisa). Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo pritožbene očitke o pristranskosti sodnice I. G., ki bi lahko utemeljevali le odklonilni razlog (6. točka 70. člena ZPP). Ker omenjena sodnica ni bila izločena in tudi ni izdala sodbe, ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Prav tako ni mogoče govoriti o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj tožnik (niti smiselno) ni zahteval izločitve. Njegova vloga, na katero se sklicuje v reviziji, ni opredeljen predlog za izločitev zaradi odklonilnega razloga, ki ga je razkril šele v pritožbi (72. člen ZPP). Izpodbijana odločitev je tudi povsem razumljiva in ustrezno obrazložena, brez notranjih nasprotij.

11. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012.