Jedro

V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre v konkretnem primeru za delavca na delovnem mestu prodajalca oziroma blagajnika, ki dnevno posluje z denarjem oziroma upravlja z delodajalčevim premoženjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, pa se upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 9. 11. 2018 kot nezakonite; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 11. 2018, temveč z vmesnimi prekinitvami še vedno traja; da mu je tožena stranka dolžna za čas do dneva odločitve sodišča prve stopnje z vmesnimi obdobji prekinitev priznati delovno dobo, ter mu do tega dne pri ZPIZ vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco; da mu je tožena stranka dolžna obračunati za čas od 12. 11. 2018 dalje z vmesnimi obdobji prekinitev pripadajoče nadomestilo plače z vsemi dodatki v vsakomesečnem znesku 1.534,17 EUR bruto, od njih odvesti in plačati vse prispevke ter vse dajatve, ter tožniku izplačati ustrezne mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila in da mu je tožena stranka dolžna obračunati za čas od 3. 12. 2018 dalje z vmesnimi obdobji prekinitve razliko v višini pripadajočega nadomestila mesečne plače pri toženi stranki z vsemi dodatki v mesečnem znesku 1.534,17 EUR bruto, ter tožnikove mesečne bruto plače pridobljene pri drugih delodajalcih, ter tožniku kot odškodnino izplačati ustrezne mesečne neto zneske v višini razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ne strinja se, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče je odločitev v tem delu oprlo zgolj na izpoved toženca, ki mu je nekritično sledilo. Napačna je presoja sodišča, da izrek prepovedi opravljanja dela tožniku zaradi organizacije dela in narave dejavnosti ni bil mogoč. Opozarja, da je že v prvi pripravljalni vlogi navedel in prikazal s podatki, da bi bil v primeru njegovega suspenza mogoč povečan obseg dela v zakonskih okvirjih. Organizacija delovnega procesa v drugi polovici novembra 2018 bi bila možna tudi ob njegovi odsotnosti. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Dejstvo, da mu tožena stranka ni izrekla suspenza, kaže, da zaupanje med njima ni bilo porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Sodišče je zmotno presodilo izpovedi prič, da toženec po ugotovljeni kršitvi ni spreminjal organizacije dela in urnika dela, da priče niso prejele nobenih posebnih navodil za nadziranje tožnika ter da toženec pričam ni omenil, da tožniku več ne zaupa. V kolikor bi toženec dejansko izgubil zaupanje v tožnika, bi to povedal drugim zaposlenim oziroma tožniku, pa tega ni storil. Sodišče je tudi napačno presodilo dejstvo, da je toženec tožniku za čas od 8. 11. do 10. 11. 2018 odobril dopust, saj je bila to izključno usluga tožniku, kar pa kaže, da zaupanje med njima ni bilo porušeno. Nadalje navaja, da je izredno odpoved prejel na zahtevo A. d. d. To potrjuje toženčeva izpoved, da niti ni vedel, da obstajajo različne vrste odpovedi in kakšne so med njimi razlike. Poleg tega je toženec izpovedal, da ima A. d. d. do takšnih prekrškov ničelno toleranco. Sodišče je napačno presodilo tudi dejstvo, da je tožnik po ugotovljeni kršitvi delal sam s študenti, četudi pod indirektno kontrolo. Če bi bilo zaupanje med njima zares porušeno, toženec ne bi dovolil, da tožnik sam dela s študenti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba opisanih pomanjkljivosti nima, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opredelilo se je tudi do bistvenih tožnikovih ugovorov v zvezi z izgubo zaupanja med pravdnima strankama. Razlogi sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami; ZDR-1), pa so jasni in prepričljivi, zato jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa z uveljavljanjem teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v bistvenem uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 9. 11. 2018 podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec na prodajnem mestu (bencinskem servisu) B. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala devet kršitev, ki so se v bistvenem nanašale na dvoje očitkov, in sicer, da je v različnih dneh strankam, ki so kupile in z gotovino plačale določeno storitev, v nasprotju z navodili delodajalca omogočil nakup določene storitve po akcijski ceni in jim s tem priznal popuste v različnih zneskih, do katerega stranke niso bile upravičene ter da v določenih dneh strankam, ki so kupile in z gotovino plačale blago v določeni vrednosti, ni izdal in vročil ustreznega računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v odprt, še nezaključen račun v maloprodajni aplikaciji za pripravo računa ter spremenil elemente računa tako, da je preko optičnega čitalnika evidentiral nepersonalizirano A. klub kartico zvestobe in neupravičeno znižal ceno artiklov ter šele nato izdal račun. S takšnim ravnanjem je ustvaril gotovinski višek.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik očitane kršitve storil in da je s takšnim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer interna navodila družbe A. d. d. in okrožnice, ki urejajo poslovanje s A. klub karticami, določila pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34. in 37. člen ZDR-1 (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS; št. 55/08 in nadalj.), zato je podan tudi utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik teh ugotovitev ne izpodbija, navaja pa, da ni podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka) in zato odpoved ni zakonita, kar pa ni utemeljeno.

10. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedi toženca glede izgube zaupanja v tožnika. V 29. točki obrazložitve sodbe je prepričljivo pojasnilo, zakaj je tožencu verjelo, da je bilo zaradi tožnikovih ravnanj zaupanje do tožnika popolnoma porušeno in da nadaljevanje dela s tožnikom ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče z razlogi soglaša. Toženec je pojasnil, da je zaradi tožnikovih ravnanj, še zlasti ob upoštevanju dela, ki ga je opravljal, zaupanje med njima popolnoma porušeno in da je tožnikovo ravnanje ogrozilo ugled in dobro ime toženca in njegovega poslovnega partnerja ter da ima tudi A. d. d. v zvezi s takšnimi kršitvami ničelno toleranco. Zato nadaljevanje dela s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre v konkretnem primeru za delavca na delovnem mestu prodajalca oziroma blagajnika, ki dnevno posluje z denarjem oziroma upravlja z delodajalčevim premoženjem in za katerega se je ugotovilo, da prav pri poslovanju s strankami in pri tem z denarjem ni ravnal tako, kot so od njega zahtevala interna navodila delodajalca. Od delavcev na delovnih mestih, na katerih ti prihajajo neposredno v stik z denarjem, pa se upravičeno pričakuje večja stopnja zaupanja.

11. Ob upoštevanju teže kršitve (da gre za hujšo kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja), narave dela, ki ga je opravljal tožnik (dnevno poslovanje z denarnimi sredstvi in premoženjem toženca), večjega števila kršitev, ki so ogrozile dobro ime ter ugled toženca in njegovega poslovnega partnerja in bi tožencu lahko povzročile tudi večjo premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter nekritičen odnos tožnika do kršitev, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec utemeljeno izgubil zaupanje v tožnika, zaradi česar delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

12. Tožnik je v postopku zatrjeval, da med njim in tožencem ni prišlo do izgube zaupanja, na kar kažejo določena ravnanja toženca, in sicer, da mu ni prepovedal opravljati delo, da mu od ugotovitve kršitev ni spremenil delovnih nalog in pooblastil ter da mu je še pred podajo izredne odpovedjo odobril koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje se je do navedenih ugovorov opredelilo v točkah od 30 do 33 obrazložitve sodbe in pravilno zaključilo, da ti niso utemeljeni in da navedena ravnanja toženca sama po sebi ne pomenijo, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno do mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče več nadaljevati. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka tožniku ni takoj prepovedala opravljanja dela blagajnika, ko je bila seznanjena z njegovo kršitvijo in je s tem počakala na izdajo izredne odpovedi, ne vpliva na presojo obstoja pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Glede na to, da je bilo pri tožencu zaposlenih le šest delavcev in nekaj študentov in ob upoštevanju delovnega časa (ki je bil od ponedeljka do petka od 5.30 do 22.00 ure, ob vikendih in praznikih pa od 6.00 oziroma 7.00 do 22.00 ure) pa se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tudi sicer izrek prepovedi opravljanja dela zaradi organizacije dela pri tožencu in narave dejavnosti niti ni bil mogoč.

13. Tudi dejstva, da toženec po ugotovljeni kršitvi ni spreminjal organizacije dela in urnika dela ter da zaposlenim ni omenil, da tožniku ne zaupa več (pisni izjavi C.C. in D.D. ter izpoved E.E.), ne pomenijo, da zaupanje toženca v tožnika ni bilo porušeno, kar je toženec v svoji izpovedi izrecno potrdil. Kot je pojasnil toženec, je imel s tožnikom ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogovor, v katerem ga je opozoril na kršitve in na podlagi katerega je tožnik uničil obe A. klub kartici, ki ju je uporabljal pri izvršitvi kršitev. Poudaril je, da je tožnika, kadar nista delala skupaj, indirektno nadziral preko aplikacije, ki omogoča nadzor nad uporabo kartic zvestobe. Okoliščina, da toženec tožnika ni nadziral preko ostalih zaposlenih, za presojo ni bistvena. Drugačnega zaključka glede izgube zaupanja med strankama pa ne utemeljuje niti dejstvo, da je toženec tožniku še pred izredno odpovedjo odobril dopust. Kot je prepričljivo pojasnil toženec, je tožniku odobril koriščenje letnega dopusta zgolj iz razloga, da bi tožnik lahko izkoristil čim več dopusta. Prav tako za presojo niso bistvene trditve tožnika, da naj bi bila izredna odpoved podana na zahtevo podjetja A. d. d. Ne nazadnje pa je tožnik sam potrdil, da je to zgolj njegova domneva.

14. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.