Jedro

Ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev po drugem odst. 376. čl. ZOR teče od tedaj, ko je škoda nastala. To pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v znesku 750.000,00 din z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan dne 21.10.1979 v toženkinem gostišču. S tožbo, ki jo je vložil dne 3.6.1986, je zahteval od toženke odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenskih sposobnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Sodišče je zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, ker je ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano v maju 1984. Tožnik je tedaj izvedel za obseg škode in se seznanil z dokončnim stanjem po poškodbi. Zato ob vložitvi tožbe njegova terjatev ni bila zastarana.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Prvostopno stališče o poteku zastaranja je štelo za napačno. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, veljajo za subjektivni zastaralni rok treh let (prvi odstavek, 376.čl. ZOR). Absolutni petletni zastaralni rok pa začne v vsakem primeru teči od dne, ko je škoda nastala, v tem primeru od 21.10.1979. Tožba z dne 3.6.1986 je vložena po preteku petletnega zastaralnega roka, zato je terjatev zastarana in je treba zahtevek zavrniti.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da se tožena stranka ni sklicevala na absolutno zastaranje. Ker je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, katerega pregon zastara v 10 letih, je bila tožba vložena pravočasno.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in zlasti opozarja, da se je izrecno sklicevala na absolutno zastaranje in da ni storila nobenega kaznivega dejanja. Predlaga, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijska trditev, da se toženka ni sklicevala na absolutno zastaranje, ni točna. Toženka je v svoji vlogi z dne 5.1.1990 (l.št. 59 - 61) izrecno uveljavlja objektivni petletni zastaralni rok po 2. odst. 376.čl. ZOR in pri tem navedla, da ta rok začne teči naslednji dan po škodnem dogodku. Tudi sicer ugovor zastaranja praviloma obsega vse upoštevne zastaralne roke, saj na ta ugovor tožena stranka opira svoj predlog na zavrnitev zahtevka. Prav tako ni utemeljeno tožnikov sklicevanje na 377.čl. ZOR, ki določa daljši zastaralni rok za odškodninske zahtevke, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Tudi če je bila tožniku škoda povzročena z dejanjem katere od oseb, zoper katere je bil uveden kazenski postopek pri Temeljnem sodišču v ..., opr.št. K ../82, mu določilo 377.čl. ZOR ne more koristiti, ker je bi ta kazenski postopek končan z zavrnilno sodbo zaradi absolutnega zastaranja pravice do kazenskega pregona (sodba Višjega sodišča v ... opr.št. Kp .../85 z dne 7.11.1985).

Pač pa je revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe glede pravilne uporabe materialnega prava (386.čl. ZPP) ugotovilo, da je sodišče druge stopnje napačno razlagalo drugi odstavek 376.čl. ZOR, ko je brez potrebne utemeljitve izenačilo dan nastanka škode z dnem škodnega dogodka. Tožnik namreč uveljavlja denarno odškodnino za štiri vrste nepremoženjske škode: za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Očitno vse te škode niso nastale že ob škodnem dogodku. Tožnik navaja, da mu je dvakrat odstopila mrežnica, da je prestal tri operacije, da se mu je torej zdravstveno stanje spreminjalo po škodnem dogodku in da so nastajale posledice poškodbe še naknadno, kar zlasti velja še odstop mrežnice in operacije očesa. Očitno torej na dan škodnega dogodka dne 21.10.1979 tožniku vsa škoda še ni nastala. Zato ni pravilno šteti, da je dan škodnega dogodka tudi dan nastanka škode, ne da bi se natančno ugotovilo, katera škoda je nastala takoj in katera kasneje. Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev po drugem odst. 376.čl. ZOR teče od tedaj, ko je škoda nastala. To pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala, da bi bilo mogoče odločiti o ugovoru zastaranja v zvezi s potekom petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Sodba druge stopnje pravilno opozarja na razliko med subjektivnim zastaranjem po 1. odst. 376.čl. ZOR, ki začne teči, ko oškodovanec zve za škodo in za povzročitelja, in med absolutnim zastaranjem, ki začne teči tedaj, ko nastane škoda; napačno pa je to, da ni upoštevalo, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da škoda, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko nastane tudi kasneje. Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen nastanek škode. Zato je za pravilno presojo utemeljenosti ugovora zastaranja potrebno ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta škode nastala. Teh ugotovitev sodba druge stopnje nima, ker izhaja iz napačnega materialno pravnega izhodišča, ko šteje dan škodnega dogodka kot dan nastanka škode. Pri tem pravilno navaja stališča teorije, vendar ne posveča dovolj pozornosti razliki med nastankom škode in škodnim dejanjem. Med tem, ko je odvisnost absolutnega zastaranja od nastanka škode kot objektivnega dejstva določena v korist odgovorne osebe, pa je razlikovanje med škodnim ravnanjem in nastankom škode nujna zaradi varstva interesov oškodovanca, saj bi bilo sicer mogoče, da bi zastaranje nastopilo, ko se škoda še sploh ne bi pojavila (n.pr. izjemni primeri poznih posledic poškodbe).

Sodišče druge stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke ugotoviti, kdaj je tožniku nastala posamezna vrsta škode in na podlagi teh ugotovitev ponovno odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odst. 395.čl. ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.