Jedro

Glede na specifičnost mejnega ugotovitvenega postopka morajo biti po mnenju sodišča izpolnjene vse procesne zahteve ZZKat, da lahko govorimo, da je bila stranki dana možnost udeležbe v postopku. In ker v konkretnem primeru te procesne zahteve niso bile izpolnjene, imata tožnika možnost zahtevati obnovo takega nezakonitega mejnega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjih tožnikov zoper Odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave A. z dne 20. 2. 2004, s katero je prvostopni upravni organ pod točko 1 zavrnil predlog tožnikov za obnovo postopka parcelacije zemljišča par. št. 5195/4 k.o. B., v 2. točki izreka pa je zavrnil zahtevo tožnikov za vročitev odločbe z dne 19. 2. 2001. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika svoj predlog za obnovo postopka parcelacije zemljišča parc. št. 5195/4 k.o. 2631 B. na določilu 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Postopek parcelacije parcele (spremembe posestnih meja parcel), ki ga je določal Zakon o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZkat) je potekal v dveh fazah. V prvi so se v skladu z določilom 2. odstavka 27. člena ZZkat v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovile meje parcele, ki se je delila, in po ugotovitvi mej izvedel postopek delitve parcele in določitve novih mej parcele. Mejni ugotovitveni postopek, ki se je izvajal po določilih 11. do 17. člena ZZkat, se je končal s podpisom ugotovitvenega zapisnika, ki je bil po določilu 14. člena ZZkat podlaga za evidentiranje sprememb posestne meje v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Spisna dokumentacija izkazuje, da je bilo tožnikoma pravilno vročeno vabilo na mejni ugotovitveni postopek, a zapisnik o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 7. 11. 2000 ne izkazuje nujne udeležbe na postopku kot tudi dejstvo, da zapisnika nista podpisala. Ker je bilo tožnikoma vabilo pravilno vročeno, razlog iz 9. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka ni izpolnjen. Lastnik parcele, ki meji na parcelo, ki se deli, sodeluje v postopku delitve parcele le v fazi ugotavljanja njenih mej, v delu postopka, ko se parcela deli in določajo meje novih parcel pa nima statusa stranke v postopku. Z odločbo o ugotovitvi in evidentiranju sprememb katastrskih podatkov parcele, ki se je delila v postopku parcelacije in so se formirale nove parcele, se je odločilo le o katastrskih podatkih novih parcel, ne pa sosednjih parcel, zato se z odločbo v postopku parcelacije parcele ne posega v pravice in pravne koristi lastnikov sosednjih parcel. Z odločbo Republiške geodetske uprave z dne 10. 10. 1990, ki je odločba drugostopenjskega organa, je bilo dokončno odločeno o vzpostavitvi stanja, ki ga je izkazoval zemljiški kataster pred izdajo naznanilnega lista št. I/76, zato je bil prvostopenjski upravni organ dolžan le izvesti odločitev drugostopenjskega organa in ne izdati nove odločbe, kar si nepravilno tolmačita tožnika.

V tožbi tožnika navajata, da si tožena stranka povsem napačno razlaga odločbo Republiške geodetske uprave z dne 10. 10. 1990. Odločba jasno pove, da se nanaša le na "tangirano parcelo", to je parcelo takratnih pritožnikov A.A., s katero parcela tožnikov sploh ne meji, v ničemer pa ne spreminja in ne posega v naznanilni list v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev meje parcele tožeče stranke v razmerju s sosednjo parcelo lastnikov B.B. in družbeno parcelo, ki je ostala taka, kot so jo sporazumno ugotovili in določili tožnika, mejaš B.B. in občina v postopku v letu 1975 in je navedena v naznanilnem listu. Kot taka je meja parcele tožeče stranke v odnosu do parcele B.B. in občinske parcele bila že v letu 1975, v naravi pa predstavlja betonsko škarpo, ki stoji še danes. Tožena stranka je s svojo odločbo napačno ugotovila, da tožnika nista stranki, ki bi jima bilo potrebno vročiti prvostopno odločbo. Ta odločba, ki jo tožena stranka potrjuje, namreč posega v pravice in koristi tožnikov, saj razpolaga z delom zemljišča tožnikov in sega preko meje, sporazumno ugotovljene in označene na naznanilnem listu. Po parcelaciji parcele št. 5195/4 k.o. B. se tožnika nista strinjala z mejo njune parcele z mejo parcele Občine C., temveč sta vztrajala pri meji, ki je bila sporazumno določena in označena z betonsko škarpo in obstaja vse od leta 1975. To je prava katastrska meja. Z odločbo, ki jo tožena stranka z zavrnitvijo pritožbe potrjuje, pa so prizadete njune pravice in koristi. Neutemeljeno jima torej tožena stranka ne priznava lastnosti stranke. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: CCC., C. d.o.o. je na podlagi sklepa Županje Občine C. z dne 10. 2. 2000 zahtevalo parcelacijo zemljišča s parc. št. 5195/4 k.o. 2631 B.. Tožnika kot solastnika zemljišča, parc. št. 5195/5, ki meji na zemljišče, katerega parcelacija se je zahtevala, sta bila pravilno vabljena na mejni ugotovitveni postopek, vendar se mejnega ugotovitvenega postopka na kraju samem nista udeležila, kar je razvidno iz zapisnika z dne 7. 11. 2000. To med strankama niti ni sporno.

V obravnavanem primeru je bil postopek parcelacije zemljišča prac. št. 5195/4 k.o. 2631 B. voden na podlagi ZZkat (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86). V postopku parcelacije parcele je mejni ugotovitveni postopek del tega postopka. Mejni ugotovitveni postopek se po določbi 13. člena ZZkat izvede na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oziroma uporabniki, ki morajo biti povabljeni k sodelovanju vsaj 8 dni pred začetkom postopka. Prizadeti lastniki niso samo lastniki parcele, ki se deli, ampak tudi vsi lastniki zemljišč, ki mejijo na parcelo, ki se deli. Lastnikom sosednjih parcel je torej priznan položaj stranke v postopku.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je postopek parcelacije po ZZkat potekal v dveh fazah, prvi del postopka se je vodil na podlagi določb od 11. do 17. člena ZZkat, in sicer je bil ugotovitveni postopek izveden na kraju samem v sodelovanju s prizadetimi lastniki oziroma uporabniki, ki so seveda morali biti pravilno povabljeni. Ta prvi del postopka je bil končan s podpisom zapisnika, oziroma v kolikor ni bilo doseženo soglasje med lastniki oziroma uporabniki glede posestne meje parcele, s sprožitvijo sodnega postopka na ugotovitev posestne meje (1. odstavek 15. člena ZZkat). Druga faza postopka se je izvedla na podlagi določb 26. člena ZZkat, kjer je prišlo izključno do izvedbe sprememb v zemljiškem katastru na podlagi veljavnega zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in na zahtevo lastnika (oziroma uporabnika) zemljišča, ki se je delilo. Lastniki oziroma uporabniki sosednjih parcel v tem drugem delu postopka dejansko niso sodelovali. Seveda pa je potrebno poudariti, da je pogoj za drugo fazo postopka (evidentiranje spremembe v zemljiškem katastru) pravilen in zakonit mejni ugotovitveni postopek. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru pristojni organ postopka ni izpeljal v skladu z določbami ZZkat. Iz 2. odstavka 15. člena ZZkat namreč izhaja, da če se posamezni lastniki oziroma uporabniki ne odzovejo vabilu na mejni ugotovitveni postopek, pa je izkazano, da so vabilo prejeli, se ugotovi posestna meja na podlagi izjav navzočih lastnikov oziroma uporabnikov. V takem primeru, pa pozove uradna oseba, ki vodi postopek, odsotne lastnike oziroma uporabnike, da v določenem roku v njegovih uradnih prostorih podpiše ugotovitveni zapisnik. Če pozvani ne podpišejo zapisnika, je treba postopati po določbah prejšnjega odstavka (torej pozvati lastnike oziroma uporabnike zemljišče, da v 30 dneh sprožijo sodni postopek za ugotovitev posestne meje). V konkretnem primeru sta bila tožnika sicer vabljena na mejni ugotovitveni postopek, se pa tega postopka na kraju samem nista udeležila, kljub temu ju pristojna uradna oseba v nadaljevanju ni pozvala, da podpišeta zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku. Tak nepravilen postopek in s tem tudi nezakonit zapisnik, pa ne moreta biti podlaga za naknadno evidentiranje spremembe v zemljiškem katastru. Potrebno je namreč upoštevati, da lastniki oziroma uporabniki "sosednjih" zemljišč sodelujejo samo v tej prvi fazi postopka in da se ta del postopka ne konča z izdajo odločbe in vročitvijo le-te vsem, ki bi v tej prvi fazi sodelovali, temveč samo s sestavo in podpisom zapisnika. Zato morajo biti spoštovane vse procesne kavtele, da lahko pride do druge faze postopka, torej do evidentiranja spremembe v zemljiškem katastru.

V konkretnem primeru sta bila tožnika na mejni ugotovitveni postopek res pravilno vabljena. Načeloma torej ne bi mogla vložiti predloga za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po presoji sodišča zgolj z vročitvijo vabila v konkretnem primeru stranki taka možnost (sodelovanje v postopku) ni dana. Upoštevati je treba že povedano, da se ta prvi del postopka ne konča z izdajo in vročitvijo kakršnekoli odločbe, temveč samo s podpisom zapisnika. Tožnika v konkretnem primeru nista mogla vedeti, da je bil postopek sploh speljan, niti da je bil sestavljen zapisnik, glede katerega bi lahko utemeljeno pričakovala, da jima bo ponuden v podpis. Glede na specifičnost mejnega ugotovitvenega postopka morajo biti po mnenju sodišča izpolnjene vse procesne zahteve ZZkat, da lahko govorimo, da je bila stranki dana možnost udeležbe v postopku. In ker v konkretnem primeru te procesne zahteve niso bile izpolnjene, imata tožnika možnost zahtevati obnovo takega nezakonitega mejnega ugotovitvenega postopka.

Posledica takega postopka je tudi izdaja odločbe z dne 19. 2. 2001. Ker naj bi prišlo samo do delitve parcele, št. 5195/4, je bila ta odločba tudi vročena samo lastniku te parcele. Ker pa izdaja odločbe ne more temeljiti na nezakonito izpeljanem mejnem ugotovitvenem postopku, je treba stranki, ki izpodbija mejni ugotovitveni postopek omogočiti, da izpodbija tudi odločbo, ki temelji na takem mejnem ugotovitvenem postopku. Še posebej, ker tožnika smiselno zatrjujeta, da je prišlo do posega v njuno lastnino s spremembo posestne meje.

Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo potrebno ravnati v skladu s stališči iz te sodbe.