Jedro

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je mogoče po določbi 31. člena ZDen doseči v upravnem postopku le v primeru, če ima upravičenec - prejšnji lastnik na takem zemljišču že pravico uporabe. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču neposredno v korist pravnih naslednikov pa po zakonu o denacionalizaciji ni možna, ker jo zakon ne ureja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine, s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za vzpostavitev lastninske pravice na nacionaliziranem stavbnem zemljišču parc. št. 899. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo navedeno zemljišče podržavljeno po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč K.M. Po njeni smrti je na podlagi sklepa o dedovanju pridobil pravico uporabe na navedenem zemljišču tožnik. Tožena stranka se sklicuje na 31. člen zakona o denacionalizaciji (ZDEN), po katerem je možna vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem zemljišču v korist upravičenca, ki ima na tem zemljišču pravico uporabe ter na določbo 1. odstavka 9. člena ZDEN, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5.člena ZDEN, torej prejšnji lastniki podržavljenega premoženja, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.1.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V korist pravnih naslednikov prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja, ki so pravico uporabe pridobili z dedovanjem, torej vzpostavitev lastninske pravice ni možna.

Tožnik v tožbi navaja, da ima na spornem zemljišču kot pravni naslednik vpisano pravico uporabe, zato je upravičen tudi do vpisa lastninske pravice. Tega ZDEN v nobenem členu ne prepoveduje, zato je stališče tožene stranke napačno in v nasprotju z določbo 15. člena zakona. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno K.M. na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi dedovanja je pravico uporabe na predmetnem zemljišču pridobil tožnik, kar vse ni sporno. Po določbi 31. člena ZDEN se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Kdo je upravičenec po navedenem zakonu, je določeno v 9. členu. To je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno s predpisi oz. na način, naveden v zakonu, torej prejšnji lastnik. Nanj se glasi tudi odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku (1. odstavek 67. člena ZDEN). Sklicevanje tožnika na določbo 15. člena zakona je neutemeljeno. Po navedeni določbi so v primeru, da so upravičenci mrtvi, upravičeni uveljavljati pravice iz tega zakona pravni nasledniki, kar pa ne pomeni, da so pravni nasledniki tudi upravičenci do denacionalizacije, ampak pomeni le, da so upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo in v postopku nastopati kot stranke.

Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je torej, glede na načelno ureditev, ki jo izrecno povzema tudi določba 31. člena ZDEN, mogoče v upravnem postopku po navedenem zakonu doseči le v primeru, če ima upravičenec - prejšnji lastnik na takem zemljišču še pravico uporabe. Vzpostavitve lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov zakon o denacionalizaciji ne ureja in pri tem niti ni pomembno, na kakšen način so si pravico uporabe na stavbnem zemljišču pridobili (z dedovanjem ali pravnim poslom). Glede tega že tožena stranka tožniku pravilno pojasnjuje, da je vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču v takem primeru stvar lastninjenja, ki ga bo urejal poseben zakon.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 31. člena zakona o denacionalizaciji, kar pravilno ugotavljata tako prvostopni kot drugostopni upravni organ. Kot upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ prve stopnje, je namreč v 31. členu navedenega zakona urejena le vzpostavitev lastninske pravice v korist denacionalizacijskega upravičenca - prejšnjega lastnika, če ta pravico uporabe na stavbnem zemljišču še ima. Vzpostavitev lastninske pravice v korist drugih fizičnih oseb, ki imajo na stavbnem zemljišču pravico uporabe, pa z zakonom še ni urejena. Če je torej upravni organ prve stopnje že iz vložene zahteve in njej priloženih listin ugotovil, da ne gre za denacionalizacijsko zadevo, bi moral postopati po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Čeprav ni tako ravnal, ker je zahtevo zavrnil, namesto, da bi jo s sklepom zavrgel, napake pa tudi tožena stranka ni odpravila, sodišče v tem ne vidi bistvene napake, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).