Jedro

Neuveljavljanje pravice zahtevati vračunavanje daril sodedičem v prvem zapuščinskem postopku, ne pomeni odpovedi te pravice za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionalizacijskega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina spada ½ parcelne številke 711/2 in dve parceli 709 in 710/1, vse k.o. S. in da se je V. T. dedovanju odpovedal, v svojem imenu, ne pa v imenu svojih otrok, to je B. T. in M. C. T.. V sklepu je tudi razglasilo za oporočne dediče na podlagi oporoke z dne 3.9.1993 zapustnikovo hči M. I. Š. in sina I. T.. Pri tem je določilo, da 5/6 parcelne številke 710/1 in 709 kot skupno premoženje pripade po nedoločenih deležih in I.T. še 5/6 ½ parcelne številke 711/2 k.o. S.. Kot nujna dediča pa je določilo B. T. in N. C. T. in sicer vsakega do 1/12 parcelne številke 709 in 710/1 in za vsakega do 1/12 polovičnega deleža parcelne številke 711/2 k.o. S.. Nato pa je ugotovilo, da je N. C. T. svoj del odstopila B. T. 2.Proti temu sklepu vlaga pritožbo oporočna dedinja M. Š.. Sodišče ni upoštevalo oporoke in določil ZD, čeprav je dedna linija že prejela več kot so nujni deleži. Oporoka ugotavlja, da je oče B. in N., V. T., sprejel za življenja toliko, da mu nujni delež ne pripada. To je kompletna hiša in zemlja v Strunjanu, prodana pred leti za 770.000,00 EUR. Omogočena mu je bila obrt in denar za repromaterial. Če je dedna linija V. T. pokrita, mu nujni delež ne pripada. Prejel je več, kot je vrednost zakonitega deleža. To določa 28. člen ZD. Pravilno niso bile uporabljene določbe 24. člena ZD o obračunavanju daril zmanjšanju oporočnih razpolaganj, če je prikrajšan nujni delež. Tako tudi sodna praksa I Cp 2113/99 in I Cp 123/99. Tudi nujna dediča sta predlagala sodnega izvedenca, ki naj bi izračunal vrednost nepremičnin, ki so predmet zapuščine, saj sta se dobro zavedala, da brez ugotovitve ni mogoče priti do nujnega deleža. Vztraja, da so zahtevki nujnih dedičev zastarani. V treh letih po razglasitvi oporoke bi morala zahtevati zmanjšanje oporočnih razpolaganj in tega nista storila. Sodišče zmotno ugotavlja, da po prvi oporoki V. ničesar ni uveljavljal. On ne more uveljavljati ničesar več. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je tudi v postopkih po denacionalizaciji mogoče uveljavljati vštevanje daril, vendar ne obrazloži, v čem naj bi bil dogovor med dediči iz leta 2000 takšen, da onemogoča vštevanje daril sedaj. Gre za novo dedovanje in novo oporoko. Gre za enako obravnavanje dedičev. Lahko pa tudi sodišče vračuna vrednost premoženja, podedovanega v letu 2000. Meni celo, da bi bil takšen način ugotavljanja vrednosti pravilen in tudi v skladu z ZD. Vrednost daril pa je bila takšna, da bi tudi v tem primeru ne dobil nujnega deleža, saj ni bil prikrajšan.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje uvodoma pravilno ugotavlja, da gre za dedovanje premoženja, katero je bilo zapustnici vrnjeno v postopku denacionalizacije in glede katerega je sodišče po 74. členu ZDEN opravilo novo zapuščinsko obravnavo. Pravilno ugotavlja, da 81. člen ZDEN določa, da oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu, po denacionalizaciji pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Ugotovilo je, da je to bilo določeno z oporoko z dne 3.9.1993 in da je razpolagala zapustnica s premoženjem, vrnjenim iz denacionalizacije tako, da je določila kot oporočna dediča svoja dva otroka, I. in M. I.. Enako kot v prejšnji oporoki pa je za sina V. T. navedla, da mu ne gre pravica do nujnega deleža, ker je bil z darili pokrit njegov nujni delež. Oporoko so dediči priznali in V. T. je podal odpoved dedovanju v svojem imenu, ne pa v imenu otrok. Njegova otroka (B. in N.) uveljavljata nujni delež na premoženju iz denacionalizacije.

5.Sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavlja, da sta B. in N. T. pravočasno podala izjave, da zahtevata nujni delež (oporoka, razglašena 15.10.2002 in izjavi, dani znotraj triletnega zastaralnega roka).

6.Vendar sodišče prve stopnje zmotno meni, da je dogovor na naroku 9.3.2000 iz zapuščinske zadeve II D 160/94 takšen, da oporočna dediča v novem postopku ne moreta uveljavljati vštevanja daril, saj so bila ta upoštevana pri sklepanju dogovora pri prvotnem sklepu o dedovanju. Sodišče meni, da je odločilno, da je sočasno tekel upravni postopek o denacionalizaciji. Pri tem se sklicuje na odločbo II Ips 487/2007. 7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustnici velja, da pripade v zapuščini z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. To je bilo v konkretni zadevi po ugotovitvah sodišče prve stopnje 26.6.2001. To pomeni, da dogovarjanje na naroku 9.3.2000 v zadevi II D 160/94, ni moglo obsegati tega premoženja. Povedano drugače: neuveljavljanje pravice zahtevati vračunavanje daril sodedičem v prvem zapuščinskem postopku, ne pomeni odpovedi te pravice za kasnejši zapuščinski postopek glede denacionalizacijskega premoženja (primerjaj odločbo II Ips 489/2007). V citirani določbi vrhovno sodišče ugotavlja, da ZDEN vračunavanja daril pri dedovanju denacionalizacijskega premoženja ni posebej uredil, zato je treba uporabiti določbe ZD. Ker tudi ta zakon navedenega vprašanja ne ureja posebej, je pri njegovem reševanju treba izhajati iz samega namena inštituta vračunavanja daril (kolacija) in v sodni praksi ter literaturi izoblikovanih stališč v podobnih primerih. Vračunavanje daril in volil dednih deležev je urejeno v 46. in 58. členu ZD. To velja tudi za primer, če se je nujni dedič odpovedal le zase, ne pa za otroke.

8.Sodišče prve stopnje se tudi pri utemeljitvi sklicuje na odločbo ustavnega sodišča U-I-16/94. Vendar iz te odločbe ne izhaja, da bi bili oporočni dediči prekludirani glede uveljavljanja pravice poračnunavanja daril. 9.Glede na zmotno materialnopravno izhodišče, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotavlja vrednost zapuščine in upošteva, da sta tudi B. T. in N. C. T. predlagala na zapuščinski obravnavi, da se ugotovi vrednost razpoložljivega dela in daril.