Jedro

Presoja tega, kakšen pomen ima v navedenih okoliščinah možnost zaposlitve obdolženca v zvezi z ugotavljanjem, ali je še podana ponovitvena nevarnost, je v prvi vrsti dejansko vprašanje, v zvezi s tem pa pravilnosti presoje sodišča v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč presojati (2.odst.420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je dne 16.6.1998 s sklepom iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave RS podaljšalo pripor za 1 mesec obdolženemu A.B., M.M., E.O., D.Z., L.S. in B.V. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila zoper obdolžence uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ, pomoči h temu kaznivemu dejanju in zaradi omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ. Zaradi ponovitvene nevarnosti, to je iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici zoper obdolžence odredil pripor, senat istega sodišča pa je zoper te obtožence pripor dvakrat podaljšalo za en mesec. Vrhovno sodišče je pripor obdolžencem podaljšala v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP.

Zoper navedeni sklep je zagovornica obdolženega S. dne 26.6.1998 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. V obrazložitvi zahteve pritožnica ugotavlja, da je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 3.6.1998, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornice obdolženega S.-ja zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 22.5.1998 zagrešilo absolutno kršitev določb kazenskega postopka, ker je obrazložitev tega sklepa glede nove okoliščine - sklenjene pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da bi L.S. lahko že dne 15.5.1998 nastopil delo v kemični čistilnici - sama seboj v nasprotju. Nadalje vložnica navaja, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da še vedno trajajo posebne konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je realna nevarnost, da bi obdolženi L.S. na prostosti ponavljal kazniva dejanja, pri tem pa ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi temu dejstvu moralo dati odločilen poudarek. Nadaljnjo kršitev vidi vložnica v tem, da so razlogi izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Ta nejasnost oziroma nasprotje naj bi izhajalo iz navedbe v obrazložitvi sklepa, da obstaja utemeljen sum, da je bil A.B. na vrhu mreže preprodajalcev, M.M. pa na vrhu mreže razpečevalcev mamil in nadaljnje navedbe, da naj bi obdolženi L.S. imel z M.-jem za 27.000 DEM prometa, nadalje pa se v obrazložitvi sklepa navaja, da bi obdolženci na prostosti nadaljevali s preprodajo mamil, zlasti še, ker viri dobav mamil do A.B. niso bili odkriti in onemogočeni. V tem kontekstu tak očitek po mnenju vložnice ne drži, saj Vrhovno sodišče S.-ja sumi in šteje za razpečevalca mamil, razlogi za nevarnost nadaljevanja preprodaje in v tej zvezi za podaljšanje pripora pa se nanašajo na dobavo mamil. Vložnica zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor obdolžencu odpravi oziroma da v celoti razveljavi sklep sodišča prve stopnje, sklep Višjega sodišča v Kopru in sklep Vrhovnega sodišča ter vrne zadevo v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sklepa Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP, ki ga sodišče izda na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca, ni mogoče neposredno izpodbijati z uveljavljanjem kršitev, ki naj bi bile storjene pri odločanju o podaljšanju pripora po odločbi senata (6. odstavek 25. člena ZKP). Predmet zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Vrhovnega sodišče in okvir preizkusa so lahko samo tiste kršitve zakona, ki so lahko nastale ob odločanju Vrhovnega sodišča (kar pa ne izključuje možnosti, da so bile takšne kršitve podane tudi že pri odločanju sodišča prve in druge stopnje).

Vložnica zahteve opozarja, da Višje sodišče v Kopru ni upoštevalo pogodbe o zaposlitvi za obdolženca. Tega sodišče tudi ni bilo dolžno, saj glede vprašanja, katero dejstvo je ali ni dokazano oziroma kakšen pomen ima posamezno dejstvo ali okoliščina, velja načelo proste dokazne presoje (1. odstavek 18. člena ZKP). Višje sodišče v Kopru pa se je do navedene okoliščine opredelilo in je ocenilo, da ne izključuje ponovitvene nevarnosti, kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tem zato ni podana.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o podaljšanju pripora kot pravnopomembna dejstva glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP upoštevalo sledeče okoliščine, ki so navedene na 4. strani izpodbijanega sklepa: naravo dejanja (promet z mamili), način izvršitve (organizacija), obseg izvajanja kriminalne dejavnosti (lekarniška tehtnica, vrednost preprodanih mamil - približno 27.000 DEM v kratkem času), obdolženec ni bil zaposlen in je bila trgovina z mamili zanj edini način pridobivanja sredstev. Nezaposlenost obdolženca je bila torej le ena od okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri podaljšanju pripora. Možnost zaposlitve, ki je bila za obdolženca vzpostavljena v času prestajanja pripora, ne predstavlja nujno odločilne okoliščine, glede katere bi se moralo v svojem sklepu o podaljšanju pripora sodišče posebej opredeliti oziroma temu dati odločilen poudarek. Presoja tega, kakšen pomen ima v navedenih okoliščinah možnost zaposlitve obdolženca v zvezi z ugotavljanjem, ali je še podana ponovitvena nevarnost, je v prvi vrsti dejansko vprašanje, v zvezi s tem pa pravilnosti presoje sodišča v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč presojati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu obrazložene konkretne okoliščine, na podlagi katerih je izveden sklep, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženi L.S. ponavljal kazniva dejanja. Tak dejanski in na tej podlagi pravni sklep potrjuje nadaljnja ugotovitev, da viri dobav raznovrstnih mamil do obdolženega A.B. niso bili razkriti in onemogočeni. To pomeni, da bi razpečevalci, v kolikor bi bili na prostosti, lahko znova prišli do mamil za preprodajo. V takšnem zaključku sodišča ni videti nobene nejasnosti in nobenega nasprotja s tem, česar je L.S. obdolžen.

V izpodbijanem sklepu so ugotovljena in navedena vsa dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije za odreditev oziroma podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, saj sodišče ugotavlja tudi neizogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi in sorazmernost ukrepa z nevarnostjo, ki bi jo obdolženec predstavljal na prostosti zaradi ogrožanja zdravja velikega števila predvsem mladih ljudi.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi in da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.