Jedro

Zakaj se sodišče v obrazložitvi svoje odločbe ne bi smelo sklicevati na ugotovitve (razloge), razvidne iz druge sodne odločbe, (zgolj) zato ker je bila ta kasneje razveljavljena, ni jasno, niti pritožba tega ne uspe (prepričljivo) pojasniti. V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o kakršnikoli vnaprejšnji (a priori) izključitvi posameznih dokaznih sredstev (ne oziraje se na njihovo vsebinsko prepričljivost) ni moč govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 12.6.2015 zavrnilo toženčev ugovor in odločilo, da ostane sklep o začasni odredbi P 66/2015 z dne 14.5.2015 v celoti v veljavi.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi z dne 14.5.2015 razveljavi, podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (vse s stroškovno posledico). Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka uspela izkazati verjetnost obstoja terjatve. Poudarja, da je bila začasna odredba P 144/2014 z dne 11.12.2014 razveljavljena, zaradi česar se sodišče nanjo ne bi smelo sklicevati (in to ne glede na to, kaj je bil po oceni sodišča razlog za njeno razveljavitev). Sam je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo podal obširne razloge, ki izkazujejo, da tožnika nista bila posestnika predmetnega stanovanja. Sodišče prve stopnje se do njegovih navedb ni opredelilo. Dejstva, na katera je v ugovoru opozoril, so za odločitev pomembna in bi jih sodišče, da bi lahko pravilno ugotovilo dejansko stanje in da bi bil upoštevan procesni red, moralo obravnavati. Sodišče navaja, da je bilo že v postopku P 144/2014 ugotovljeno, da je toženec dne 6.12.2014 tožnika motil v posesti stanovanja, kar pa ne drži. Stanovanje je v njegovi dejanski lasti in ga je imel vse od leta 2008 tudi v posesti, ki je nikoli ni opustil. Stanovanje je bilo izključno iz formalnih razlogov konec leta 2013 prepisano na prvotožnika. Kasneje se je izkazalo, da je šlo pri vsej stvari za dobro načrtovan plan oziroma zvijačo prvotožnika in M., ki sta si želela njegovo stanovanje na vsak način prisvojiti. Iz stanovanja je odšel zgolj zato, ker je spoštoval odločitev sodišča in zgolj za čas trajanja ukrepa prepovedi vstopa v stanovanje (po sklepu N 59/2014 z dne 5.9.2014). Ni moč reči, da je posest nad stanovanjem opustil oziroma da jo je prenehal izvrševati. Zato dne 6.12.2014 ni šlo za nobeno motenje z njegove strani. Prvotožnik ne more biti posestnik stanovanja, saj ga nikoli ni uporabljal. V posesti ga je imel zgolj z namenom, da bi toženca izigral. Izkoristil je svoje formalno lastništvo in stanovanje v času trajanja ukrepa po sklepu sodišča z dne 5.9.2014 oddal drugotožniku v najem. Sodišče je sledilo zgolj navedbam tožeče stranke in z njene strani predloženim dokazom, medtem ko tistih, ki jih je v dokaz svojih trditev ponudil toženec, ni obravnavalo (sklicuje se na zapisnik z dne 27.3.2015 in zaslišanje D. M. ml.). Da se je drugotožnik že v aprilu 2015 prostovoljno izselil iz stanovanja in se vselil v novo stanovanje, bi lahko potrdil tudi D. M. ml. (v zvezi s to okoliščino prilaga tudi fotografije drugotožnikovega avtomobila). Prvotožnik s svojo partnerko M. za dosego svojih ciljev manipulira z vsemi (tudi z drugotožnikom). Na vse to naj bi kazalo tudi dejstvo, da drugotožnika dne 29.5.2015, ko je bila na naslovu ... poskušana izvršitev sklepa o začasni odredbi z dne 14.5.2015, ni bilo in sam tudi ni zahteval izvršitve omenjenega sklepa. Tožnikoma torej ni mogla nastati nikakršna škoda (saj nobeden ni bil posestnik stanovanja). Toženec je bil v tem času (saj drugam nima iti) ves čas v stanovanju. Na vse navedeno je v svojih vlogah tudi izrecno opozoril, a se sodišče do njegovih navedb ni opredelilo. Prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvršitelja. Sodišče se sklicuje na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, za katero stojita prvotožnik in M. Ne strinja se z ugotovitvijo, da so izpolnjeni tudi nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da je prvotožnik z ženo stanovanje na ... že v aprilu 2015 prostovoljno zapustil in se vanj ne namerava vrniti. Zato o škodi ni moč govoriti. Dejstvo, da gre posameznik iz enega najemniškega stanovanja v drugega, še ne pomeni težko nadomestljive škode. Drugotožnik in njegova žena razpolagata z vsemi svojimi stvarmi. Tožeča stranka je predlagano začasno odredbo utemeljevala z navedbami, da drugotožnik v Sloveniji nima drugega ustreznega prebivališča, kar pa ne drži. Toženec je tisti, ki mu zaradi začasne odredbe nastaja ogromna (nenadomestljiva) škoda, saj mu stanovanje predstavlja edini dom. Navedbe sodišča, da so stroški bivanja v hotelu in stroški bivanja v lastnem stanovanju enaki (primerljivi), so nerazumljive. V nadaljevanju navaja, kakšne stroške ima z nastanitvijo v hotelu. Če bi si poiskal novo stanovanje, bi moral zanj plačevati najemnino (ki je za bivanje v lastnem stanovanju nikoli ni plačeval). Sodišče navaja, da naj bi drugotožniku brez izdaje začasne odredbe nastali še določeni nepredvidljivi stroški, ki pa jih ne konkretizira. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da naj bi bila začasna odredba potrebna tudi zato, da se prepreči uporaba sile. Prvotožnik je namreč tisti, ki je toženca nasilno in z raznimi zlorabami poskušal izseliti. Sam je le branil svoja upravičenja, ki mu jih je tožeča stranka brez utemeljenega razloga odrekla. Nikoli ni uporabil sile. Razloge za izdajo regulacijske začasne odredbe je potrebno razlagati restriktivno. Zaradi izdane začasne odredbe je v hudi stiski, saj je ogrožena celo njegova eksistenca.

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prepričljivo pojasnilo, zakaj ni bilo moč slediti toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 14.5.2015 oziroma zakaj so izpolnjene vse zakonske predpostavke za njeno izdajo (272. člen ZIZ(1)). Pri tem je ustrezno (neposredno ali posredno) odgovorilo tudi na vse pomisleke (ugovore)(2) toženca, ki kljub svoji obširni pritožbi ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost izpodbijanih zaključkov.

6. Zakaj se sodišče v obrazložitvi svoje odločbe ne bi smelo sklicevati na ugotovitve (razloge) razvidne iz druge sodne odločbe, (zgolj) zato ker je bila ta kasneje razveljavljena, ni jasno, niti pritožba tega ne uspe (prepričljivo) pojasniti. V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP(3)), kar pomeni, da o kakršnikoli vnaprejšnji (apriori) izključitvi posameznih dokaznih sredstev (ne oziraje se na njihovo vsebinsko prepričljivost(4)) ni moč govoriti. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo (v tem okviru pa odgovorilo na relevantne toženčeve ugovorne navedbe), zakaj je na zakonsko predvideni (verjetnostni) stopnji izkazano, da sta bila tožnika(5) v času obravnavanega dogajanja posestnika predmetnega stanovanja. Pri tem se, kot to neutemeljeno očita pritožba, (še zdaleč) ni sklicevalo zgolj na razloge iz (razveljavljenega) sklepa o začasni odredbi, ki je bil izdan v postopku P 144/2014.(6) Na 4. - 6. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa je opozorilo na vse tiste (medsebojno povezane) okoliščine, ki takšno oceno omogočajo. Ob tem je pravilno pojasnilo tudi, da je toženčevo navajanje (izkazovanje), kakšna upravičenja ima do tega stanovanja, za predmetno (motenjsko) pravdo (sama za sebe) neupoštevno. Povsem enako velja za (ponavljajoče se in obširno) pritožbeno navajanje o slabih namenih prvotožnika(7) in njegova partnerke M. (ki naj bi ga želela iz stanovanja odstraniti in si le-tega prilastiti).

7. Toženec navaja, da ima vse od leta 2008 stanovanje v posesti, a nato v nadaljevanju (protislovno) pojasnjuje, zakaj naj bi leta 2014 iz njega odšel. Pojasnjevanje, zakaj je to storil, ničesar ne spremeni.(8) Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo tudi, zakaj ni sledilo njegovim dokaznim predlogom (v tem okviru pa tudi predlogu po zaslišanju D. M. ml. oziroma izvršitelja M. Z.). Pritožba z navajanjem, da naj bi se drugotožnik že v aprilu 2015 prostovoljno izselil iz stanovanja (in vselil v novo stanovanje) ter da naj bi v stanovanju na ... manipulativno ostale zgolj v vrečkah spakirane določene stvari (za katere ni bilo jasno, čigave so), ki naj bi jih sam le prestavil na hodnik, prav tako ne prepriča. Če naj bi drugotožnik (z ženo) že pred obravnavanimi dogajanjem opustil posest, potem ni jasno ne, zakaj so bile v stanovanju njegove stvari(9) in zakaj naj bi toženec (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) zamenjal ključavnico,(10) ampak (ne nazadnje) tudi zakaj naj bi drugotožnik zoper toženca zaradi teh dejanj podal kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon (priloga A9).(11) Pritožbeno navajanje, da naj bi prvotožnik in njegova partnerka manipulirala (tudi) z drugotožnikom, je povsem splošno in mu ni moč slediti. Prav tako na (domneven) vpliv prvotožnika in M.(12) nanj (sama za sebe) ne more,(13) kot to zatrjuje pritožba, kazati okoliščina drugotožnikove odsotnosti, ko je bila na naslovu ... dne 29.5.2015 poskušana izvršitev sklepa o začasni odredbi (z dne 14.5.2015). Na drugi strani pa je za vprašanje pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanega sklepa (oziroma za vprašanje obstoja zakonskih pogojev za izdano začasno odredbo) pritožnikovo navajanje, da je bil ob poskusu izvršitve sam ves čas v stanovanju, saj kam drugam ne more iti (kar naj bi prisotnim tudi povedal), nepomembno. To zatrjevanje tudi sicer (prvenstveno) predstavlja nedopustno (in posledično) pritožbeno novoto(14) (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Ker toženec z navedbo, da naj bi drugotožnik z ženo stanovanje na ... prostovoljno zapustil že v aprilu 2015, ne prepriča, enako velja za (na njej temelječ) pritožbeni zaključek, da slednjemu iz tega razloga ni nastala nikakršna škoda. Zakaj bi lahko v primeru, če predlagana začasna odredba ne bi bila izdana, drugotožniku in njegova ženi nastala škoda, ki bi bila težko nadomestljiva, je sodišče prve stopnje konkretno in ustrezno obrazložilo.(15) Pritožba ne uspe v te razloge s svojimi pavšalnimi pomisleki vzbuditi nobenega pomisleka. Enako velja za oceno, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših (neugodnih) posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Pritožnikovo navajanje, da stroški, ki mu nastajajo z bivanjem v stanovanju, še zdaleč ne dosegajo stroškov, ki jih je imel z nastanitvijo v hotelu, je nekonkretizirano in že zato nepreverljivo.(16) Nobene konkretne primerjave ne omogoča niti pritožbena trditev, da bi moral v primeru najema plačevati najemnino (ki mu je za bivanje v predmetnem stanovanju ni treba).(17) Da so s samim iskanjem novih bivalnih prostorov povezani stroški (in da njihova višina seveda ni povsem predvidljiva(18)), pa sodišče prve stopnje prav tako upravičeno ugotavlja.(19) Za to zadevo nebistveno (pa tudi sicer povsem pavšalno) je tudi navajanje, da naj bi bil prvotožnik tisti, ki je toženca na silo in z raznimi zlorabami poskušal izseliti. Hkrati ni moč slediti pritožbeni trditvi, da sam sile nikoli ni uporabil. Njegovo ravnanje/postopanje, ki mu ga (v tem postopku) očitata tožnika, je namreč točno to. Na drugi strani je povsem nekonkretizirano tudi sklicevanje na hudo stisko, ker naj bi bila ogrožena njegova eksistenca. Zakaj naj bi bilo temu tako, pritožnik (konkretno oziroma prepričljivo) ne pojasni.(20)

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

10. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami Op. št. (2): In sicer tako na bistvene kot na tiste, ki to (očitno) niso.

Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): Česar dejanske ugotovitve podane v sodni odločbi zgolj zaradi njene razveljavitve (do katere naj bi prišlo iz drugih razlogov) ne morejo izgubiti.

Op. št. (5): In sicer prvotožnik kot posredni, drugotožnik pa kot neposredni posestnik. Že sodišče prve stopnje je tožencu v zvezi s tem tudi pojasnilo, da naj bi prvotožnik z oddajo stanovanja v najem neposredno posest prepustil drugotožniku in njegovi ženi, medtem ko naj bi imel sam položaj posrednega posestnika, ki svojo posest izvršuje po najemnikih (glej drugi odstavek 24. člena SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami). Ker je (seveda) tudi posredni posestnik upravičen do posestnega varstva, je pritožbeno navajanje, da prvotožnik stanovanja nikoli ni uporabljal, brezpredmetno.

Op. št. (6): Pritožnik zatrjuje, da ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da naj bi bil že v postopku P 144/2014 ugotovljen verjeten obstoj prvotožnikove terjatve, ne drži, a hkrati ne pojasni, kaj naj bi bilo sicer (dejansko) ugotovljeno.

Op. št. (7): V ta okvir sodi pojasnjevanje, zakaj naj bi prišlo do prepisa lastništva na prvotožnika.

Op. št. (8): Saj se s prenehanjem izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo (drugi odstavek 30. člena SPZ) neposredna posest izgubi (ki naj bi jo v konkretnem primeru hkrati na drugi strani, kot je to razvidno iz samih njegovih pritožbenih navajanj, kaj/koga je „odkril“, ko je poskušal dne 6.12.2014 vstopiti v stanovanje, očitno pridobili drugi).

Op. št. (9): Iz fotografij v prilogi A5 izhaja, da je bilo teh stvari veliko (zaradi česar pritožbeno navajanje o določenih v vrečkah manipulativno puščenih stvari ni posebej prepričljivo).

Op. št. (10): Zakaj naj bi bila namreč potrebna zamenjava ključavnice, če naj bi bil toženec (kot trdi) že pred tem posestnik stanovanja, pritožba ne pojasni.

Op. št. (11): Da naj bi drugo tožnik in njegova žena po vsem tem morala poiskati bivališče drugje, pa je (kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) prav tako popolnoma razumljivo.

Op. št. (12): Ki naj bi po mnenju pritožbe „stala“ za kazensko ovadbo podano s strani drugotožnika.

Op. št. (13): In še manj na neobstoj posesti tožnikov oziroma neobstoj škode (kot to prav tako zatrjuje pritožba).

Op. št. (14): To namreč ni bila vsebina ugovornih navedb, zaradi česar se sodišče prve stopnje v sklepu z dne 12.6.2015, katerega pravilnost (zakonitost) se v tem pritožbenem postopku preizkuša, do njih (tudi) ni moglo opredeliti (in je zato neutemeljen tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek). Enako velja za pritožbi priložene fotografije (domnevno) drugotožnikovega vozila (priloga B18) oziroma zapisnik o zaslišanju prvotožnika v zadevi I Kpr 22609/2014 (priloga B17).

Op. št. (15): Pri čemer prepričljivo izpostavi, da ne gre zgolj za bivališče, ki ga je moč (kot poskuša to prikazati pritožba) vedno nadomestiti z drugim (oziroma z drugim najemniškim stanovanjem).

Op. št. (16): Posledično pa je brez moči tudi pritožbeni očitek o nesprejemljivosti ocene sodišča prve stopnje, da so toženčevi stroški bivanja v hotelu (ki jih po višini sodišče prve stopnje tudi konkretno opredeli) primerljivi s stroški bivanja v stanovanju.

Op. št. (17): Kar tudi sicer predstavlja novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj nič v zvezi z morebitnim najemom v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni navajal. Op. št. (18): Saj ponavadi ne gre „le“ za takojšnje plačevanje iste najemnine (zgolj) drugemu najemodajalcu.

Op. št. (19): Katero drugo ustrezno bivališče naj bi imel drugotožnik v Sloveniji, pritožba (čeprav iz nje izhaja, da naj bi bilo temu tako, prav tako ne pojasni).

Op. št. (20): Zaradi česar je neprepričljivo tudi opozarjanje na uporabo restriktivnega pristopa pri izdaji regulacijskih začasnih odredb.