Jedro

Večinska sodna praksa je zelo stroga pri izdaji začasnih odredb in ugotavljanju verjetnosti subjektivnega pogoja. So pa tudi primeri, kjer zaradi izrazito slabega finančnega poslovanja dolžnika, ki se še slabša, sodišče izda začasno odredbo. To je v tistih izjemnih primerih, ko že samo slabo poslovanje (oziroma, ko ga sploh ni) predstavlja razpolaganje s premoženjem. Za razpolaganje ni mogoče šteti le aktivnega ravnanja dolžnika, pač pa tudi njegovo pasivnost (ne terja terjatev, se odpove darilu, dediščini itd.), s čimer slabša svoj premoženjski položaj do te mere, da ogrozi plačilo upnikove terjatve. Tudi v konkretnem primeru je pritožnica po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri zatrjevala in predložila listine za svoje navedbe (bilanca stanja 2019, 2021, nakazila iz tujine), da je slabo poslovanje toženke takšno, da lahko predstavlja subjektivni pogoj, to je zatrjevani izkaz verjetnosti (drugačnega) razpolaganja s premoženjem, ko je tožena stranka povsem brez vseh sredstev, sporna nepremičnina pa je njeno edino premoženje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog, da se toženki prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino z ID znakom ... z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni sklepčno zatrjevala verjetne nevarnosti, da ji bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, torej subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) oziroma, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5. Tožnica takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje predvsem zaradi tega, ker ima tožena stranka negativni kapital, nima nobenih prihodkov, razen 2.191,00 EUR v letu 2019, ter je dolgoročno plačilno nesposobna, njene bilance ne odražajo njenega resničnega poslovanja, obstaja utemeljen sum ponarejanja bilanc, denarni tok družbe se izvaja zunaj tekočega računa družbe in črpa denarna sredstva nepojasnjenega izvora iz države, ki je že od leta 2014 pod različnimi sankcijami Evropske unije in iz katere je od pričetka vojne v Ukrajini praktično nemogoče poslovati.

Tožnica navaja, da je toženka družba, ki je samo še lupina in ne posluje. V primeru, da bo začasna odredba zavrnjena, obstaja nevarnost, da svojih terjatev ne bo dobila poplačanih. Zaveda se, da je sodna praksa pri izdajanju začasnih odredb zelo zadržana, vendar pa je treba izhajati od primera do primera. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je sodišče že upoštevalo, da je lahko škodljiv tudi način poslovanja družbe kot izkaz subjektivne nevarnosti.

Pritožnica ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni konkretizirano zatrjevala, da bi toženki s predlagano začasno odredbo nastala le minimalna škoda, če bi sodišče izdalo predlagano začasno odredbo, saj je izčrpno obrazložila, da bi toženki ob izdaji začasne odredbe bila le začasno onemogočena prodaja oziroma obremenitev sporne nepremičnine, pri čemer bi nepremičnina še vedno ostala v lasti toženke. Lahko bi nemoteno zaključila z gradbenim projektom gradnje dvojčka in bi lahko kljub izdani začasni odredbi še naprej izvrševala lastninsko pravico v smislu uporabe nepremičnine. Edina omejitev bi bila, da brez soglasja tožnice ne bi smela odsvojiti ali prodati nepremičnin tretjim osebam, pa tudi to ni absolutno, saj bi to lahko storila ob soglasju tožeče stranke.

6. Določba 270. člena ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora poleg verjetnega obstoja terjatve upnica izkazati še drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem mora dokazati tako dolžnikova dejanja kot vzročno zvezo, ki jo bodo ta dejanja imela na možnost izvršbe, pri čemer gre za dejstva iz sfere dolžnika.1

8. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pogoja iz 270. člena ZIZ nista sklepčno zatrjevana. Drži, da samo (slabo) finančno stanje dolžnika ne predstavlja izkaza subjektivne nevarnosti iz 270. člena ZIZ. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da toženka v letu 2021 po sklenitvi pogodbe med strankama v poslovnem izidu ni izkazovala obveznosti do tožnice, prav tako se ni opredelilo do nakazila tožnici s strani tretje osebe iz tujine. Iz citirane določbe 270. člena ZIZ kot pogoj za izdajo začasne odredbe izhaja, poleg izkaza subjektivnih ravnanj dolžnika, tudi to, da bo upnikova izvršba terjatve onemogočena ali precej otežena, kar je v danem primeru glede na stanje spisa ob odločanju sodišča druge stopnje verjetno izkazano.

9. Večinska sodna praksa je zelo stroga pri izdaji začasnih odredb in ugotavljanju verjetnosti subjektivnega pogoja. So pa tudi primeri, kjer zaradi izrazito slabega finančnega poslovanja dolžnika, ki se še slabša,2 sodišče izda začasno odredbo. To je v tistih izjemnih primerih, ko že samo slabo poslovanje (oziroma, ko ga sploh ni) predstavlja razpolaganje s premoženjem. Za razpolaganje ni mogoče šteti le aktivnega ravnanja dolžnika, pač pa tudi njegovo pasivnost (ne terja terjatev, se odpove darilu, dediščini itd.), s čimer slabša svoj premoženjski položaj do te mere, da ogrozi plačilo upnikove terjatve. Tudi v konkretnem primeru je pritožnica po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri zatrjevala in predložila listine za svoje navedbe (bilanca stanja 2019, 2021, nakazila iz tujine), da je slabo poslovanje toženke takšno, da lahko predstavlja subjektivni pogoj, to je zatrjevani izkaz verjetnosti (drugačnega) razpolaganja s premoženjem, ko je tožena stranka povsem brez vseh sredstev, sporna nepremičnina pa je njeno edino premoženje. Seveda je v skladu s predpisi, da tuj dolg plača nekdo drug, vendar pa ni običajno v poslovnem svetu, sploh brez da bi bilo zavedeno v poslovne knjige. Nujno je poudariti specifičnost tega primera; saj je toženka ne samo brez vseh sredstev, ampak predvsem brez prihodkov iz poslovanja, nima prilivov iz tekočih poslov, očitno je bila ustanovljena zgolj za izvršitev tega projekta, ki pa ga ni financirala z lastnimi sredstvi, ampak od neznanih financerjev iz tujine, kar kaže, da posluje po skritih, ne transparentnih, finančnih kanalih, ki so po naravi stvari dvosmerni (logična predpostavka takšnega poslovanja je, da tako, kot denar pride, predvidoma tudi odide, saj daril v poslovnih okoljih ni). Zatrjevana dejstva utemeljujejo subjektivno nevarnost, ki jo je treba razlagati širše, v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja, ki ne vzbuja zaupanja, glede na zatrjevane vzpostavljene kanale za odtujevanje morebitnih prilivov. Edino premoženje toženke je nepremičnina, zavarovanje katere predlaga tožnica, in bi torej morebitno (zakonsko zahtevano po 270. členu ZIZ) razpolaganje toženke s tem edinim premoženjem, ki ga ima, predstavljalo ravno razpolaganje s to nepremičnino, kar pa bi pomenilo, da bi bilo sredstvo zavarovanja za tožnico brez pomena, saj bi bilo prepozno. Vse to so konkretne okoliščine, ki jih je pritožnica ob predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, pa jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo kot nesklepčne.

10. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zmotno materialnopravno odločilo, da nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ni sklepčno zatrjevana. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo že iz navedenega razloga, se ni ukvarjalo z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Prvostopenjsko sodišče naj se v ponovljenem postopku ukvarja z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve v smislu prvega odstavka 270. člena ZIZ in na podlagi ocene o verjetnosti obstoja le-te ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. V primeru, da bo sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo, pa bo po morebitnem ugovoru dolžnika, ko bo vzpostavljen kontradiktoren postopek, še vedno lahko ugotovilo, da niso podani pogoji za izdano začasno odredbo. V tej fazi postopka, ko so podane zgolj trditve tožeče stranke, ki so po mnenju pritožbenega sodišča glede na zgoraj navedeno glede subjektivne nevarnosti po 270. členu ZIZ sklepčne, pa so večji zgledi za izdajo začasne odredbe, seveda ob pogoju, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je terjatev verjetno izkazana.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je odločitev o njih odpadla.

1 Glej VSL Sklep IV Ip 1546/2021. 2 VSL I Cp 1946/2012.