Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnik zaposlitev pri firmi K. in I. ni sprejel zato, ker ju ni mogel oziroma iz utemeljenih razlogov. Ob taki dejanski ugotovitvi je sodišče pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo plače za celotno sporno obdobje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leta 2004, 2005 in 2006, pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in nadomestilo plače za čas od 4. 2. 2004 do 31. 12. 2006. Ugotovilo je, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi v letu 2004 nezakonita. Tožnik je bil v mesecu avgustu zaposlen pri družbi K., bil je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je od 4. 2. 2004 do 3. 11. 2004 prejemal denarno nadomestilo. Zanj je bil izdelan zaposlitveni načrt in tudi sam je aktivno iskal zaposlitev, tudi tako, ki ni bila primerna njegovi izobrazbi. Tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik izmikal zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožniku ni bilo potrebno dokazovati elementov civilnega delikta, temveč je lahko na podlagi pravnomočno ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal denarne zahtevke na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Tožnik je aktivno iskal zaposlitev in tudi pojasnil, zakaj ni sprejel zaposlitve v podjetju I.. Tožena stranka ni argumentirano izpodbijala izračuna nadomestila plače, pri katerem je tožnik upošteval s pogodbo določeni količnik izhodiščne plače ter uskladitev po kolektivni pogodbi dejavnosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravna narava zahtevka tožnika odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za tovrstne zahtevke pa velja tudi obveznost oškodovanca, da si prizadeva zmanjšati škodo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker kljub ugotovljenemu dejstvu, da bi tožnik lahko delal tako pri firmi S. kot firmi I., tega dela ni sprejel. Sodišče mu zato odškodnine za ta čas ne bi smelo priznati. Materialno pravo je sodišče napačno uporabilo tudi zato, ker je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu naložilo toženi stranki, da dokaže višino terjatve. Obstaja nasprotje med razlogi prvostopne sodbe in listinami v spisu glede možnosti dela tožnika, na kar je tožena stranka opozorila v pritožbi. Sodišče pritožbenih navedb v tej zvezi ni preizkusilo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana oziroma ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bilo nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Iz dopisov med tožnikom in družbo K. ter iz izpovedbe tožnika na obravnavi 20. 9. 2007 namreč ne izhaja, da bi se tožnik lahko zaposlil pri družbi S., ne da bi kršil konkurenčno klavzulo. Tožena stranka tudi napačno povzema ugotovljeno dejansko stanje glede (ne)zaposlitve tožnika v podjetju I.. Sodišče namreč ni ugotovilo, da je bil razlog to, da tožniku ni ustrezala plača. Dejanski razlog je bilo dejstvo, da bi se moral tožnik preseliti v Ljubljano (ali sam kriti stroške prevoza do Ljubljane), česar glede na ponujeno plačo ne bi zmogel. 7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

9. Tožena stranka temelju tožnikovega zahtevka ne oporeka. Zahtevek temelji na pravnomočni sodbi, na podlagi katere je bila tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2004. 10. Že sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo toženi stranki, da bi morala morebiten nepravilen izračun višine pripadajočega nadomestila izpodbijati na ustrezen način že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storila, je sodišče utemeljeno upoštevalo izračun, ki ga je pripravil tožnik na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in kolektivne pogodbe in je ta izračun tudi dokazno ocenilo. Sodišče torej ni odločilo brez izvedbe dokazov.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da tožnik zaposlitev pri firmi S. in I. ni sprejel zato, ker ga ni mogel oziroma iz utemeljenih razlogov. Ob taki dejanski ugotovitvi pa je pravilna odločitev, da je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila plače za celotno sporno obdobje.

12. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).