Jedro

Tožbeni zahtevek se je nanašal na denarni znesek, le da zahtevek ni bil dajatvene narave, ampak je bil ugotovitveni, češ da je izvršba na točno določen denarni znesek nedopustna.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzela tisti denarni znesek, ki je naveden v izreku tožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka sklepa tožniku odmerila nagrado in stroške za zastopanje v višini 655,80 EUR, pod točko 2 pa je njegov višji zahtevek zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. Bpp 591/2009 z dne 16. 9. 2009 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičencema A.A. in B.B., in sicer za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe v postopku opr. št. In 39/1997 pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, ter za zastopanje na prvi stopnji, za sestavo in vložitev predloga za odlog iste izvršbe, ter oprostitev stroškov postopka. Tožnik je pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči, pri čemer tožena stranka natančno opredeljuje, kakšen stroške je tožnik priglasil za posamezno storitev. Tožena stranka ugotavlja, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Iz izreka priložene tožbe izhaja, da je vrednost spora 12.289,65 EUR s pripadki. Od te vrednosti je tožena stranka nato odmerila nagrado po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi. Nadalje tožena stranka natančneje pojasnjuje, koliko je tožniku odmerila za posamezno storitev, in ugotavlja, da je tožnik tako upravičen do 655,80 EUR nagrade.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka odmerila premalo nagrade. Napačno je stališče tožene stranke, da je vrednost spora 12.289,65 EUR. Iz tožbe v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem št. P 188/2009, ki je bila priložena izpolnjeni vrnjeni napotnici, izhaja, da je kot vrednost spora navedena 40.000,01 EUR. Pomembna je vrednost spora, ki jo navede tožeča stranka v sami tožbi, to pa je razvidno na prvi strani tožbe, saj je od te določitve vrednosti spora odvisna cela vrsta okoliščin in tudi pravic strank v nadaljevanju postopka. Potrebno je upoštevati vrednost spora, ki jo navede tožeča stranka. Sicer pa je tudi iz zapisnikov iz glavnih obravnav razvidno, da je vrednost spora 40.000 EUR in ne 12.289,65 EUR. Tožena stranka bi morala upoštevati znesek spornega predmeta, kot je naveden v tožbi in nato vseskozi voden v pravdnem postopku. Drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Vložena tožba je bila zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe, torej se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarni znesek, ampak na ugotovitev, da je izvršba nedopustna. Tožnik je zato pravilno priglasil stroške glede vrednosti spornega predmeta 40.000,01 EUR in je drugačno razlogovanje tožene stranke napačno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter pošlje toženi stranki v ponovno odločanje, da pravilno odmeri priglašene stroške. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz 39. člena ZPP izhaja, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Zahtevek v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe se je glasil, naj se ugotovi, da je izvršba dveh toženih strank v izvršilni zadevi In 39/1997 Okrajnega sodišča v Brežicah, ki jo vodita proti tožnikoma A.A. in B.B. zaradi izterjave 12.289,65 EUR s pripadki nedopustna, ker je terjatev poravnana. Iz takega zahtevka po mnenju sodišča izhaja, da se glavni zahtevek nanaša na denarni znesek, to je na znesek 12.289,65 EUR. Res je sicer, da zahtevek v tožbi ni dajatveni, ampak je ugotovitveni, vendar se kljub temu nanaša na denarni znesek. Iz navedenega razloga se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, češ da se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarni znesek, saj se tudi tožba zaradi nedopustnosti izvršbe lahko nanaša na denarni znesek. Tožbeni zahtevek se je nanašal na denarni znesek, le da zahtevek ni bil dajatvene narave, ampak je bil ugotovitveni, češ da je izvršba na točno določen denarni znesek nedopustna. Iz navedenega razloga ne pride v poštev določilo drugega odstavka 44. člena ZPP, kot ga citira tožnik, ki določa, da če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Kot je bilo zgoraj navedeno, se tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, kar je tožena stranka pravilno ugotovila tudi v izpodbijanem sklepu, kjer pravi, da iz izreka tožbe izhaja, da je vrednost spora 12.289,65 EUR s pripadki. Že sama zakonska dikcija, kjer je govora o tem, da se tožbeni zahtevek nanaša (oziroma ne nanaša) na denarni znesek, pomeni, da je dovolj, da je tožbeni zahtevek povezan z denarnim zneskom in da zato ni nujno, da bi se glasil na to, da je nekdo nekomu dolžan izplačati določen denarni znesek, ampak so možni tudi drugačni zahtevki, ki so povezani z denarnim zneskom. Iz navedenega razloga je tožena stranka ravnala pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzela tisti denarni znesek, ki je naveden v izreku tožbe. Torej ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati vrednost spora, ki jo je navedla tožeča stranka na prvi strani tožbe, ampak je pomembno to, kaj je tožeča stranka zapisala v tožbenem zahtevku. Sodišče tudi meni, da v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati, da je bila na zapisnikih iz glavnih obravnav navedena vrednost spora 40.000 EUR, saj je bilo potrebno pri odmeri nagrade tožniku upoštevati, kako se določa vrednost spornega predmeta glede na zakonska določila ZPP, ki pa to vrednost vežejo glede na tožbeni zahtevek.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje. Predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti je potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti, ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. V obravnavanem primeru pa po mnenju sodišča dejansko stanje ni sporno, temveč gre le za vprašanje razlage ustreznih določil ZPP. Zaradi tega sodišče predlogu za glavno obravnavo ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.