Jedro

Tožniku je bila v predsodnem postopku zakonito priznana in odmerjena samostojna starostna pokojnina glede na dopolnjenih 71 let starosti ter 37 let, 4 mesece in 23 dni pokojninske dobe, brez upoštevanja pokojninska dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ (4 leta). Ta pokojninska doba je bila dejansko dopolnjena pri nosilcu zavarovanja tedanje SR Srbije in ne pri pravnem predhodniku tožene stranke v bivši SR Sloveniji. Zvezni organi bivše SFRJ so imeli sedež na območju tedanje SR Srbije in so se zato tudi prispevki iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja plačevali tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. To pa je tudi razlog, da srbski nosilec zavarovanja v skladu z veljavnim mednarodnim Sporazumom med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju, čas zaposlitve pri zveznih organih bivše SFRJ potrjuje kot svojo pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb in priznanje višje pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2012 in št. ... z dne 2. 8. 2013 ter priznanje višje pokojnine od 1. 7. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ob upoštevanju tudi pokojninske dobe iz naslova zaposlitve v stalni misiji A.. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani in odmerjeni pokojninski dajatvi, pravilna in zakonita.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Meni, da glede na 3. člen mednarodnega sporazuma, ki tretje pogodbenice, t.j. SFRJ sploh ne omenja, le ta v njegovi zadevi ni uporabljiv. Hkrati se sklicuje na 7. točko 8. člena mednarodnega sporazuma, ki določa, da se za osebe, zaposlene v državni upravi, ki so napotene iz ene pogodbenice v drugo, uporablja pravni predpis pogodbenice, ki jih je napotila. Tudi njega je Republika Slovenija napotila na Ministrstvo B. bivše SFRJ za obdobje 4-ih let, zato je jasno, da lahko zanj velja le 7. točka 8. člena sporazuma.

Poudarja še, da ni bil niti en dan zaposlen v Republiki Srbiji, da je vse priprave za prevzem dela opravil pogodbeno v času svoje stalne zaposlitve v C. in po končanih pripravah bil napoten na delovno mesto v stalni misiji A., da ni delal niti en dan pod jurisdikcijo Zvezne Republike Srbije (verjetno mišljena bivša SR Srbija) in da je tožena stranka bila pod jurisdikcijo Zvezne Republike Slovenije (verjetno mišljena bivša SR Slovenija).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih razlogov iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sicer pa je sodna odločba utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih zato ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje.

5. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je s prvostopenjsko sodbo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb z dne 2. 8. 2013 in z dne 13. 9. 2012. S slednjo je namreč tožniku od 1. 7. 2012 dalje zakonito priznana in odmerjena samostojna starostna pokojnina v znesku 1.219,77 EUR na mesec. Ob dopolnjenih 71 letih starosti ter 37 letih, 4 mesecih in 23 dneh pokojninske dobe, je dajatev odmerjena v skupnem odstotku 74,50 % od najugodnejše pokojninske osnove, ter povečana še za 7,2 %. Torej brez upoštevanja še dodatnih 4-ih let pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju na temelju zaposlitve pri D. bivše SFRJ v stalni misiji A..

Obdobje zavarovanja od 1. 11. 1978 do 31. 10. 1982 je namreč srbski nosilec zavarovanja v skladu z mednarodnim Sporazumom med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010- MP 5/2010; Mednarodni sporazum), na obrazcu SRB/SI25 potrdil kot pri njem dopolnjeno pokojninsko dobo. Prav slednje dejstvo pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) in cit. Mednarodnem sporazumu. Pritožnikovo stališče, da naj sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, navedena pravna akta ne bi interpretiralo niti uporabilo pravilno, je zmotno in zato nesprejemljivo. Tudi sicer prihaja sam s seboj v nasprotje, ko se postavlja na stališče, da naj Mednarodni sporazum glede na vsebino 3. člena(1), ki tretje pogodbenice oz. bivše SFRJ sploh ne omenja, ne bi bil uporabljiv, sočasno pa se sklicuje na sedmi odstavek 8. člena iste mednarodne pogodbe, ker da je v skladu s to določbo tudi v njegovem primeru potrebno uporabiti predpis bivše SR Slovenije, ki ga je napotila na B. bivše SFRJ na delo v misijo A..

Mednarodni sporazum v II. delu med drugim dejansko ureja tudi uporabo pravnih predpisov za napotene delavce. Načeloma se v skladu s 7. členom za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno dejavnost, uporabljajo predpisi pogodbenice, v kateri se opravlja delo ali samostojna dejavnost. V 8. členu Mednarodnega sporazuma so določene izjeme od predhodnega pravila. Tako se po sedmem odstavku 8. člena Mednarodnega sporazuma za osebe, zaposlene v državni upravi in druge javne uslužbence, ki so napotene iz ene pogodbenice v drugo, dejansko uporabljajo pravni predpisi pogodbenice, ki jih je napotila. Vendar pa slednjega določila ni mogoče uporabiti retroaktivno na primer napotitve, kakršna je bila tožnikova. Uporablja se lahko le za napotitve aktivnih zavarovancev po uveljavitvi Mednarodnega sporazuma leta 2010. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

7. Pri odločanju v obravnavanem predsodnem postopku je tako toženi zavod, ob načelu primarnosti samostojne pokojnine iz 21. člena Mednarodnega sporazuma, pravilno uporabil tudi 3. alinejo 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1. Po tej določbi pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom določeno drugače. Ta dejanski stan pa v konkretnem primeru ni podan, saj ne gre za pokojninsko dobo, ki bi bila dopolnjena po prej veljavnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Slovenije, niti v zakonu, ali že cit. Mednarodnem sporazumu, ni določeno drugače. V okoliščinah konkretnega primera tako pri odmeri samostojne starostne pokojnine ni upoštevna pokojninska doba, dopolnjena v zavarovanju od 1. 11. 1978 do 31. 10. 1982 na temelju zaposlitve pri zveznem organu bivše SFRJ. Pokojninska doba je bila dejansko dopolnjena pri nosilcu zavarovanja tedanje SR Srbije in ne pri pravnem predhodniku tožene stranke v bivši SR Sloveniji(2).

8. Ob predhodno navedenem materialno pravnem izhodišču, so pravno povsem irelevantne pritožnikove navedbe, da naj ne bi bil niti en dan zaposlen v Republiki Srbiji, da je vse priprave za delo v misiji A. opravil v Sloveniji, da ni niti en dan delal pod jurisdikcijo tedanje SR Srbije in nekatere druge. Bistveno je, da so imeli zvezni organi bivše SFRJ, sedež na območju tedanje SR Srbije, in da so se zato tudi prispevki iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, plačevali tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. To pa je tudi razlog, da srbski nosilec zavarovanja v skladu z veljavnim Mednarodnim sporazumom, čas zaposlitve pri zveznih organih bivše SFRJ, potrjuje kot svojo pokojninsko dobo(3).

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP, potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

(1) V tej splošni določbi sta se državi pogodbenici dogovorili o vprašanju osebne veljavnosti sporazuma. V njej je izrecno dogovorjeno le, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic.

(2) Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodni odločbi Psp 663/ 2014 z dne 9. 5. 2015

(3) Do morebitne drugačne ureditve ali dogovora med R Slovenijo in Srbijo, kot izhaja iz dopisa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 3. 8. 2012, naslovljenega na tožnika.