Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 11. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 490,35 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 489,60 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je za presojo, ali je delavcu omogočen počitek, pomembna Direktiva 2003/88/ES (Direktiva) in sodna praksa Sodišča EU (SEU) glede počitka in delovnega časa. Za presojo, ali je bil tožniku omogočen odmor, ni pomembna intenzivnost dela in pogostost intervencij, ampak kakšen odzivni čas se pričakuje od policista kontrolorja. Tožnik je moral biti prisoten na delovnem mestu in takoj ob prihodu vozila opraviti kontrolo ter biti ves čas v stanju pozornosti. Če ni imel menjave, ni imel odmora. Sklicuje se na stališče zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Gre za pojme prava skupnosti, ki jih je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma pa se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu omogoča regeneracijo. Stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer je tudi Vrhovno sodišče enačilo pojem odmora s počitkom po Direktivi. Če mora delavec ukrepati v izredno kratkem času, se takšen čas šteje za delovni čas (C-107/19). MP A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, kar pomeni, da temeljna kontrola ni trajala le nekaj sekund, ampak praviloma minuto, opravljene pa so bile tudi temeljite kontrole. Glede na posredovane statistične podatke, tožnik tako ni mogel koristiti odmora brez menjave. Upoštevati je potrebno, da je komandir v letu 2010 dal navodilo, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako pa se je v letu 2018 uredilo zamenjave, kar kaže na to, da brez menjave odmor ni bil mogoč. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v obdobju od januarja 2015 do septembra 2018 na Postaji mejne policije B., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F. Pri tem je izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki ureja delovni čas, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Pravilno je presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

7. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje v delovni čas. Vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe, zato tožniku zaradi izpodbijanega stališča nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen v povezavi s 3.a členom Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Poudarilo je, da je namen odmora (regeneracija), pri čemer ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, ampak lahko tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Kot je Vrhovno sodišče dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/2019 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/2019 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika je moralo sodišče presoditi, ali je tožnik glede na naravo in intenzivnost dela imel možnost koristiti odmor in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas (to določa že prvi odstavek 142. člena ZDR-1) ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da s tem, ko tožnik svojega delovnega mesta ni smel zapuščati, ni prišlo do kršitve pravice do odmora. Ključno je kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koriščenja odmora. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je od konca leta 2018 toženka zagotovila zamenjavo za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialno pravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi locirani izven večjih prometnic in manj obremenjeni. Ugotovilo je, da iz statistike izhaja, da potniki niso ves čas prehajali meje, niti na A., kjer je bilo največ prometa, še toliko manj pa na ostalih prehodih. Ker prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstanto obremenjeni s kontrolo, ampak so bila tudi daljša obdobja brez prestopov, je tožnik lahko koristil odmor med delovnem časom. Sodišče prve stopnje je v 19. in 20. točki obrazložitve natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo izračunu števila prehodov podanega s strani tožnika. Pojasnilo je, da gre pri uradnih statičnih podatkih za podatke povprečnega števila prehodov za celotno vtoževano obdobje, pri čemer pa je bilo prehodov več v času turistične sezone, na A. in F. pa so mejo prestopali tudi avtobusi, torej je takrat prestopilo mejo bistveno večje število potnikov na uro, kar pomeni, da je kakšno uro mejo prestopilo več kakšno pa manj potnikov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.

11. Pritožba neutemeljeno ponavlja svoje navedbe o obremenjenosti glede na število prestopov potnikov na uro na A. in številom temeljitih in temeljnih mejnih kontrol. Izpostaviti velja, da tožnik pripravlja izračun na mesecu februarju 2014, ki sploh ni predmet tožbe. Poleg tega izračun tožnika ponovno izhaja iz povprečnega števila in ne upošteva, da povprečno število prehodov ne pomeni, da je bilo vsak dan v posameznem mesecu enako število prehodov vsako uro. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, so mejo na A. prehajali tudi avtobusi, kar pomeni, da je naenkrat prestopilo večje število potnikov, nato pa so bila tudi obdobja, ko ni prišlo do prehodov oziroma v bistveno nižjem številu. Prav tako je bil glede na neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje ponoči promet bistveno nižji kot čez dan. Pritožba tako zatrjuje, da naj bi tožnik za 42,75 potnikov na uro, glede na statistične podatke, ki jih je ugotovilo sodišče, porabil 21,75 minut za temeljito kontrolo in 66,40 minut za temeljno, kar kaže na zgrešenost tožnikovega izračuna, ki izhaja iz povprečnega podatka o številu prehodov in številu temeljitih ter temeljnih kontrol. Tudi, če pa bi izračun tožnika držal, pa pritožba niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so na A. čez dan praviloma delali trije policisti, kar pomeni, da je tožnik v vsakem primeru lahko koristil odmor. To pomeni, da tudi, če je bilo katero izmeno povečano število prehodov, so se policisti lahko zamenjali za čas odmora. Glede dela ponoči, ko sta tudi na A. delala le dva policista in ni bilo možno izvesti menjave, pa pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili prehodi ponoči zelo redki, zato je bilo mogoče koristiti odmor.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da tožniku odmor ni bil omogočen zaradi nalog na podlagi 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl.) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Konkretni poskusi nezakonitega prehoda državne meje niso bili niti zatrjevani. Prav tako ne drži, da se je od tožnika zahtevalo, da ves čas opazuje okolico, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa se s temi ugotovitvami strinja. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, to tudi ni mogoče v času mejne kontrole in opravljanju fizioloških potreb, kar pomeni, da se ni zahtevalo stalno opazovanje okolice. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami, pa tudi ne more biti odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišel potnik.1 Glede na navedeno pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES in odločitev SEU v zadevi C-107/19, C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave.

13. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 200/2022, saj gre za drugačno dejansko situacijo. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti kakšna je bila narava in intenzivnost delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je bil zahtevek tožnika neutemeljen.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.