Jedro

Ob ugotovitvi, da je zadržana oseba suicidialno naravnana, da bi se lahko, če ne bi jemala pravilne medikamentozne terapije, ki ji je bila uvedena oziroma se ne bi zdravila, njeno stanje še poslabšalo in bi lahko pod vplivom blodenj naredila tudi samomor, ter ob ugotovitvi oziroma zaključku sodišča, da je prav zaradi hude blodnjavosti, zadržana oseba dobila epileptični napad, in da bi se to lahko ponovno zgodilo ob njeni nadaljnji hudi blodnjavosti, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zaradi grozeče suicidialnosti ogroženo življenje zadržane osebe, zaradi grozečih epileptičnih napadov in siceršnjega hudo poslabšanega psihičnega stanja zadržane osebe pa hudo ogroženo njeno zdravje. Obstoj duševne motnje in obstoj hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, predstavljata dejanski okoliščini, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato za ugotovitev te okoliščine sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je bilo tudi v tem konkretnem primeru. Ugotovitev izvedenca, na katerih temeljijo tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje in so povsem strokovne narave, pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj z lastnimi dejanskimi zaključki in lastnim laičnim mnenjem, ki nima nobene opore v izvedenih dokazih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se L. P., roj. ..., T. ... zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. za dobo do šestih tednov, šteto od 5. 6. 2020 dalje.

2. Proti sklepu se zadržana oseba pravočasno pritožuje po svojem zastopniku (v nadaljevanju: pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in da izpodbijani sklep razveljavi. Pritožnik v pritožbi najprej povzame bistvene dejanske ugotovitve, bistveno vsebino izvedenih dokazov in bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ob tem pa izpostavlja, da je zadržana oseba lahko z neko mero kritične presoje opisala svoje življenje, pri tem pa je kot pomembno še izpostavil, da je zadržana oseba nakazovala težave, ki jih ima in s tem tudi pritiske, ki jih ima s strani očeta, zlasti pa, kot jo je bilo za razumeti, da se boji, da bo oče pripeljal v hišo drugo žensko, da ima oče še enega otroka in da jo je oče razočaral. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da zapisnik v tem kontekstu ni dobeseden. Priznava, da zadržana oseba govori tudi o nekih napadih in da jo nekdo hoče ubiti, verjetno agenti, prav tako pa tudi potrdi, da je zadržana oseba še izpovedala, da doma uživa zdravila, da si lahko skuha (ima svojo sobo in svojo kuhinjo), pa tudi, da bi se rada v V. pogovorila z direktorjem. Pritožnik izpostavlja, da je zadržano osebo bilo možno razumeti, možno je bilo razumeti njeno razmišljanje, možno je bilo razumeti njene težave, bistveno premalo v tem zaslišanju pa je bilo po njegovem mnenju govora o družinskih zadevah, to kar zadržano osebo obremenjuje. Že res, da je lahko izvedenec B. S. izkušen, vendar tako sodišče kot izvedenec po mnenju pritožnika v prvi vrsti strmijo za tem, da korektno opravijo svoje delo, v tej svoji korektnosti pa preveč razmišljajo o možnostih zadržane osebe, ki pa po njegovi oceni objektivno niso izkazane. Ob tem poudarja, da takoj ko govorimo o možnostih, da se nekaj dogodi, govorimo tudi o možnostih, da se to ne dogodi, to pa je potrebno vsestransko pretehtati, kar pa v tem konkretnem primeru po njegovi oceni ni bilo v celoti storjeno. Za zadržano osebo po mnenju pritožnika ni pomembno, kaj ona razmišlja v smislu zdravljenja ali se zdravi zaradi epilepsije ali zaradi psihičnih težav, temveč to, da se zaveda, da se zdravi. Pritožnik še navaja, da če zadržana oseba ne bi jemala pravilne medikamentozne terapije oziroma če se ne bi zdravila, bi se njeno stanje poslabšalo. Ob tem pa izpostavlja, da naenkrat, ko mati pokliče zdravnika, nastane situacija, ki se pred tem ne preizkusi ali je bilo oziroma ali bi bilo zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ustrezno, ali bi bilo ambulantno zdravljenje ustrezno, ali z nadzorovano obravnavo. Opozarja še, da so vse to strokovna, medicinska vprašanja, ki jih je potrebno ali pa bi jih bilo potrebno vsestransko obravnavati pred odločitvijo o zadržanju na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Po njegovem mnenju pa prav okoliščina, razvidna v točki 12. na strani 8 začenja dajati pomisleke, ob tem, da je zadržana oseba redno jemala zdravila, ki so bila praviloma ali v pretežni meri zdravila proti epileptičnim napadom oziroma zdravljenje epilepsije, manj pa druge narave. Manj razvitost zadržane osebe po oceni pritožnika še ne pomeni, da ne more relativno normalno funkcionirati. Kot rečeno ima A. P. podaljšano roditeljsko pravico, glede tega pa izpove, da posebnih težav z zadržano osebo ni bilo, da si je občasno sama skuhala, da je varčna, da ima pokojnino, da ne zapravlja. Pritožnik meni, da je očitno, da je bila v času epidemije oziroma ko ni bila v V., zadržana oseba osamljena, da je več in bolje opazovala in da je prišla do določenih zaključkov (oče), zaradi česar je dvakrat odšla k stari mami. Njena mati uporabi izraz pobeg, vendar ne gre za pobeg, ker je šla v deset minut oddaljeno znano okolje, ki ji je očitno bilo bolj ljubo. 24 urni nadzor, ki bi ga naj imela zadržana oseba, po mnenju pritožnika ni obrazložen in ni strokovno utemeljen in ugotovljen. Nadzor nad psihiatrično medikamentozno terapijo je po njegovem mnenju možno opraviti tudi drugače, ta diagnostična obdelava, ki je bila podana, pa je lahko zgolj začasna ali trenutna delovna diagnoza, kar pa je možno ugotavljati in preverjati znotraj psihiatrične bolnišnice izven 24 urnega nadzora. Tako je po mnenju pritožnika potrebno kritično presojati strokovno mnenje psihiatra in najbližje osebe, A. P. Trditve, da bi zadržana oseba lahko odklanjala medikamentozno terapijo, po mnenju pritožnika nimajo nobene podlage (to je zgolj izraz, ki ga uporabi psihiater in sodišče za obrazložitev odločitve, ki pa ni vsebinska). Nadaljuje se pa ta možnost s potenciranim mnenjem, da bi se hudo poslabšalo njeno stanje. Na hudo poslabšanje njenega stanja pa bi po taki potenci obstajala možnost hujših okvar zdravja, samomorilnost, pobegi ali samo poškodovanja, čeprav takih objektivnih pokazateljev ni. Pritožnik še izpostavlja, da ima A. P. res podaljšano roditeljsko pravico, vendar to še ne pomeni, da se ji mora zadržana oseba absolutno podrejati (jo absolutno ubogati in ji absolutno slediti). Zadržana oseba je oseba, bitje, ki čustvuje in razmišlja, ima svojo dušo in svoje odločitve, kot taka pa ima možnost, ima pravico tudi razmišljati drugače, kot razmišlja njena mati. Če je v 43 letih prišlo do majhnega odklona, to še vedno ne pomeni, da je ne uboga in da ji ne sledi v smislu podaljšanja roditeljske pravice. Že res, da psihiatrična bolnišnica zadržano osebo lahko predčasno odpusti oziroma premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, vendar tudi bolnišnica ravna oportunistično, saj seveda ni pričakovati drugačne odločitve. Povedano drugače, ko je v nekem primeru podala izvedenka svoje mnenje v kazenski zadevi, je pri tem mnenju vztrajala, zdravnica iz psihiatrične bolnišnice, zaslišana kot priča, pa je podala popolnoma drugačno videnje poteka bolezni. Šele nato je izvedenka mnenje spremenila, obnašala se je torej ali oportunistično ali ležerno ali nestrokovno. Kritična razumska presoja trenutnega stanja po mnenju pritožnika pri zadržani osebi ni tako porušena, da ne bi bilo možno razumno sprejeti njenega mišljenja, prav tako zadržana oseba po njegovem mnenju ne živi v blodnem sistemu na način, kot se opisuje. Priznava sicer, da ima zadržana oseba težave, ne pa take narave, da je ni možno razumeti in da ne bi znala izraziti svojih želj in potreb. Pritožnik zato meni, da ji je treba drugače prisluhniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju: URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je takšen poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji.

6. Sodišče prve stopnje je za odločitev v predmetni nepravdni zadevi, začeti po obvestilu Psihiatrične bolnišnice V., uporabilo pravilno pravno podlago, ki jo predstavljajo določbe 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), na podlagi katerega sodišče odloča o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico in 39. člena tega zakona, ki ureja sprejem na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, v 1. odstavku pa predpisuje zakonske predpostavke za izrek tovrstnega ukrepa, in sicer: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje iz prve alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

7. Pritožnik ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato se ta njegov očitek praktično sploh ne da preizkusiti. Če pa je imel s pritožbeno navedbo, da 24 urni nadzor, ki naj bi ga imela zadržana oseba, ni obrazložen, v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana, saj je sodišče prve stopnje ta svoj zaključek obrazložilo povsem ustrezno in z dovolj razlogi, da se da ta zaključek preizkusiti, v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je med drugim navedlo, da je ta zaključek sprejelo na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. B. S. (v nadaljevanju: izvedenec), ki ga v tem delu tudi povzame.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, da možnosti, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljevalo obstoj ogrožanja zdravja in življenja zadržane osebe, niso objektivno izkazane, pa tudi da sodišče prve stopnje ni vsestransko pretehtalo tako možnosti, da se nekaj dogodi, kot tudi nasprotne možnosti, da se to ne dogodi. Sodišče prve stopnje je namreč obstoj ogrožanja (ogrožanja njenega življenja in hudega ogrožanja njenega zdravja) zadržane osebe ugotovilo na podlagi izpovedi najbližje osebe, t.j. matere zadržane osebe A. P., na podlagi izpovedi same zadržane osebe in podatkov, ki sta jih obe dali ob sprejemu zadržane osebe v psihiatrično bolnišnico, pa tudi na podlagi zdravstvene dokumentacije zadržane osebe, vse te ugotovitve pa je objektiviziralo še s pomočjo izvedenca, ki je med drugim potrdil tudi resnost groženj zadržane osebe s samomorom, kar vse je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Ob dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zadržana oseba suicidialno naravnana, da bi se lahko, če ne bi jemala pravilne medikamentozne terapije, ki ji je bila uvedena oziroma se ne bi zdravila, njeno stanje še poslabšalo in bi lahko pod vplivom blodenj naredila tudi samomor, ter ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi oziroma zaključku sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je prav zaradi hude blodnjavosti, zaradi katere se zadržana oseba, kot je ugotovljeno v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa, počuti ogroženo s strani neznanih oseb, ki jih sama imenuje agenti, da jo je ves čas strah, ves čas misli, da jo bodo ubili, v svojih blodnjah pa je videla celo kako so streljali skozi okno in da je bilo vse krvavo na posteljnini, zadržana oseba dobila epileptični napad, in da bi se to lahko ponovno zgodilo ob njeni nadaljnji hudi blodnjavosti, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zaradi grozeče suicidialnosti ogroženo življenje zadržane osebe, zaradi grozečih epileptičnih napadov in siceršnjega hudo poslabšanega psihičnega stanja zadržane osebe pa hudo ogroženo njeno zdravje.

10. Dokazno podprte, temelječe na izpovedi najbližje osebe, t.j. mame zadržane osebe, so tudi sicer s pritožbo neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da zadržana oseba v sedanjem psihičnem stanju mame, ki ji je podaljšana roditeljska pravica nad zadržano osebo, ne uboga in ji ne sledi, saj je ni mogla prepričati niti v to, da bi se po odhodu od doma (k stari mami) vrnila domov, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe pritožnika, da zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko zadržana oseba odklanjala tudi medikamentozno terapijo, nima nobene podlage.

11. Čeprav ima načeloma pritožnik prav, da dejstvo, da ima najbližja oseba nad zadržano osebo podaljšano roditeljsko pravico, še ne pomeni, da bi se morala zato zadržana oseba absolutno podrejati svoji mami, jo absolutno ubogati in ji absolutno slediti, pa ima zadržana oseba pravico razmišljati drugače, ne slediti materi in je ne ubogati samo tako dolgo, dokler s svojim razmišljanjem in s svojim vedenjem ne ogroža lastnega življenja in zdravja, kot je bilo to ugotovljeno v tem konkretnem primeru, saj v takšnem primeru ni mogoče več govoriti le o „majhnem odklonu“ v 43 letih, kot to želi prikazati pritožnik.

12. Pritrditi je pritožniku, da je izvedenec ob pregledu zadržane osebe ocenil, da je bila lucidna in pogovorljiva, vendar je ob tem nadalje tudi ugotovil slabo povezan duktus (način govora), preskakovanje iz teme na temo, pa tudi prisotnost nanašalnih blodenj, saj je zadržana oseba (bila) še vedno prepričana, da jo nadzorujejo in da bi jo lahko ubili. Prav na podlagi teh ugotovitev je v nadaljevanju izvedenec potrdil, sodišče prve stopnje pa na podlagi njegovega mnenja ugotovilo, obstoj izrazite paranoidne simptomatike, da se zadržana oseba počuti ogroženo s strani neznanih oseb, sama jih imenuje agenti, ves čas jo je strah, ves čas misli, da jo bodo ubili, v svojih blodnjah je videla celo, kako so streljali skozi okno in da je bilo vse krvavo na posteljnini, kar je po njenih besedah sprožilo tudi epileptični napad. Nadalje je na tej podlagi sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je začela zadržana oseba s pobegi od doma, sicer res do znane osebe (stare mame), pa vendar je od doma odšla ravno zaradi tega, ker jo je doma strah, da jo bodo ubili, pa tudi, da zaradi svojih paranoidnih misli zavrača tudi obiskovanje V., kjer se je prej dobro počutila.

13. Obstoj duševne motnje in obstoj hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, predstavljata dejanski okoliščini, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato za ugotovitev te okoliščine sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je bilo tudi v tem konkretnem primeru. V tej zadevi postavljen izvedenec je pri zadržani osebi po opravljenem osebnem pregledu in po pregledu razpoložljive zdravstvene dokumentacije ugotovil obstoj duševne motnje, t.j. akutne in prehodne psihotične motnje ob predhodni psihični manj razvitosti pacientke, prav tako pa tudi, da ima zaradi ugotovljene hude duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, kar vse izhaja iz njenega vedenja ter izražene paranoidne simptomatike. Sodišče prve stopnje je, kot je to pojasnilo v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa, takšni strokovni oceni izkušenega izvedenca o hudi motenosti realitetne kontrole in sposobnosti ustrezne presoje v celoti sledilo, saj je v pogovoru s pacientko tudi samo zaznalo njeno nesposobnost dojemanja realne situacije, ter njeno nesposobnost v takšnem stanju kot je sedaj, obvladovati lastno ravnanje, saj je njena sposobnost kritične razumske presoje trenutnega stanja in potrebe po zdravljenju popolnoma porušena, predvsem zaradi trenutne hude paranoidne simptomatike, ker pacientka trenutno živi v svojem blodnem sistemu. Ob dokazno podprti, na izvedenskem mnenju izvedenca temelječi, ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je že predhodno opisano ogrožanje življenja in zdravja zadržane osebe posledica pri pacientki potrjene duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, je tako materialno pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Takšnih ugotovitev izvedenca, na katerih temeljijo tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa, in so povsem strokovne narave, pritožnik namreč ne more uspešno izpodbiti zgolj z lastnimi dejanskimi zaključki in lastnim laičnim mnenjem, ki nima nobene opore v izvedenih dokazih, da je zadržana oseba lahko z neko mero kritične presoje opisala svoje življenje, da je nakazovala težave, ki jih ima in s tem tudi pritiske, ki jih ima s strani očeta, da jo je bilo za razumeti, da se boji, da bo oče pripeljal v hišo drugo žensko, da ima oče še enega otroka in da jo je oče razočaral, da je zadržano osebo ob njenem izpovedovanju bilo možno razumeti, možno je bilo razumeti njeno razmišljanje, možno je bilo razumeti njene težave, da je bilo bistveno premalo v tem zaslišanju govora o družinskih zadevah, ki zadržano osebo dejansko obremenjujejo, pa tudi, da kritična razumska presoja trenutnega stanja pri zadržani osebi ni tako porušena, da ne bi bilo možno razumno sprejeti njenega mišljenja, da zadržana oseba ne živi v blodnem sistemu na način, kot se opisuje, ter da bi bilo treba zadržani osebi, ki sicer ima določene težave, ne pa take narave, da je ni možno razumeti in da ne bi znala izraziti svojih želj in potreb, drugače prisluhniti.

14. Pritrditi je pritožniku, da so vprašanja, ali je bilo oziroma ali bi bilo zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom ustrezno, ali bi bilo ambulantno zdravljenje ustrezno, ali z nadzorovano obravnavo, strokovna, medicinska vprašanja, ki jih je potrebno vsestransko obravnavati pred odločitvijo o zadržanju na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Neutemeljen pa je njegov očitek, da to v tem konkretnem primeru ni bilo izvedeno, saj je bil izvedenec v tem konkretnem primeru angažiran tudi iz razloga, da poda odgovore tudi na ta vprašanja. Tudi to nalogo je izvedenec opravil, saj je pojasnil, da je glede na trenutno stanje zadržane osebe po njegovem mnenju zadržanje osebe na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice edina možnost, ker pacientka potrebuje 24 urni nadzor, nadzor nad jemanjem psihiatrične medikamentozne terapije, potrebna pa je tudi nadaljnja diagnostična obdelava ter optimizacija psihiatrične medikamentozne terapije, kar je možno zgolj na oddelku. Takšnemu mnenju izvedenca pa je glede na ugotovljeno, da se pacientka svojega stanja ne zaveda oz. do njega ni kritična in njeno resno ogroženost, pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje (točka 14. obrazložitve izpodbijanega sklepa), ko je pravilno zaključilo, da je tako podan tudi pogoj iz 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Dvoma v pravilnost tovrstnih zaključkov izvedenca in posledično tudi sodišča prve stopnje, pa pritožnik ne more vzbuditi s sklicevanjem na relativno normalno funkcioniranje zadržane osebe v domačem okolju in V. Š., ki ga je redno obiskovala pred izbruhom epidemije novega koronavirusa, prav tako pa tudi ne s podajanjem lastnih laičnih zaključkov o vzrokih za poslabšano duševno stanje zadržane osebe v zadnjih dveh mesecih pred hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici (osamljenost v času epidemije, zaradi katere je prišla do določenih zaključkov glede očeta in zaradi česar je dvakrat odšla k stari mami), saj gre za laične zaključke, ki nimajo opore v izvedenih dokazih, preteklo vedenje, vedenje pred sedanjim izrazitim poslabšanjem duševne motnje, sploh glede paranoidne simptomatike (grožnje neznancev), pa ne odraža sedanjega stanja, ki bistveno vpliva na izbiro oblike psihiatričnega zdravljenja v smislu določila 3. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, in v katerem je bilo, kot je natančno obrazloženo v točki 12. izpodbijanega sklepa, dokazno podprto ugotovljeno, da zaradi paranoidne simptomatike (grožnje neznancev) zadržana oseba v domačem okolju ni več sposobna ustrezno funkcionirati, saj jo je strah biti v hiši, prav tako pa se boji iti tudi v V. Š., češ da ji tudi tam grozijo.

15. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da so v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZDZdr izpolnjeni prav vsi pogoji za sprejem nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve, zato je pravilno na podlagi 1. odstavka 48. člena ZDZdr izdalo ta izpodbijani sklep.

16. Pritožnik samega trajanja zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom pritožbeno izrecno niti ne izpodbija. Tudi potreben čas zdravljenja pa predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je tudi za ugotovitev tega dejstva sodišče izvedlo dokaz z izvedencem in v izpodbijanem sklepu v točki 15. obrazložitve svojo odločitev povsem pravilno utemeljilo z razlogi, ki jih je za takšno dolžino trajanja ukrepa zdravljenja (t.j. za čas do šestih tednov) navedel izvedenec. Ker iz izvedenskega mnenja izvedenca, ki ga je le-ta sprejel na podlagi strokovnih izkušenj in podatkov zdravstvene dokumentacije o zdravljenju zadržane osebe, sodišče prve stopnje pa ga je tudi v tem delu korektno povzelo v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da je šest tedensko zadržanje najkrajši možen čas, saj je v tem času pričakovati umiritev in izboljšanje psihičnega zdravstvenega stanja, ob ustrezni medikamentozni terapiji bodo v tem času v bolnišnici lahko speljali potrebne diagnostične postopke, pričakovati pa tudi je, da se bo ob ustrezni antipsihotični terapiji, njeno stanje izboljšalo, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno v skladu s 1. odstavkom 48. člena ZDZdr določilo tudi trajanje zadržanja zadržane v oddelku pod posebnim nadzorom, t.j. v trajanju do šestih tednov, šteto od 5. 6. 2020. 17. Ob tem tudi pritožbeno sodišče, enako kot je to storilo tudi že sodišče prve stopnje, še poudarja, da lahko psihiatrična bolnišnica zadržano osebo odpusti tudi pred potekom roka iz sklepa sodišča, če ni več razlogov za zadržanje (1. odstavek 71. člena ZDZdr), odpust pred potekom roka pa lahko predlagajo tudi zadržana oseba, njen odvetnik, najbližja oseba in zakoniti zastopnik (2. odstavek 71. člena ZDZdr).

18. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba zadržane osebe po zastopniku zoper izpodbijani sklep za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in v zvezi z 42. členom ZNP-1 ter 1. odstavkom 30. člena ZDZdr), zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).