Jedro

Obstoj ekonomskih razlogov za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga se lahko dokazuje tudi z listinami in pričami in ne zgolj z izvedencem ekonomske stroke.

30 dnevni subjektivni rok za odpoved PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR ni pričel teči z dnem, ko je tožena stranka sindikat in svet delavcev obvestila, da bo zmanjšala število zaposlenih, saj tega dne tožena stranka še ni vedela, da bo PZ odpovedala ravno tožniku. Ta rok je začel teči šele, ko je tožena stranka s sklepom določila, za koliko delavcev se na posameznih delovnih mesti zmanjša število izvajalcev.

Ker pri toženi stranki ni šlo za t.i. kolektivni odpust, ta ni bila dolžna predhodno oblikovati kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Če pride do uvedbe stečaja nad pravno osebo, pri kateri je bil delavec predhodno zaposlen, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja med zaposlitvami pri prejšnjem delodajalcu in toženo stranko, zato delavcu delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu, ki je zaradi stečaja prenehal obstajati, ni mogoče upoštevati pri določitvi minimalnega odpovednega roka. Sodna praksa je že pred uveljavitvijo novega ZDR/2002 priznavala kontinuiteto delovnega razmerja le v primeru statusnih sprememb oz. prevzema na delo v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, ne pa tudi v primerih, kadar je delavcu pri prvem delodajalcu prenehalo delovno rzmerje po samem zakonu zaradi uvedbe stečaja, nato pa se je na novo zaposlil pri novem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.9.2003; - ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama za delovno mesto samostojni tehnolog proizvodnje, ne preneha veljati in da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi sklenjene pogodbe o zaposlitvi od 30.10.2003 dalje; - da tožena stranka tožečo stranko pozove nazaj na delo in ji od

30.10.2003 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja kot da bi delala, vse v osmih dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da bi oceno, ali gre za resnični obstoj ekonomskih razlogov kot poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko podal le izvedenec ekonomske stroke. Ekonomskih okoliščin kot poslovnega razloga sodišče ni ugotovilo na dejanski strokovni podlagi, zato je dejansko stanje s tem v zvezi pomanjkljivo raziskano. Tožena stranka je v Gostolskih novicah zatrjevala, da je v celoti dosegla predvideni plan za leto 2003 ter v tiskanih medijih intenzivno iskala nove delavce. O teh listinskih dokazih se sodišče niti z besedico ni izreklo, zaradi česar odločitev nima razlogov o odločilnih ali vsaj izjemno pomembnih dejstvih in dokazih, ki se nahajajo v spisu in na katere se je tožnik skliceval, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Rok za odpoved je začel teči, ko se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami primera, to je dne 9.7.2003, ko je poslovni rezultat za obdobje januar - junij 2003 sporočila sindikatoma in svetu delavcev. To nedvomno izhaja tudi iz dopisa z dne 9.7.2003 o tem, da je ta dopis potrebno šteti kot obvestilo o predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih. Stališče sodišča prve stopnje, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele s sklepom direktorja z dne 28.8.2003, je zato brez dejanske in pravne podlage. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala tudi zaslišanje predstavnikov sindikata, vendar je prvostopno sodišče dokazni predlog zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje najmanj nepopolno ugotovljeno. Tudi zaradi zastaranja oz. zamude prekluzivnega roka s strani tožene stranke bi prvostopno sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Pravilnik tožene stranke, ki določa kriterije (za določanje presežnih delavcev), je v nasprotju s Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96, 14/99, 50/99, 73/2000, 25/2002, 60/02, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba).

Panožna kolektivna pogodba ne loči uporabe kriterijev glede na to, ali gre za večje ali manjše število delavcev. Če se je tožena stranka odločila, da bo uporabljala kriterije tudi pri odpovedi manjšemu številu delavcev, bi jih morala uporabiti pravilno. Če jih je uporabila napačno, je tudi iz tega razloga nepravilno in brez pravne in dejanske podlage odpustila tožnika. Z uporabo kriterija delovne uspešnosti je tožena stanka povzročila neobjektivno ugotavljanje delovne uspešnosti in razvrstitev tožnika med manj uspešne glede na povprečno delovno uspešnost vseh delavcev primerjalne skupine. Po mnenju tožnika je zmotno tudi stališče prvostopnega sodišča o "ne"kontinuiteti delovnega razmerja. Tožnik je že pred stečajem družbe GOSTOL P.P.O. d.o.o. pričel delati v tej družbi. Delavski sveti pri družbenem podjetju Gostol p.o. je v začetku leta 1990 ustanovil nekaj hčerinskih družb, v katere so bili prenešeni delavci.

Statusne spremembe niso vplivale na spremembo delovnega razmerja tožnika, njihove pravice, obveznosti in odgovornosti so ostale nespremenjene. Kot je že večkrat poudarilo tudi revizijsko sodišče, pri spremembi delodajalca zgolj v formalnopravnem smislu ne pride do dejanskih sprememb, torej do prenehanja opravljanja dosedanje podjetniške dejavnosti. Sodišče prve stopnje se niti ni izreklo o obvestilih, ki jih je tožena stranka izdajala delavcem, po katerih naj bi obdržali vse svoje pravice iz delovnega razmerja in naj bi zgolj formalno dobili sklepe, ki na delovno razmerje ne bodo vplivali. Tudi iz plačilnih list delavcev je razvidno, da jim je tožena stranka priznavala kot delovno dobo tudi delovno dobo, pridobljeno v družbi Gostol P.P.O. d.o.o. ter Gostol p.o.. To bi lahko potrdile predlagane priče. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Ni bistveno, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisov tožene stranke v Gostolskih novicah v zvezi z doseganjem plana oz. do oglasov v zvezi z iskanjem novih delavcev, saj ne gre za okoliščine oz. dejstva, ki bi bila odločilnega pomena za pravilno odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Iz drugih dokazov, ki jih je sodišče izvedlo in nanje oprlo svojo odločitev (izpoved priče Z. G., listinski dokazi o poslovnih rezultatih za obdobje od 1.1. do 30.6.2003 oz. ocena izkaza poslovnega izida za leto 2003 ...), je namreč razvidno, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski razlogi, ki so narekovali zmanjšanje števila zaposlenih oz. redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga.

Izpodbijana sodba ima jasne in prepričljive razloge o tem, zakaj šteje, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. Zmotno je stališče pritožbe, da je obstoj ekonomskih razlogov, zaradi katerih prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, možno ugotoviti le z izvedbo tega dokaza.

Nesprejemljiva je tudi tožnikova ocena, da naj bi bilo dejansko stanje pomanjkljivo raziskano zato, ker sodišče prve stopnje ekonomskih okoliščin kot poslovnega razloga ni ugotovilo na dejanski strokovni podlagi. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, da so obstajali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, imelo dovolj trdno oporo v dokazih, ki so že navedeni zgoraj (izkazana je bila izguba v poslovnem letu 2002, v prvem in drugem kvartalu 2003).

Pri tem je zlasti pomembna izpoved priče G. Z., ki je pojasnila, da so bili razlogi za ugotavljanje presežkov delavcev predvsem v izpadu pričakovane prodaje v poslovnem letu 2003, ki je bila bistveno nižja od planirane, to pa je pomenilo izpad pričakovanih prilivov in manj dela ter težko likvidnostno situacijo, ki se je odražala v večji zadolženosti.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je 30-dnevni rok, v katerem mora delodajalec v skladu s petim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/02 - ZDR) podati odpoved, začel teči že 9.7.2003, ko je tožena stranka na oba sindikata in svet delavcev naslovila informacijo, v kateri je napovedala zmanjšanje števila zaposlenih. V tej informaciji je zgolj okvirno navedeno, da je glede na oceno strokovne službe in rezultate, ki izhajajo iz poslovnega izida za leto 2002, nujno, da se operativno pristopi k zmanjševanju stroškov poslovanja, vključno s stroški dela ter da predvideno zmanjšanje zaposlenih ne bo preseglo 10% vseh zaposlenih.

V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Navedeni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako še ni mogel pričeti teči z

9.7.2003, saj takrat tožena stranka še ni mogla vedeti, da bo ravno tožniku potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Šele potem, ko je na podlagi Pravilnika o določitvi in uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev v družbi Gostol - Gopan d.o.o. Nova Gorica opravila točkovanje in je direktor tožene stranke dne 28.8.2003 s sklepom določil, za koliko delavcev se na posameznih delovnih mestih zmanjša število izvajalcev, je lahko pričel teči navedeni 30-dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je bil tožnik istega dne pisno obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 15.9.2003, je očitno, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Prav tako je zmotno stališče, da bi tožena stranka za določitev presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz panožne kolektivne pogodbe in ne kriterijev, ki jih je določila v pravilniku. Pri toženi stranki ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zato tožena stranka niti ni bila dolžna določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, če pa je to storila, ni bila vezana na določbe panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je pri sestavi pravilnika tudi upoštevala konkretne pripombe, ki so jih predstavniki sindikata imeli na skupnem posvetovanju s predstavniki uprave tožene stranke. Uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev ni obvezna, če ne gre za večje število delavcev v smislu 96. člena ZDR. Če gre za t.i. kolektivne odpuste, pa mora delodajalec izpolniti obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom, ki so določene v 97. členu ZDR (med drugim je potrebno tudi predhodno posvetovanje o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev). Zato je tožena stranka lahko odločila, da kriterije sama oblikuje, pri čemer je upoštevala napotilno normo prvega odstavka 100. člena ZDR (ki sicer velja za večje število delavcev) o tem, katere kriterije je pri tem potrebno upoštevati.

Tožnik je med primerjalnimi delavci prejel najnižjo število točk po kriterijih iz Pravilnika tožene stranke o določitvi in uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev v družbi Gostol-Gopan d.o.o. Nova Gorica z dne 21.7.2003. Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti opredelitve tožnika za presežnega delavca.

Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskih razlogov za prenehanje potrebe po opravljanju dela, ki ga je pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, s čimer je podan zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem kontinuitete zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih, ki vpliva na določitev minimalnega odpovednega roka za primer, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov (2. odstavek 92. člena ZDR). Pritrditi je treba stališču prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožniku pravilno določila le 45-dnevni odpovedni rok oz. presoji, da v primeru, kadar je uveden stečaj nad pravno osebo, pri kateri je zaposlen delavec, ni mogoče priznati kontinuitete delovnega razmerja za čas zaposlitve pri podjetju, ki je zaradi stečaja prenehalo obstajati, čeprav se je delavec neposredno po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja zaposlil pri drugem delodajalcu, v obravnavanem primeru pri toženi stranki. Sodna praksa je že doslej, torej že v obdobju pred uveljavitvijo ZDR/2002, priznavala kontinuiteto delovnega razmerja le v primeru statusnih sprememb oz.

prevzema na delo v drugo organizacijo oz. k drugemu delodajalcu, ne pa tudi v primerih, kadar je delavcu pri prvem delodajalcu prenehalo delovno razmerje po samem zakonu zaradi uvedbe stečaja, nato pa se je na novo zaposlil pri novem delodajalcu. Pravna presoja prvostopenjskega sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem je torej pravilna, z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče svoje stališče utemeljilo, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi

353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.