Jedro

Od pojma bodoče škode je treba ločiti novo škodo, za katero je značilno, da ne nastopi kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ampak gre, z vidika medicinske znanosti, za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 8.400.000 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od vložitve tožbe, in z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 23.9.2003 do plačila in ji povrniti 482.973 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je prišlo pri oškodovanki od leta 1994 do leta 1999 do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki pomeni novo škodo. Za pretrpljene telesne bolečine ji je priznalo 1.900.000 SIT, za strah 2.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.500.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke in stranskega intevenienta zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K argumentom sodišča prve stopnje je dodalo, da je odškodnina, ki je bila tožeči stranki izplačana v letu 1994, sicer res obsegala tudi bodočo nepremoženjsko škodo, vendar le v tistem obsegu, kolikor je bila glede na tedanje zdravstveno stanje zanesljivo pričakovana. Denarno odškodnino, ki ji jo je priznalo sodišče prve stopnje, je ocenilo kot primerno.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da odškodnina, ki je bila tožnici priznana (z upoštevanjem že izplačane odškodnine) v znesku 10.175.000 SIT, ne odstopa od sodne prakse. Ali je bila v odškodnino, izplačano v letu 1994, zajeta tudi odškodnina za škodo, ki se kaže v tožničinem bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja v letu 1997, toženka sploh ni mogla dokazovati. V zvezi s tem vprašanjem je na glavni obravnavi 17.4.2004 predlagala zaslišanje priče V. H., vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. Nepravilen je tudi zaključek, da se je tožničina bolezen poslabšala v letu 1997. Takšna ugotovitev je v nasprotju z mnenjem dr. D. kot tudi z mnenjem interdisciplinarne skupine strokovnjakov, iz katerih izhaja, da se je oškodovankino zdravstveno stanje poslabševalo postopno od leta 1994. Iz tega razloga je tožena stranka ugovarjala zastaranje, ki mu je sodišče ugodilo, in sicer tako, da je tožeči stranki priznalo odškodnino za poslabšanje zdravstvenega stanja le za obdobje od leta 1997. Preizkus, kakšne dodatne težave ima tožnica od leta 1997 v primerjavi s stanjem v letu 1994, sploh ni mogoč. Izvedenec ni odgovoril na vprašanje, kdaj je prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Nasprotno, poudaril je, da je pri bolnici nastopilo značilno, neslučajno poslabšanje, in sicer pred letom 1997. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v pravdi zatrjuje, da se ji je zdravstveno stanje zaradi poklicnega obolenja - azbestoze in plakov parietalne plevre - po letu 1994, ko je že prejela odškodnino v znesku 878.764,79 SIT, bistveno poslabšalo. Izhajajoč iz takšnega trditvenega gradiva, je bilo v obravnavani zadevi z materialnopravnega vidika, ob dejstvu, da tožeča stranka ne zanika, da je plačilo odškodnine v znesku 878.764,79 SIT obsegalo tudi bodočo škodo, ključno vprašanje, ali je poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja škodna posledica, ki sta jo stranki mogli predvideti v trenutku sklenitve sporazuma v letu 1994. Bodoča škoda je tista škoda, glede katere je "po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti" (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR). Od pojma bodoče škode je treba ločiti novo škodo, za katero je značilno, da ne nastopi kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela telesa zaradi prvotno nastale poškodbe, ampak gre, z vidika medicinske znanosti, za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati.

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev nižjih sodišč je (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP)), da se je tožničino zdravstveno stanje zaradi upada pljučne funkcije in restrikcijske ventilacijske insuficience, ki je pripeljala do kronične dihalne stiske in pljučnega srca, po letu 1994 poslabšalo. Nižji sodišči sta novo nastale škodne posledice ocenili kot novo škodo (drugi odstavek na četrti strani sodbe sodišča prve stopnje in prvi odstavek na četrti strani sodba sodišča druge stopnje), torej kot škodo, ki v sporazumu iz leta 1994 ni bila zajeta.

Učinkovita obramba tožene stranke, na podlagi katere bi sodišče lahko napravilo sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, bi morala temeljiti na navedbah, da gre pri tožnici za posledice, ki v času sklenitve sporazuma v letu 1994 sicer še niso v celoti nastale, oziroma za novo nastale posledice, ki pa so bile v obeh primerih pričakovane in predvidljive že v času njenega sporazuma. Tožena stranka ni zmogla zadostiti tako nakazanemu trditvenemu bremenu, zato ima sodišče druge stopnje prav, da tožena stranka v pritožbi (pa tudi ne prej) ni dovolj "konkretno in argumentirano" navedla, da je bila v odškodnino iz leta 1994 zajeta tudi odškodnina za škodo, ki se kaže v tožničinem bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja v letu 1997. Šele na podlagi takšnih substanciranih trditev tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje, ob postavljenem dokaznem predlogu z izvedencem medicinske stroke, raziskati, ali je razvoj tožničine bolezni v skladu z običajnim tekom bolezni azbestoze ali pa gre za poslabšanje, ki ga ni mogoče zajeti s pojmom predvidljivih škodnih posledic. Ker bi na zastavljeno dejansko vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje, lahko odgovorilo le s pomočjo izvedenca medicinske stroke, bi bilo vsakršno zasliševanje prič v zvezi s tem brezpredmetno. Sodišče prve stopnje bi iz razloga neprimernosti dokaza za ugotovitev določenega dejstva zato moralo zavrniti dokazni predlog z zaslišanjem priče V. H. celo v primeru, če bi bile navedbe tožene stranke v smeri nenastale pravice dovolj konkretne in substancirane.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.900.000 SIT), strah (2.000.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (4.500.000 SIT), upoštevajoč valorizirani znesek, ki je bil tožnici izplačan v letu 1994 (1.775.000 SIT), pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina 10.175.000 SIT primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke.

Revizijske navedbe in sklicevanje na citirane sodne odločbe ne omogočajo sklepanja, da bi nižji sodišči pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škode odstopili od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb ali bolezni je zato lahko zelo velik in se pri poklicnem obolenju azbestoze giblje med 16 in 103 povprečnih neto plač1. Ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ne dopušča nobenega dvoma, da gre pri oškodovanki za zelo hudo obliko bolezni.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Takšen podatek izhaja iz podatkovne baze Ius - info NEGM.