Jedro

Za razlago dednega dogovora veljajo pravila Zakona o obligacijskih razmerjih o razlagi pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izročiti tožniku v last, posest in uživanje del parcele št. 579/1 travnik, vl. št. 548 k.o... v površini 545 m2, ki leži med parcelami št. 581, 579/3, 579/4 in 576 k.o... ter dovoliti geometrsko odmero tega zemljišča. Ugotovilo je, da je toženec po svoji materi J. podedoval zaščiteno kmetijo, kamor spada tudi parcela št. 579/1 k.o... Sestavni del sklepa o dedovanju je dedni dogovor, ki so ga sklenili dediči po pok. J. C. Dogovorili so se med drugim, da imajo H. G., J. L. ter V., P. in A. C. vsak posebej prednostno pravico uporabe do tolikšne površine zemljišča, ki ustreza gradbeni parceli za izgradnjo stanovanjske hiše na katerikoli parceli, ki je predmet dedovanja po pok. J. C., ko bo to pravico možno uveljaviti. Na podlagi izpovedb podpisnikov dednega dogovora je sodišče ugotovilo, da pomeni ta dogovor za toženca obveznost, da sodedičem izroči vsakemu zazidljivo parcelo v last, ko bodo predpisi to dovoljevali. Sodišče se je oprlo na 16. člen Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, po katerem lahko izjemoma iz upravičenih razlogov deduje nujni dedič tudi kmetijsko neobdelovalno zemljišče, ki ni pomembno za kmetijsko proizvodnjo ter leži v območju, kjer se po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih lahko spremeni namembnost kmetijskih zemljišč. Ti pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni, ker gre za zemljišče, ki je po občinskem odloku postalo stavbno zemljišče. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo le glede odmere pravdnih stroškov, v glavni stvari pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je izrek sodbe izvršljiv in da je bil predmet obveznosti že v dednem dogovoru določen dovolj natančno, da je bil določljiv.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklicuje se na drugi odstavek 16. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in meni, da bi se ta določba lahko uporabila le v zapuščinskem postopku, kasneje pa ne več. Dedni dogovor pa je ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom. Veljaven bi bil le dogovor o izplačilu nujnega deleža v denarju. Nasprotuje tudi razlagi dednega dogovora, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

Dogovorjene prednostne pravice uporabe ni mogoče razumeti kot lastninske pravice. Ni obrazloženo, zakaj je sodišče ugodilo zahtevku prav za 545 m2 veliko parcelo. Napačna je ugotovitev, da je zemljišče spremenilo namembnost v nezazidano stavbno zemljišče. Gre namreč za funkcionalno zemljišče, kajti upravni organ bo nedvomno odločil tako. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je odločitev oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dogovor z dne 22.11.1990, ki je sestavni del sklepa o dedovanju opr. št. I D 1053/90 z dne 21.12.1990 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, zavezuje stranke kot pogodba civilnega prava.

Mogoče ga je izpodbijati in uveljavljati ničnost iz razlogov, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih. Toda tožena stranka neutemeljeno zatrjuje ničnost navedenega dogovora. Z njim je toženec prevzel kmetijo (tč. 1 dogovora in tč. B sklepa o dedovanju), hkrati pa je prevzel tudi podrobno navedene obveznosti do vsakega od nujnih dedičev posebej (tč. 2 do 8 dogovora, drugi odstavek tč. B sklepa). Dogovor je v skladu z drugim odstavkom 16. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKZ), ki določa izjeme od pravila, da se nujni dedni delež določi v denarju. V obravnavani zadevi ugotovljene okoliščine upravičujejo sklicevanje na to določbo. Toženec kot prevzemnik kmetije se je nasproti sodedičem zavezal, da jim bo izročil vsakemu stavbno zazidljivo parcelo za gradnjo stanovanjske hiše. V nasprotju z zakonom bi bilo, če bi bilo za nujni dedni delež namenjeno kmetijsko obdelovalno zemljišče. To pa sporna parcela po spremembi namembnosti ni. Zato ni ovir, da spada v tožnikov dedni delež.

Napačno je stališče revizije, da se drugi odstavek 16. člena ZDKZ lahko uporablja samo v zapuščinskem postopku. Gre za predpis materialnega prava, katerega uporaba ni omejena. Sicer pa ta revizijski ugovor ni smiseln, saj je bil obravnavani predpis dejansko uporabljen v zapuščinskem postopku s tem, da je bil v sklep o dedovanju povzet dogovor, katerega vsebina je določitev nujnih deležev tudi s stavbnimi zemljišči. Za razlago dednega dogovora veljajo pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o razlagi pogodb. Po prvem odstavku 99. člena ZOR se pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, po drugem odstavku pa se pri razlagi nejasnih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pa gre za ugotavljanje dejstev na podlagi ocene izvedenih dokazov, kar ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za ugotovitev, da je dedni dogovor dovolj določen, da ga je mogoče izpolniti. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo tistih revizijskih navedb, s katerimi se tožena stranka zavzema za drugačno razlago vsebine dednega dogovora.

Tožena stranka ni ugovarjala določnemu zahtevku, da meri sporna parcela 545 m2. Sodišče izvaja dokaze samo o dejstvih, ki so med strankami sporna. Ker sama izmera parcele ni bila sporna, utemeljenosti zahtevka v tem pogledu ni bilo treba ugotavljati in sodišču tudi ni bilo treba navajati razlogov o tem, zakaj naj meri sporna parcela ravno 545 m2. Izostanek obrazložitve o tej okoliščini ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V postopku za določitev funkcionalnega zemljišča, ki je v teku, bo moral upravni organ upoštevati pravice drugih, konkretno pravico tožnika, da mu pripada uveljavljana stavbna parcela.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).