Jedro

Izdaja sklepa o obstoju in višini škode (72. čl. ZTPDR) ni procesna predpostavka za vložitev tožbe na plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožeče strake, da ji je tožena stranka I. G. dolžna plačati znesek 4.734.636,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 dalje, do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe; obenem pa sklenilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki I. G. stroške postopka v znesku 4.872,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2003 dalje, do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da se sodba v 1. odst. izreka razveljavi, posledično tudi glede stroškov postopka, v kolikor naj bi stranka G. v tej pravdi uspela ter da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, in je v celoti zmotno uporabilo materialni zakon, to je 388. čl. ZOR, ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovalna ali izterjala terjatev. Ker sodišče prve stopnje navedene določbe ni upoštevalo, je zaključilo, da je ugovor zastaranja nasprotne stranke utemeljen, ker je pretekel triletni subjektivni rok za zastaranja in sicer se je ta štel od 16.9.1997 dalje glede na datum vložitv tožbe v tej zadevi. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka morala izvesti interni postopek po določilo 70. do 74., posebej pa 72. čl. ZTPDR. V kolikor navedeni interni postopek uveljavljanja škode pri tožeči stranki ne bi bil izveden, tožeča stranka ne bi mogla vložiti direktno tožbe oz. bi bila ta, v kolikor bi bila vložena brez izvedbe predhodnega internega postopka, tudi v kolikor bi bila vložena pred dnem 16.9.2000, zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je bila izvedba internega postopka povračila škode za tožečo stranko obvezna in pomeni glede na določbo 388. čl. ZOR, da je navedeni interni postopek pretrgal zastaranje. Zastaranje se pretrga z vsakim upnikovim dejanjem, ki ga sproži zoper dolžnika pred pristojnim organom, ki je pristojen za ugotavljanje, zavarovanje ali izterjavo terjatev. V tem primeru je bil pristojni organ pri tožeči stranki disciplinska komisija in drugostopna komisija. Ker je bil ta postopek za tožečo stranko obvezen, je zato nujno, da je s tem nastopilo pretrganje zastaranja in da triletni rok za izterjavo terjatve dne 16.9.1997 ni potekel. Interni postopek se je končal kot rečeno že dne 12.9.2000. Tožena stranka I. G. po nasprotni tožbi v svojem odgovoru na pritožbo soglaša z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na nje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistveno kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izobig ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo njen zahtevek s takimi dejanskimi ter pravnimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi najkasneje 16.9.1997 vedela, tako za škodo, kot za povzročitelja te škode. Triletni subjektivni zastaralni rok je začel teči 16.9.1997 in je potekel 16.9.2000. Tožeča stranka po nasprotni tožbi pa je vložila neposredno tožbo za plačilo odškodnine dne 27.11.2000 (list. št. 10), to pa je po poteku triletnega zastaralnega roka. S potekom tega roka je zastarala tudi pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odst. 360. čl. ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). V obravnavanem primeru ni mogoča uporaba določil 377. čl. ZOR in s tem soglaša pritožbeno sodišče, saj je Okrožno državno tožilstvo s sklepom zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca, Okrožno sodišče v Kopru pa je sklepom Ks 567/2000 z dne 5.2.2001 kazenski postopek ustavilo zoper I. G, ker njegovo ravnanje, zaradi katerega naj bi D. d.d. nastala škoda v višini 4.734.636,00 SIT, nima znakov kaznivega dejanja. Res pa je, da je v 388. čl. ZOR navedeno, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se zagotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Vendar pri tem poudarja pritožbeno sodišče, da je tožba vložena prepozno in da sklepi disciplinskih komisij niso drugi pristojni organi, ki bi ugotovili, zavarovali ali izterjali terjatev, saj gre za interne organe ene od strank. Gre za druge pristojne organe izven stranke, ne pa za strankine interne organe, kot to zmotno zaključuje pritožba tožeče stranke. Poleg tega pa tudi poudarja pritožbeno sodišče, da tožena stranka ni dolžna v skladu z 72. čl. ZTPDR (Ur. l. SFRj št. 60/89, 42/90) izpeljati postopka, pa čeprav citirana določba ZTPDR predvideva predhoden postopek v tem smislu, da mora delodajalec po svojih pristojnih organih škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotoviti, saj lahko sproži postopek pred pristojnim sodiščem šele potem, če delavec te škode v treh mesecih ne povrne. Dejstvo je, da ta določba onemogoča delodajalcu le sprožitev postopka pred sodiščem, predno ne potečejo tri meseci, v katerih mora delavec povrniti škodo, saj ZTPDR v 72. čl. izrecno nikjer ne določa, kakšne so posledice vložene tožbe v primeru, če delodajalec ne izvede predhodnega postopka. Iz tega sledi, da v primeru, če pristojni organ povzročitelju ne izda formalnega sklepa o obstoju in višini škode ter okoliščinah, sodišče ne sme zavreči tožbe v posledici pomanjkanja procesne predpostavke. Zato je tudi v ta del pritožbenih navedb neutemeljen. Bistveno pa je, da je potekel zastaralni rok tri leta in da je tožbeni zahtevek zastaral ter da interni organi ene od strank niso pristojni organi po določbi 388. čl. ZOR, kot to zmotno meni pritožba.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišče prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, poleg tega pa poudarja pritožbeno sodišče, da mora po 1. odst. 360. čl. ZPP v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je uporabilo po uradni dolžnosti. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke po nasprotni tožbi in potrdio izpodbijano sodbo, obenem pa sklenilo, da tožena stranka, po nasprotni tožbi, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka - to je odgovora na pritožbo -, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. v zvzei s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Uporaba ZTPDR in ZOR je v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).