Jedro

Z ugotovitveno tožbo se zahteva izdaja ugotovitvene sodbe. Ta pa ni izvršljiva in zato v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka ni mogoče dovoliti začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep prvostopnega sodišča z dne 16.7.1993, opr. št. VI P 562/93 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tretjetoženca proti sklepu o začasni odredbi.

Proti sklepu se pritožuje tretjetoženec, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in začasno odredbo razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Navaja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, saj ima le pavšalne navedbe o tem, zakaj naj bi bil zahtevek verjetno izkazan. V nadaljevanju pritožbe tretjetoženec podrobneje obrazlaga, zakaj po njegovem mnenju pogodbi, katerih ničnost se uveljavlja s tožbo, nista nični.

Pritožba je utemeljena.

Začasna odredba se izdaja v zavarovanje izpolnitve zahtevka o katerem še ni odločeno v ustreznem postopku. V danem primeru so tožniki vložili ugotovitveno tožbo, sodba, s katero bo odločeno o zahtevku pa je lahko le ugotovitvena sodba. Ugotovitvene sodbe niso izvršljive in zato tudi ni mogoče izdati začasno odredbo v zavarovanje njihove izvršitve. Že iz tega razloga po presoji pritožbenega sodišča predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi verjeten obstoj terjatve tožnikov ni izkazan. Ne glede na to, ali sta pogodbi, katerih ničnost se uveljavlja s tožbo, nični ali ne, se v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve tožnikov zastavlja vprašanje njihove aktivne legitimacije. Predpostavka vsake ugotovitvene tožbe, posebej tudi ugotavljanje ničnosti neke pogodbe, je pravni interes tožnikov. V danem primeru tožniki ne zatrjujejo, da bi uveljavljali kakršnokoli pravico na sporni nepremičnini, temveč svoj pravni interes utemeljujejo le s tem, da želijo preprečiti gradnjo obrtne delavnice. To, ali je gradnja obrtne delavnice na tem prostoru iz kakršnihkoli razlogov dopustna ali ne, ni odvisno od lastništva zemljišča, temveč od drugih okoliščin, ki pa niso predmet te pravde. Ne glede na to, ali bo lastnik zemljišča ostal tretjetoženec, ali pa bo lastnik zemljišča kdo drug, nedvomno pa v zvezi s to tožbo ne kdo od tožnikov, bo možnost oziroma dopustnost gradnje na konkretnem zemljišču ostala odvisna od pogojev, ki jih določajo ustrezni lokacijski oziroma gradbeni predpisi. Tako tožniki po presoji pritožbenega sodišča vsaj z dosedanjimi navedbami niso izkazali pravno relevantnega interesa za vložitev predmetne tožbe in je tudi iz tega razloga treba njihov predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, saj ni dana osnovna predpostavka za njeno izdajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 166. členu ZPP.