Jedro

Ker niti iz pisnega mnenja izvedenca, niti iz zapisnika o zaslišanju izvedenca ne izhaja, da se je opiral na obsojenčevo izjavo, dano policiji ali izjavo kakšne priče, ki je bila izločena iz spisa, mnenje sodnomedicinskega izvedenca ni nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.M. je dolžan plačati 800,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila M.M. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodbi opirata na izvedensko mnenje dr.G.K., ki je nedovoljen dokaz, ker temelji na izjavah obsojenca in prič, ki so bile kot nedovoljene izločene iz spisa. Bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da sodba sodišča prve stopnje „protispisno“ navaja, da je izvedenec svoje mnenje podal zgolj na podlagi medicinske dokumentacije in videza rane, čeprav je povedal, da je upošteval tudi izjave, ki so bile nato izločene iz spisa kot nedovoljeni dokaz. Sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o pritožbenih navedbah, da sodba sodišča prve stopnje nima podatkov o dimenzijah in teži palice – fižolovke, s katero naj bi bil oškodovanec poškodovan, o načinu poškodovanja in drugih okoliščinah, odločilnih za presojo, ali je bila palica nevarno sredstvo; o tem, da je mnenje sodnomedicinskega izvedenca nedovoljen dokaz in o „protispisnosti“ razlogov. Sodba sodišča druge stopnje se glede pritožbene trditve, da je izvedensko mnenje nezakonit dokaz, sklicuje na razloge v svojem sklepu o razveljavitvi prve sodbe sodišča, kar ni zakonito. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obsojenca pa oprosti plačila „takse“ za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva s trditvijo, da palica – fižolovka ni sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, izpodbija kot zmotno ugotovitev sodišča o tem vprašanju. Trditev zahteve, da sodbi nista obrazložili nevarnosti palice v smislu drugega odstavka 133. člena KZ, ni utemeljena, ker imata ustrezne razloge o dimenzijah palice (2 metra dolga in 10 centimetrov debela) in načinu povzročitve poškodbe (udarec po glavi). Sodnomedicinski izvedenec je na glavni obravnavi pojasnil, da je svoje mnenje o mehanizmu poškodbe podal na podlagi medicinske dokumentacije, sodišče druge stopnje je glede dopustnosti tega dokaza pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, svojo prejšnjo odločbo je omenilo le v potrditev pravilnosti stališča sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Po določbah 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev postopka podana, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali si v precejšnji meri nasprotujejo, ali je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se o vsebini dokazov navaja v razlogih sodbe in med samimi dokazi. Bistvena kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka istega člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Zahteva trdi, da je mnenje sodnomedicinskega izvedenca nedovoljen dokaz, ker je svoje mnenje „glede mehanizma poškodbe podal ob izjavah prič in udeležencev dogodka ..., ki so bile iz sodnega spisa pozneje izločene“. Zahteva ne pojasni, katere izjave so mišljene; iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 4. 6. 2002 (list. št. 42 do 45) izhaja, da je izvedenec upošteval „zagovor obdolženega na zaslišanju“ (ki je bilo 11. 12. 2001, list. št. 19 do 23) in izjave prič v uradnih zaznamkih policije. Na glavni obravnavi dne 22. 6. 2007 (list. št. 195 do 196) je zaslišani izvedenec pojasnil, da je podal mnenje o mehanizmu poškodbe na glavi oškodovanca na podlagi videza rane, zapisov v medicinski dokumentaciji „glede možnega nastanka pa upošteval izjave prič in udeležencev“. Po opozorilu sodnice, naj pri podaji mnenja upošteva le zdravstveno dokumentacijo, je pojasnil, da je mnenje o načinu udarca podal na podlagi medicinske dokumentacije in izgleda rane. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ne iz pisnega mnenja ne iz zapisnika o zaslišanju izvedenca ne izhaja, da se je opiral na obsojenčevo izjavo dano policiji ali izjavo kakšne priče, ki so bile izločene iz spisa. Zato je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu (list. št. 178 do 181) in v izpodbijani sodbi na drugi strani ugotovilo, da izvedensko mnenje temelji na neizločenih izjavah prič, ne pa na izločeni izjavi obsojenca.

Trditev zahteve, da je „protispisna“ navedba sodbe sodišča prve stopnje, da je izvedenec po opozorilu sodnice na glavni obravnavi dne 22. 6. 2007 izjavil, da je odločitev o načinu udarca sprejel na podlagi medicinske dokumentacije in videza rane, ni utemeljena; v zapisniku o tej glavni obravnavi na list. št. 196 je v drugem odstavku zapisana ravno taka izjava izvedenca.

Očitki zahteve, da sodba sodišča druge stopnje ni presodila pritožbenih navedb, niso utemeljeni. Pritožba je uveljavljala, da se sodba sodišča prve stopnje opira, na izvedensko mnenje dr.G.K., čeprav je nedovoljen dokaz, kar je pritožbeno sodišče presodilo v četrtem odstavku na drugi strani svoje sodbe; da sodba sodišča prve stopnje nima „dokaznega zaključka o sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari“ in „ne obravnava načina izvršitve dejanja“ ampak „arbitrarno deklarira, da je debelejša lesena palica tako nevarno sredstvo“, o katerih je pritožbeno sodišče presodilo v tretjem odstavku na tretji strani sodbe tako, da je pritrdilo ugotovitvam in obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje o teh vprašanjih; da na podlagi izpovedb D. in L.D. ni mogoče izreči obsodilne sodbe in da sodba sodišča prve stopnje nima ocene verodostojnosti teh prič, o čemer je pritožbeno sodišče presodilo v istem odstavku svoje sodbe. Ne drži tedaj trditev zahteve, da pritožbeno sodišče ni presodilo relevantnih pritožbenih navedb, kot je to določeno v prvem odstavku 395. člena ZPP.

Ker zahteva zagovornika obsojenega M.M. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima redno zaposlitev, je solastnik hiše, nima preživninskih obveznosti, žena ima pokojnino) ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev postopka.