Jedro

Organ je odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke. Pravilno je stališče tožene stranke o povezanosti postopka za priznanje azila (na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil) in postopka za priznanje posebne oblike zaščite (na podlagi 61. člena ZAzil). To stališče temelji na določbi 1. odstavka 61. člena ZAzil, iz katere izhaja, da je (pravnomočna) odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz zahteve tožnika za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali takšni argumenti, ki ne bi bili že v postopku za priznanje azila znani pristojnemu organu. Zato je pravilen zaključek, da ponovno zaslišanje tožeče stranke ni bilo potrebno in da je bil v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje po skrajšanem postopku, po tem ko je tožena stranka na podlagi primerjave razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se objektivne okoliščine po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v RS (ki je postala pravnomočna) niso spremenile.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala prvostopni organ oziroma tožena stranka ponovno v celoti izvajati poseben ugotovitveni postopek in (ponovno) izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnika v matični državi ter po uradni dolžnosti ponovno ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter ponovno pridobiti vse razpoložljive dokaze in ponovno zaslišati tožnika kot stranko v postopku. Navedenemu stališču v prid, poleg upoštevanja načela ekonomičnosti postopka, govori tudi neposredna časovna povezanost obeh postopkov. Torej lahko pristojni organ v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 61. člena ZAzil, odloči po skrajšanem postopku in takoj odloči v primeru, kot je obravnavani, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma splošno znanih dejstev.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, dalje: ZUP) kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 13.05.2003. V obrazložitvi navaja, da je (pri)tožnik dne 10. 4. 2003 podal prošnjo za posebno obliko zaščite v skladu z določbami Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 24/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil) ter navedel, da bi bil ogrožen v primeru vrnitve v matično državo in bi mu pretila nevarnost preganjanja, če bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, bi to predstavljalo kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja (non-refoulement). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ na podlagi ugotovitev v postopku za priznanje azila ter na podlagi dejstev in dokumentacije, zbranih v postopku za priznanje posebne oblike zaščite zaključil, da je (pri)tožnik v svoji prošnji za priznanje posebne oblike zaščite uporabljal iste razloge kot v prošnji za priznanje azila, ter da je prvostopni organ že v postopku za priznanje azila po uradni dolžnosti pridobil vse relevantne podatke, iz katerih je razvidno trenutno stanje v Makedoniji in v kraju A, pri tem pa izhajal tudi iz (pri)tožnikovih subjektivnih okoliščin, zaradi česar razlogi v (pri)tožnikovi prošnji za priznanje posebne oblike zaščite ne predstavljajo utemeljenih razlogov za priznanje posebne oblike zaščite po 3. odstavku 61. člena ZAzil. Tožena stranka v obrazložitvi povzema argumente pritožbe, ki je podana iz vseh pritožbenih razlogov po 229. členu ZUP v povezavi s 5. odstavkom 61. člena ZAzil. Zaključuje, da pritožba ni utemeljena, ker se posebna oblika zaščite v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil prizna tujcu le v primeru, če bi bila njegova odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali v primeru, če so podani pogoji za zaščito tujca v RS na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma. Tožena stranka meni, da je bila dolžnost organa prve stopnje glede na 1. odstavek 6. člena ZAzil v postopku za priznanje posebne oblike zaščite, da ugotovi, ali bi bil (pri)tožnik v primeru vrnitve v Makedonijo lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju in da v tej smeri preuči objektivne in subjektivne okoliščine. Po oceni tožene stranke je prvostopni organ dejanske razmere v Makedoniji podrobno preučil na podlagi številnih mednarodnih poročil oziroma dokumentov, ki so sestavni del upravnega spisa za priznanje azila, na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je pravilen njegov zaključek, da ni razlogov za priznanje posebne oblike zaščite (pri)tožniku na podlagi 61. člena ZAzil, ker se (pri)tožnik lahko brez strahu za svoje življenje vrne v matično državo, pri čemer je prvostopni organ ugotovil vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine v skrajšanem ugotovitvenem postopku, izvedenem skladno s 1. odstavkom 144. člena ZUP. Tožena stranka kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni ugovor kršitve določb ZUP in zavrača pritožbene navedbe o kršitvi določb Ustave RS ter mednarodnega prava. Poudarja, da je bil (pri)tožnik že v vabilu na zaslišanje in tudi na samem zaslišanju opozorjen, da je dolžan izpovedati resnico in da ima pravico predstaviti vsa dejstva, ki se navezujejo na konkreten primer. Tožena stranka sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da je v postopku za priznanje posebne oblike zaščite potrebno ugotovitveni postopek izpeljati v celoti, vendar opozarja, da ZAzil eksplicitno določa, da pristojni organ odloča tudi v skladu s splošno znanimi dejstvi in ki so znana tudi pristojnemu organu. Tožena stranka ocenjuje, da je prvostopni organ v celoti izvedel ugotovitveni postopek v primeru (pri)tožnikove prošnje za priznanje azila in da je tudi natančno preučil objektivne okoliščine v zvezi s konkretnim primerom ter v tej zvezi pritrjuje stališču prvostopnega organa o logični povezanosti postopka za priznanje azila s postopkom uveljavljanja posebne oblike zaščite, ker je zaključen postopek za priznanje azila pogoj za uveljavljanje pravice do posebne oblike zaščite po določbah ZAzil. Tožena stranka ugotavlja, da ustaljena upravno - sodna praksa Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede oseb, ki so se tako kot (pri)tožnik izognile vpoklicu v makedonsko vojsko v času spopadov v Makedoniji leta 2001 (odločbe št. U 1570/2002 in I Up 1246/2002), v celoti potrjuje pravilnost odločitve prvostopnega organa in še navaja, da je bil v Makedoniji v oktobru 2001 sprejet Zakon o amnestiji, po katerem bi bile vse osebe, ki bi morale biti kazensko preganjane zaradi izogibanja služenju vojaških obveznosti v kriznih razmerah v Makedoniji leta 2001, nedvomno oproščene, vse to pa je bilo že ugotovljeno v postopku za priznanje azila. Zato gre za dejstva, ki so že znana prvostopnemu organu. Ta pa je ponovno pretehtal vse predstavljene dokaze, objektivne in subjektivne okoliščine primera in pravilno ugotovil, da ni utemeljena (pri)tožnikova zahteva za posebno obliko zaščite. Iz razlogov, ki jih je navedel (pri)tožnik tožena stranka sklepa, da bi bilo bolj primerno, če bi sprožil drug postopek, ki bi mu omogočal bivanje v Republiki Sloveniji, saj (pri)tožnik ne izpolnjuje nobenega od zakonskih pogojev za priznanje posebne oblike zaščite, niti iz njegove zahteve za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali nobeni novi argumenti, ki prvostopnemu organu ne bi bili že predhodno znani. Zato meni, da tudi ponovno zaslišanje (pri)tožnika ni bilo potrebno in ker (pri)tožnik v postopku za priznanje azila ni sprožil upravnega spora, je postala odločba o (ne)priznanju azila pravnomočna in se tako štejejo za resnična tudi vsa v navedeni odločbi ugotovljena dejstva. Tožnik v tožbi navaja, da zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava izpodbijana odločba ni pravilna. Meni, da obrazložitev tožene stranke privede do nezakonite odločitve, ker organ prve stopnje obrazložitev svoje odločbe v tem postopku veže na upravne spise, ki so bili uporabljeni v azilnem postopku, njegova obrazložitev pa je v nasprotju tako z določbo 251. člena ZUP kot tudi v nasprotju z izrekom njegove odločbe. Zato meni, da je taka prvostopna odločba nezakonita, kar je podlaga za njeno odpravo. Navaja še, da prvostopni organ zavrnilno odločbo utemeljuje z navedbo, da tožnik v postopku posebne oblike zaščite uveljavlja enake razloge kot v azilnem postopku in da tožnikovih novih navedb ne bo upošteval, ker bi jih tožnik lahko uveljavljal že v azilnem postopku in v tem delu je njegova obrazložitev kontradiktorna. Iz nje je razvidno, da v nobenem primeru ni mogoče zadostiti pogojem, kot jih nepravilno tolmači prvostopni organ oziroma ni mogoče pridobiti zaprošenega statusa. Tožnik meni, da ni zakonita popolna vezanost odločanja o priznanju posebne oblike zaščite na odločitev v azilnem postopku, saj je zakonodajalec pravnomočno zavrnitev prošnje za azil predpisal le kot procesno predpostavko za priznanje posebne oblike zaščite na podlagi 61. člena ZAzil. Pripominja, da privede enačenje azila kot trajnega statusa s posebno obliko zaščite kot začasnega statusa do razvrednotenja začasne oblike zaščite v "mrtvo črko na papirju" kot v konkretnem primeru. Navaja, da je posebna oblika zaščite samostojen, od azila različen status, ne glede delno prekrivanje razlogov za azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil z razlogi za posebno obliko zaščite. Dodaja, da določba 61. člena ZAzil predstavlja institiut, ki omogoča spoštovanje načela nevračanja, če pri prosilcu v primeru vrnitve v matično državo obstaja možnost ogroženosti življenja, svobode ali hujših posegov v dostojanstvo osebnosti. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZAzil v povezavi z 61. členom ZAzil ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na 2. odstavek 6. člena ZAzil pa se osebam, ki jim ni bila priznana pravica do azila in njihova odstranitev ali vračanje ni dovoljeno, lahko prizna pravica do posebne oblike zaščite. V tožbi dalje navaja, da prav tožnik sodi v kategorijo omenjenih oseb, ker mu je brat po prebegu sporočil, da zaradi aktivnega fizičnega upora mobilizaciji sledi v primeru vrnitve kazenski postopek in zaporna kazen. Navaja še, da je tožnik ogrožen tudi s strani okolice, ki šteje tožnika za narodnega izdajalca, ter da se organi odločanja do navedenega neupravičeno niso opredelili, zato so odločili preuranjeno, čeprav jih v postopku veže načelo materialne resnice. Z opustitvijo pravice stranke do zaslišanja v predmetni zadevi pa je pristojni organ odločil preuranjeno in bistveno kršil določbe postopka, kar je vse pripeljalo do nepravilne in nezakonite odločbe.Tožnik meni, da zakon dopušča opustitev zaslišanja in takojšnje odločanje v predmetni zadevi le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, vendar pa je tožnik pa je v postopku za priznanje posebne oblike zaščite navajal dejstva, ki jih organ odločanja ni niti upošteval niti preverjal, prav tako ni zaslišal stranke, da bi se o navedenem izjasnila. Ocenjuje, da je vse to nezakonito in da je tudi odločitev po skrajšanjem postopku v tem primeru nezakonita zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pripominja, da individualne okoliščine, v katerih se nahaja tožnik niso takšne, da bi se mogel brez škode za svojo osebno varnost vrniti v matično državo in da bi njegova vrnitev pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja. Ta pa je varovana z določbami Ustave RS, Zakona o tujcih, Ženevske konvencije, Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se vse v skladu z 8. členom Ustave RS uporabljajo v notranjem pravu neposredno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni, oziroma odpravi in ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponoven postopek. Hkrati predlaga oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu. K 1. točki: Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru je predmet spora odločitev tožene stranke o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo o (ne)priznanju posebne oblike zaščite tujcu. Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je določba 61. člena ZAzil. Ta v 1. odstavku definira posebno obliko zaščite kot dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po določbi 3. odstavka 61. člena ZAzil se posebna oblika zaščite tujcu prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil (1. alinea) oziroma če so podani pogoji za zaščito tujca v RS na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Postopek za priznanje posebne oblike zaščite tujcu po 61. členu ZAzil se lahko uvede na njegovo prošnjo, prav tako pa se ga lahko uvede po uradni dolžnosti, o čemer odloča organ, ki je vodil postopek o priznanju pravice do azila in tujcu prizna posebno obliko zaščite tujcu v RS. Sodišče po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prošnjo za priznanje azila tožnik podal že dne 4. 9. 2001, ta pa je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 5. 3. 2003, ki je postala pravnomočna dne 20. 5. 2003. Ta okoliščina med strankama ni sporna. S tožbenim ugovorom, da je dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, ker organ ni upošteval dejstev, ki jih je v postopku za priznanje posebne oblike zaščite navajal tožnik in je preuranjeno odločil v zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke, zaradi česar so kršena tudi pravila postopka, se sodišče ne strinja. Meni namreč, da je pravilno stališče tožene stranke o povezanosti postopka za priznanje azila (na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil) in postopka za priznanje posebne oblike zaščite (na podlagi 61. člena ZAzil). To stališče namreč temelji na določbi 1. odstavka 61. člena ZAzil, iz katere izhaja, da je (pravnomočna) odločitev o zavrnitvi prošnje za azil procesna predpostavka (formalni pogoj) za uvedbo postopka za priznanje posebne oblike zaščite (po 61. členu ZAzil) tako na podlagi zahteve stranke kot tudi po uradni dolžnosti. Tožnikove trditve v prošnji za priznanje posebne oblike zaščite glede njegove ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo zaradi aktivnega fizičnega upiranja mobilizaciji in posledične ocene tožnika kot izdajalca v domačem okolju, pa tudi po mnenju sodišča ne predstavljajo takih okoliščin, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala v postopku za priznanje azila tožeči stranki. Sodišče namreč pritrjuje toženi stranki, da iz zahteve tožnika za priznanje posebne oblike zaščite niso izhajali takšni argumenti, ki ne bi bili že v postopku za priznanje azila znani pristojnemu organu. Zato je pravilen tudi njen zaključek, da ponovno zaslišanje tožeče stranke ni bilo potrebno in da je bil v tem primeru izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje po skrajšanem postopku, po tem ko je tožena stranka na podlagi primerjave razlogov, ki jih je v obeh postopkih uveljavljal tožnik, ugotovila, da se objektivne okoliščine po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje azila v RS (ki je postala pravnomočna) niso spremenile in je navedena odločba postala pravnomočna iz razloga, ker tožnik zoper njo ni uporabil dopustnih pravnih sredstev, pač pa je še pred nastopom pravnomočnosti odločbe o (ne)priznanju azila vložil predmetno prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite. Na navedeni podlagi po mnenju sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala prvostopni organ oziroma tožena stranka ponovno v celoti izvajati poseben ugotovitveni postopek in (ponovno) izvajati dokaze v smeri zatrjevane ogroženosti tožnika v matični državi ter po uradni dolžnosti ponovno ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter ponovno pridobiti vse razpoložljive dokaze in ponovno zaslišati tožnika kot stranko v postopku. Navedenemu stališču v prid, poleg upoštevanja načela ekonomičnosti postopka, govori tudi neposredna časovna povezanost obeh postopkov, v kateri namreč postopku za priznanje azila (v primeru in pod pogojem, če prosilec azila ne pridobi), sledi naknadno še postopek za priznanje posebne oblike zaščite po 61. členu ZAzil. Po mnenju sodišča torej lahko pristojni organ v primerih, ko so podani razlogi za uporabo določbe 61. člena ZAzil odloči po skrajšanem postopku in takoj odloči v primeru, kot je obravnavani, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev, ki so organu znana oziroma splošno znanih dejstev (1. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), kar je pravilno navedla in obrazložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče se z njeno utemeljitvijo, kot je predhodno povzeta, strinja, zato je na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. K 2. točki: Tožnik je v tožbi predlagal tudi oprostitev sodnih stroškov postopka. Vendar pa so v tem postopku nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Ker iz upravnih spisov in tožnikovega statusa izhaja utemeljenost predloga, mu je sodišče na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) ugodilo in tožnika oprostilo plačila sodnih taks.