Jedro

Ker je tožnik prošnjo vložil takrat, ko je izvedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, je glede na dejanske ugotovitve utemeljen zaključek, da jo je vložil izključno z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države, torej je podan razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 2011, s katero je ta v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito iz razlogov, določenih v 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času; prošnjo pa je očitno vložil zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V Republiki Sloveniji s krajšimi prekinitvami tožnik biva od leta 1996 dalje, za mednarodno zaščito pa je zaprosil 7. 12. 2010 po tem, ko je bil seznanjen, da bo odstranjen iz Republike Slovenije.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Grožnjam z mučenjem in poniževalnim ter nečloveškim ravnanjem je bil izpostavljen kadarkoli je bil v Republiki Hrvaški, zato je pravni standard „najkrajši možni čas“ (v katerem bi moral zaprositi za mednarodno zaščito) treba presojati vedno znova glede na datum njegove vrnitve v Republiko Slovenijo. Ko je decembra 2010 izvedel, da bo odstranjen iz Slovenije in vrnjen v državo, kjer mu grozi smrt, je zaprosil za mednarodno zaščito. V Republiko Slovenijo je vstopil legalno, za mednarodno zaščito pa ni zaprosil zato, ker ni vedel, da je to potrebno. Dejstvo, da v izvorni državi Hrvaški trenutno ni vojne, še ne pomeni, da ne prihaja do hudih kršitev človekovih pravic, povezanih z obdobjem vojne. Tožena stranka bi zato morala odločiti v rednem postopku, saj bi lahko šele tako z gotovostjo ugotovila, ali so podani razlogi za mednarodno zaščito. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke pred njim, da se tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne v pospešenem postopku, temelji na ugotovitvah (pravnih in dejanskih) tožene stranke, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito zavajal oziroma zlorabljal postopek, saj brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je to možnost imel, prav tako pa je prošnjo očitno vložil z namenom, da bi odložil odstranitev iz države.

7. Kot izhaja iz relevantnega dejanskega stanja tožnik v Republiki Sloveniji s krajšimi prekinitvami biva od leta 1996 dalje. Slovenijo je zapustil v letu 2007 oziroma 2008 za tri mesece, ko je delal v Italiji. V letu 2005 je sedem dni bival v Nemčiji, istega leta pa je v mesecu oktobru odšel v izvorno državo Hrvaško, kjer naj bi si uredil osebne dokumente. Zaradi suma storitve vojnih zločinov naj bi ga takrat prijeli hrvaški policisti, ki naj bi mu med zaslišanjem grozili s smrtjo. Po zaslišanju in izpustitvi naj bi tožnik na mobilni telefon prejel sporočilo, da naj se na Hrvaško ne vrača več. Kot izhaja iz njegovih navedb, mu ne prej ne kasneje nihče ni grozil zaradi njegove udeležbe v vojni med Hrvaško in BIH. Kot pojasnilo, zakaj ni že prej zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je menil, da se bo vse uredilo, da je imel družinske probleme in da ni hotel odpeljati otroka v neko drugo državo.

8. Po določbi pete alineje 55. člena ZMZ pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Po drugem odstavku istega člena se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Niti konvencija o statusu beguncev in protokoli o statusi beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska Konvencija) niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V prvem odstavku 35. člena ZMZ je določeno, da mora tujec, ki je zakonito (ali nezakonito) vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Oseba, ki dejansko potrebuje zaščito tuje države, ker je iz svoje izvorne države pobegnila zaradi preganjanja ali ker ji grozi resna škoda, bo tudi po stališču Vrhovnega sodišča zaščito v tuji državi poiskala takoj, ko bo to mogoče. Okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne vloži prošnje v najkrajšem možnem času po prihodu v državo in se celo legalno vrača v izvorno državo, kjer naj bi mu grozilo preganjanje, utemeljeno vzbuja dvom v njegove izjave o preganjanju. Ker je tožnik prošnjo vložil takrat, ko je izvedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, je glede na dejanske ugotovitve utemeljen zaključek, da jo je vložil izključno z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države, torej je podan tudi razlog za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo tožniku v postopku omogočeno, da pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele dne 7. 12. 2010, tožena stranka ter sodišče prve stopnje pa sta po presoji Vrhovnega sodišča tožnikove navedbe (razloge) pravilno presodila in ocenila, da tožnik ni v najkrajšem možnem času izrazil namena za vložitev prošnje. Ker je bil na Hrvaškem nazadnje leta 2005, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče pravni standard najkrajši možni čas presojati vedno znova glede na datum tožnikove vrnitve v Republiko Slovenijo. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obstoj situacije mednarodnega ali notranjega spopada v tožnikovi izvorni državi, pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila Republika Hrvaška z odlokom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 50/2008, na podlagi prvega odstavka 61. člena ZMZ z dnem 23. 5. 2008 razglašena za varno tretjo državo.

10. Tožnik sicer v pritožbi navaja, da bo ob vrnitvi v izvorno državo Hrvaško soočen s tveganjem oziroma resno škodo, kot jo definira 28. člen ZMZ, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za aktualno situacijo mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V zvezi z zatrjevanim vojnim zločinom pa so ga hrvaški policisti že zaslišali in po zaslišanju tudi izpustili. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ne gre za primer preganjanja, ki ga kot pogoj za priznanje subsidiarne zaščite določa ZMZ v 28. členu.

11. Pritožbeni ugovori zato po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.