Jedro

V pritožbenem sodno socialnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati upravno procesne kršitve, ki sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. Četudi je tožnik zahteval starostno pokojnino, sme tožena stranka v predsodnem upravnem postopku priznati le tiste pravice, za katere so izpolnjeni zakonski pogoji in v takšni višini, kot določa zakon. O zahtevi z dne 14. 1. 2013 bi bila lahko izdana le zavrnilna upravna odločba o pravici do starostne pokojnine. Potem, ko se je izkazalo, da ni pogojev za starostno pokojnino, bi bila bistvena kršitev upravnega postopka podana le, če tožnik pravice do predčasne pokojnine sploh ne bi želel uveljaviti, kar bi lahko dosegel z izrecno izjavo ali umikom zahteve. To bi imelo za posledico, da pravica, za katero so izpolnjeni pogoji, ne bi bila priznana, in tožnik niti ne bi postal uživalec predčasne pokojnine. Ker je bila tožniku predčasna pokojnina odmerjena v pravilni višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov in izdajo nove določbe o odmeri pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 5. 2014 in št. ... z dne 6. 3. 2014 ter izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine (I. tč. izreka) in izreklo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani in odmerjeni predčasni pokojnini, pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Dne 14. 1. 2013 je vložil zahtevo za starostno in ne predčasno pokojnino. Tožena stranka, ki postopa po ZUP-u, je vezana na zahtevo stranke. Ker je 1. 1. 2013 prišlo do spremembe zakonodaje, bi ga bila dolžna pozvati na spremembo vloge in opozoriti na spremembo pogojev. Ni bil seznanjen z novimi pogoji za starostno in predčasno upokojitev, ne s pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo.

Leta 2011 je dokupil delovno dobo iz naslova služenja vojaškega roka od 15. 11. 1973 do 11. 12. 1975 in plačal odmerjen prispevek. Glede na namena 136. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1) (ZPIZ -2), ki omogoča dokup do 5 let pokojninske dobe, bi moral biti nagrajen, ne pa sankcioniran z malusi za 0,3 % za vsak manjkajoči mesec starosti. Ne sprejema stališča sodišča, da je nova zakonodaja skladna s spremenjenimi socialno političnimi, javno finančnimi in demografskimi pogoji, ki opravičujejo legitimen javni interes za poseg v upravičena pričakovanja zavarovancev. Gre za zavajanje v škodo zavarovancev in spremembo pogojev upokojevanja na način, ki ni skladen z 2., 50. niti 15. členom Ustave Republike Slovenije(2) (Ustava). Odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče) o skladnosti 4. in 5. odst. 27. člena ZPIZ-2 z Ustavo ne sprejema, ker poseg ni sorazmeren, pravičen, ne v interesu upravičencev. Povzema 27. in 29. člen ZPIZ-2 o pogojih za starostno oz. predčasno upokojitev in poudarja, da je pri obeh predpisana starost 60 let, razlika je le v delovni dobi 40 let brez dokupa ali z dokupom. Meni, da so pogoji iz 29. člena v primerjavi s 4. odst. 27. člena ZPIZ-2 nesorazmerni, ker razlikujejo le „brez dokupa“ in z „dokupom“ delovne dobe. Ureditev je protiustavna tudi glede na 136. člen ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec za izpolnitev pogojev in ugodnejšo odmero pokojnine, dokupi do 5 let zavarovalne dobe.

Zaradi dokupljene dobe za čas služenja vojaškega roka, bi ob upoštevanju 136. člena ZPIZ-2 moral biti nagrajen. ZPIZ-2, ki razlikuje pogoje za starostno in predčasno upokojitev, zavarovance sankcionira tudi pri pogoju starosti, čeprav je za obe pravici predpisanih 60 let, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave. Ker se sodišče do tovrstnih tožbenih navedb ni opredelilo, je podana bistvena kršitev postopka. Predlagal je prekinitev postopka in vložitev zahteve za ustavno sodno presojo 4. odst. 27., 29. in 1. odst. 38. člena ZPIZ-2. Sodišče predlogu ni sledilo, temveč je po izdaji odločbe št. U-I-246/13 nadaljevalo s postopkom, zato je napačno uporabilo 27., 29., 38. in 138. člen (verjetno mišljen 136. člen) ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(3) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zgolj zato, ker ni odgovorjeno na vse tožnikove navedbe, ni podana smiselno zatrjevana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj se je v sodbi potrebno opredeliti le do tistih navedb stranke, ki so za razsojo odločilnega pomena. Pisni odpravek izpodbijane sodbe temu kriteriju zadostuje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi materialnimi ter ustavnopravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja predvsem naslednje.

Pravno relevantne okoliščine konkretnega primera

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in pred njim tožene stranke prepričljivo izhaja, da je tožnik ob uveljavitvi pravice s 1. 3. 2013 dopolnil 60 let starosti in 40 let, 1 mesec in 17 dni pokojninske dobe, od tega 38 let, 10 mesecev in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa. Torej izključno pogoje za pridobitev pravice do predčasne pokojnine. Denarno dajatev od 1. 3. 2013 dalje je bilo mogoče pravilno odmeriti le v višini 498,21 EUR mesečno. Torej od dejanske pokojninske osnove 994,70 v višini 57,25 % v znesku 497,71, zmanjšanega za vsak manjkajoči mesec starosti do dopolnjenega 65 leta starosti za 0,3 %, oz. skupno 12,6 %, ter povečanega za 0,100 % uskladitve na višino 498, 21 EUR mesečno.

V pritožbenem sodno socialnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati upravno procesne kršitve, ki sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. Četudi je tožnik zahteval starostno pokojnino, sme tožena stranka v predsodnem upravnem postopku priznati le tise pravice, za katere so izpolnjeni zakonski pogoji in v takšni višini, kot določa zakon. Torej nič več in nič manj, kot gre po zakonu! O zahtevi z dne 14. 1. 2013 bi bila lahko izdana le zavrnilna upravna odločba o pravici do starostne pokojnine. Potem, ko se je izkazalo, da ni pogojev za starostno pokojnino, bi bila bistvena kršitev upravnega postopka podana le, če tožnik pravice do predčasne pokojnine sploh ne bi želel uveljaviti, kar bi lahko dosegel z izrecno izjavo ali umikom zahteve. To bi imelo za posledico, da pravica, za katero so izpolnjeni pogoji, ne bi bila priznana, in tožnik niti ne bi postal uživalec predčasne pokojnine.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana izključno v 29. členu ZPIZ-2, po katerem zavarovanec lahko pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če ima hkrati dopolnjenih najmanj 40 let pokojninske dobe. Pri predčasni pokojnini gre za pokojninski prejemek, ki pripada zavarovancu, če izpolnjuje predpisano starost in pokojninsko dobo in nima pravice do starostne pokojnine (31. tč. 7. člena). Torej če zavarovanec nima pogojev za starostno upokojitev iz 1. do 5. odst. 27. člena ZPIZ-2, v katerih je kot temeljna predpisana starost 65 let, pri nižji starosti (60 let) pa zaostren pogoj z institutom pokojninske dobe brez dokupa.

Seveda je mogoče predčasno pokojnino zakonito odmeriti le v skladu z 38. členom ZPIZ-2. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo se odmeri od pokojninske osnove, tako kot starostna pokojnina, nato pa za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let starosti, trajno zmanjša za 0,3 % (1. odst.). Zmanjšanje ne sme znašati več, kot znaša zmanjšanje za 5 let manjkajoče starosti do 65 let, torej največ 18 % (2. odst.). Malusi so trajni. Namen je vzpodbujati odlaganje upokojevanja, saj so malusi predpisani zaradi upokojitve pred dopolnjenim 65 letom starosti. Odstotno zmanjšanje pokojnine po 38. členu ni v nobeni povezi z namenom 136. člena ZPIZ-2, kot zmotno meni pritožba. S 136. členom ZPIZ-2 je zavarovancem in celo uživalcem pokojninskih prejemkov le dana možnost, da za izpolnitev pogojev ali ugodnejšo odmero pokojnine (vseh vrst pokojnin: starostne, predčasne, delne do invalidske), dokupijo do pet let zavarovalne dobe.

8. Pri uporabi predhodno navedenih določb po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo do ustavno neskladne razlage ali uporabe materialnega prava, niti 29. in 38. člen ZPIZ-2 nista ustavno neskladna.

Kot predhodno že pojasnjeno, je razlog trajnemu zmanjšanju predčasne pokojnine v destimulaciji upokojevanja pred dopolnjenim 65 letom starosti. Zaostritev pogojev za starostno upokojevanje na 65 let starosti je bila glede na demografsko strukturo, razmerje med št. zavarovancev in uživalcev pokojninskih prejemkov ter zaradi dolgoročne finančne vzdržnosti obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, nujna. Z uzakonitvijo pravice do predčasne pokojnine, pri kateri je sicer res ob enaki starosti, kot je predpisana za starostno upokojitev v 4. odst. 27. člena ZPIZ-2, upoštevna tudi dokupljena pokojninska doba, ni kršeno načelo enakosti pred zakonom zaradi starosti. Kadar so neenaki položaji urejeni različno, ne gre za kršitev 2. odst. 14. člena Ustave. Pogoj pokojninske dobe brez dokopa je bistveno strožji, kot pogoj pokojninske dobe. V pokojninsko dobo brez dokupa se ne šteje noben dokup! Ne šteje se niti podaljšano zavarovanje, prostovoljna vključenost v zavarovanje, nobeno obdobje iz 189. člena prej veljavnega ZPIZ-1, kot npr. čas skrbi v prvem letu otrokove starosti, itd. S spremembo narave pokojninske dobe, dokupljene po ZPIZ-1 ali celo ZPIZ-92, ni poseženo v pridobljene pravice, niti ne gre za nesorazmerni poseg v pričakovane pravice. Ne gre za oškodovanje zavarovancev, ki so dokupili pokojninsko dobo, saj se ta upošteva za odstotno odmero starostne in predčasne pokojnine. Sicer pa je institut pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odst. 27. člena ZPIZ-2 že prestal test ustavne skladnosti(4). Načeloma in zaradi prepričljivosti argumentov, je potrebno odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije spoštovati. V tem pritožbenem postopku zato ni mogoče razpravljati, niti uspešno uveljavljati protiustavnosti pokojninske dobe brez dokupa in njenih pravnih posledic, kot neutemeljeno pričakuje pritožnik.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Iz predhodno utemeljenih dejanskih, materialno in ustavnopravnih razlogov je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnjen in posledično tudi izdaja novih odločb o pokojnini.

Preostala pritožbena izvajanja, od zatrjevanega oškodovanja in nekatera druga za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilna, zato se sodišče do njih dodatno ne opredeljuje. Poudarja le, da kažejo na nerazumevanje, če ne celo nepoznavanje nove sistemske ureditve pravice do starostne in predčasne pokojnine. Ker 4. in 5. odst. 27. člena, 29. in 38. člen ZPIZ-2 iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, ni mogoče šteti za protiustavne, pritožbeno sodišče seveda ni postopalo po 156. členu Ustave.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (4) Odločba št. U-I-246/13-14 z dne 21. 4. 2016.